Nevarnost komercializacije

»Sleherna stvar, sleherna človekova dejavnost, celo medčloveški odnosi so tržna oziroma poslovna priložnost.«

V tej preprosti trditvi, ki preveva miselni tok večine današnjih poslovnežev in ekonomistov, številnih predstavnikov drugih poklicev (učiteljev, zdravnikov, znanstvenikov, umetnikov itd.), politikov in tudi mnogih povsem navadnih ljudi, je zgoščena osnovna »resnica« današnjega sveta, ki se ji reče komercializacija.

Komercializacija, ki bi jo v slovenščino lahko prevajali kot trgovinizacijo (a bomo iz praktičnih razlogov raje ohranili osnovno poimenovanje), je ena najbolj destruktivnih ideologij našega časa. Posledice komercializacije so mnogo hujše kot skupna vsota vseh posledic vojaških in terorističnih aktivnosti v zadnjih letih. Zakaj?

Komercializacija (commercium je latinska beseda za trgovino, kupčijo) temelji na predpostavki, da je za blaginjo celotne družbe najbolj koristno, če se sleherna družbena dejavnost podredi trgovski – komercialni logiki. Za trgovino pa vemo, da deluje po preprostih zakonitostih: samo kdor ima sredstva (denar ali dobrine), lahko sodeluje na trgu – kupuje oziroma prodaja. Za trgovce pa vemo, da nikoli niso poznali sočutja, solidarnosti, razumevanje za potrebe drugega, temveč so jim bili vedno bližje: pohlep, sebičnost, zvijačnost ali celo prevara. In tako je še danes.

Ker je trgovina v vse kompleksnejši človeški družbi za veliko večino prebivalstva postopno postala edino mesto, kjer se je bilo mogoče oskrbovati z življenjsko potrebnimi dobrinami, so mnogi, ki so ostali »zunaj«, začeli hirati in umirati. Ker so bili prerevni in preslabotni, da bi si lahko kupili celo najosnovnejše za življenje – hrano. Ali prerevni in preslabotni, da bi obiskovali šole, da bi bili deležni zdravstvenih storitev ter drugih osnovnih dobrin in storitev.

Družbena skupnost je zato postopno razvila mnoge mehanizme, ki so šibkim, bolnim, dela nezmožnim, invalidnim, mladim ali starejšim omogočali človeka vredno življenje – saj za njih trg(ovina) pač ni imela posluha. Razvilo se je javno šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, javna kultura in mnoge druge skupne družbene storitve. Številni so se zato lahko izkopali iz začaranega kroga revščine in se postavili na lastne noge.

Zdaj pa se pod udarom ideologije komercializacije ta javno dostopna sfera ponovno komercializira oziroma trgovinizira. S komercializacijo se torej logika trgovskih odnosov, z vsem svojimi negativnimi vidiki, »seli« na tista družbena področja (izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo itd.), ki so »zadolžena« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb.

Glavno orodje komercializacije je privatizacija. Ko javno postane zasebno, potem družbeno solidarnost, sodelovanje, sočutje in razumevanje zamenjajo sebičnost, pohlep (po dobičku) in medsebojna tekmovalnost (konkurenčnost). [Drugo pomembno orodje komercializacije je »izgradnja« potrošniške miselnosti, ki ljudi spodbuja k pretiranem nakupovanju predvsem nepotrebnih in nesmiselnih izdelkov ter storitev.]

Ko postanejo, na primer, zdravstvene storitve »tržno blago«, se hitro začne ločevanje: na tiste, ki si jih lahko in tiste, ki si jih ne morejo privoščiti. Zato danes v bližini sodobnih medicinskih centrov z vrhunskim medicinskim osebjem, umirajo ljudje zaradi povsem enostavno ozdravljivih bolezni. Solidarnosti ni več, ostane pa boj za preživetje, ki ga v človeški družbi ne bi smeli več poznati.

Danes približno 880 milijonov ljudi po svetu sploh nima dostopa do zdravstvenih storitev. Podobno bi lahko rekli še za izobraževanje, socialno varstvo, da o dostopu do osnovnih dobrin kot sta hrana in neoporečna voda sploh ne govorimo. Osnovnih dobrin (hrane, pitne vode, oblačil, primernih bivališč in sanitarij, dostopa do izobraževanja in zdravstvenega varstva) nima vsakodnevno na voljo kar polovica Zemljanov. Ti ljudje so pravi ekonomski begunci in to ne glede na to, kje živijo. Dobesedno vzeli smo jim pravico, da bi živeli kot človeška bitja. Zato je komercializacija tako nevarna, saj ločuje, izključuje in nazadnje uničuje.

Tržni – komercialni odnosi danes izpodrivajo odnose na katerih temelji sleherna človeška skupnost: solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve. Skoraj preroške so besede avstrijskega ekonomista in sociologa madžarskega rodu Karla Polanyia, ki jih je v svojem znamenitem delu The Great Transformation, zapisal že davnega 1944 leta: “Dovoliti trgu, da postane edini upravitelj in razsodnik usode človeških bitij in njihovega naravnega okolja, vodi k uničenju družbe.” Nad temi besedami, bi se morali v resnici zamisliti.

Edino učinkovito orodje proti komercializaciji je, da začnemo delovati – kot posamezniki, kot celotna družba in znotraj vseh njenih institucij – po načelih sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve.