Medsebojna delitev na državni ravni

Država (tu mislimo na vlado in druge pomembne državne institucije) praviloma zelo dobro pozna svoje gospodarstvo; socialno strukturo in osnovne potrebe prebivalstva; presežke in primanjkljaje dobrin, stanje svojih skupnih dobrin (naravnih virov), okolja itd..

Dobro poznavanje vsega tega ji daje odlično izhodišče za uveljavitev medsebojne delitve dobrin na ravni države, ki bi seveda bila vpeta v globalno medsebojno delitev, v okviru OZN.

Podobno predlagani agenciji Združenih narodov za medsebojno delitev dobrin, bi tudi na državni ravni lahko ustanovili takšno agencijo. Njene naloge bi bile sledeče:

1. Spremljanje stanja skupnih dobrin v državi in priporočanje količine njihove izrabe, ki bi bila usklajena s priporočili globalne agencije za medsebojno delitev dobrin;

2. Podeljevanje pravice do uporabe in izrabe skupnih dobrin javnim in zasebnim ustanovam ter nadzor nad njihovim ravnanjem;

3. Koordinacija medsebojne delitve skupnih dobrin v državi in med državo ter globalno agencijo.


Poglejmo si te naloge nekoliko podrobneje.

1. Spremljanje stanja skupnih dobrin v državi

Država bi morala najprej narediti »inventuro« vseh ključnih (skupnih) dobrin v državi. Seveda se vseh dobrin ne da izmeriti na enak način, lahko pa se jih precej točno oceni, na primer:

- celoten obseg gozdov v državi,
- obseg obdelovalne zemlje,
- ocena vodnih virov (količina pitne vode; vode, kot vira za namakanje; za proizvodnjo energije itd.),
- obseg celotne proizvodnje hrane; itd.

Državna agencija bi te podatke posredovala globalni agenciji, ki bi tako pridobila pregled nad celotno količino skupnih svetovnih dobrin. V primeru gozda, ki je pomemben del ohranitve stabilnega ozračja, bi globalna agencija – na podlagi »inventure« – priporočila kolikšno količino gozda bi lahko posamezna država posekala, da ne bi ogrozila celotnega planetarnega sistema. Podobno bi bilo pri izrabi fosilnih goriv, tudi v tem primeru bi globalna agencija priporočila kvote izkoriščanja – na primer nafte – v svetu in po državah. To pa bi bilo tudi izhodišče za medsebojno delitev, ki smo jo podrobneje opisali v poglavju o delitvi na globalni ravni.

2. Podeljevanje pravice do uporabe in izrabe skupnih dobrin
Ko smo razmišljali o skupnih dobrinah človeštva smo rekli, da morajo biti le-te v lasti celotne globalne skupnosti, čeprav so zanje dejansko odgovorne posamezne države in lokalne skupnosti, razen v primeru nekaterih skupnih dobrin (ozračje, oceani). A tudi država lahko to svojo »lastninsko pravico« do skupnih dobrin podeli naprej: javnim in zasebnim podjetjem, neprofitnim organizacijam in zasebnikom. Vendar le začasno in pod določenimi pogoji.

Naloga države in lokalnih skupnosti je, da poskrbijo za primerno ravnanje s skupnimi dobrinami – npr. gozdovi, vodami (sladke in slane vode), obdelovalno zemljo (vendar ne tisto, ki je v rokah manjših kmetovalcev in posestnikov). Le tako lahko zagotovimo trajnostni razvoj planeta, ohranitev okolja in dobrin ter s tem prihodnost človeštvu.

Država in tudi lokalne skupnosti bi dale skupne dobrine v upravljanje in gospodarsko izkoriščanje, na primer, v obliki koncesije, začasnega lastništva ali kakšne podobne oblike. Sama pa bi prevzele funkcijo nadzorovanja, svetovanja in priporočanja načina zaščite in izrabe skupnih dobrin človeštva.


