Zakaj plačevati davke

V delu slovenske politike in družbe se vse pogosteje na davke in prispevke gleda kot na nekakšnega nebodigatreba. Predstavljeni so kot cokla razvoja, včasih skoraj kot nekaj protidržavnega. Zato poskusimo razmisliti in na preprost način predstaviti nekaj temeljnih misli oziroma trditev o davkih (zaradi poenostavitve bomo mednje prišteli tudi prispevke, trošarine, DDV in druge javne dajatve).

Davki so prispevek za skupno dobro.

Vprašanje davkov je vprašanje države oziroma življenja skupnosti. Kot posamezniki imamo svoje individualne potrebe, ki jih najprej želimo zadovoljiti. Potrebujemo