3. Koordinacija medsebojne delitve skupnih dobrin

Ta naloga bi bila dvojne narave. Agencija bi morala poskrbeti za koordinacijo medsebojne delitve dobrin znotraj države in v odnosu z globalno agencijo oziroma z drugimi državami.

Kaj pomeni koordinacija medsebojne delitve dobrin znotraj države? Agencija bi najprej spremljala oziroma pridobivala informacije o presežkih in primanjkljajih dobrin. Na podlagi ugotovljenega, bi koordinirala njihovo delitev.

Na primer: Slovenija naj bi imela letno (v letu 2007) približno 15.000 ton kruha, ki neporabljen iz trgovskih polic »roma« na smetišča. Agencija bi imela več možnosti:

- Preusmerila bi ga v posebne oskrbovalne centre (recimo v večjih mestih), kjer bi se poceni ali zastonj oskrbovali revnejši prebivalci.

- Spodbudila bi trgovine, da ga v posebnih urah prodajajo po bistveno nižjih cenah.

- Proizvajalce in trgovine bi spodbudili, da presežne izdelke iz kruha (ustrezno pakirane) namenijo za globalno delitev dobrin in si s tem pridobijo pravico do pridobitve določene druge potrebne dobrine v okviru globalne delitve dobrin – po načelu menjave “dobrina za dobrino”. Ta način smo opisali v poglavju globalne delitve dobrin.

Lahko pa bi ta presežni kruh koristno uporabili na vse tri načine. Vendar morajo imeti od tega nekaj tudi trgovci in proizvajalci. Agencija bi spet imela več možnosti. Lahko bi sama (s pomočjo države) odkupila kruh, seveda ne po polni ceni, saj bi potem trgovci postali nezainteresirani za običajno prodajo. Druga možnost pa bi bila dobropis trgovinam ali podjetjem v v virtualni valuti UNCO (glej poglavje o medsebojni delitvi na globalni ravni).

S tem bi si pridobili možnost dobiti dobrine, ki so na razpolago v okviru medsebojne delitve po principu “dobrina za dobrino” na globalni ravni. Torej nihče ne bi bil na »izgubi«, pa še kruh bi namesto v smeti prišel v prave roke oziroma bolje rečeno prava usta.

Opisali smo samo primer kruha. Koliko presežnih dobrin je še, ki bi se lahko delile oziroma menjale na takšen način? A rekli smo že, da do vseh dobrin ne bomo mogli pristopati na enak način; drugače je deliti kruh, mleko ali les, kot pa znanje, ozračje ali oceane. Nekatere dobrine potrebujejo samo zaščito in posebno skrb (ozračje, oceani) druge prosto dostopnost (znanje) in tretje menjavo po načelu “dobrina za dobrino” (hrana, les, nafta …).

Glede organiziranosti agencije ne bi bilo bistveno drugače kot na globalni ravni, res pa je, da države k temu lahko pristopajo na različne načine, v skladu s svojo tradicijo, kulturo, politično in pravno ureditvijo itd.. Že uvodoma smo namreč rekli, da je medsebojna delitev ni nek nov ekonomski ali politični sistem, temveč je bolj okvir, znotraj katerega na različne načine lahko delimo dobrine.

Medsebojna delitev na državni ravni ne posega bistveno v gospodarski sistem (proizvajalna podjetja, trgovine, finančne ustanove), kakršnega poznamo, uvaja pa vendarle veliko novega:

- nadzor in pregled nad najpomembnejšimi dobrinami človeštva
- uravnavanje velikanskih nesorazmerij pri razdelitvi teh dobrin
- ravnotežje med javnimi in zasebnimi interesi

Medsebojna delitev je kot nekakšen demokratičen socialno usmerjen »sistem«, ki ohranja prvine učinkovitega (a skrajno nepravičnega) kapitalizma.

[Pričujoč prispevek seveda ne predstavlja neke dokončne oblike oziroma ekonomskega sistema, temveč predstavlja izhodišče za razmišljanje o morebitni uveljavitvi principa medsebojne delitve v vsakdanje življenje.]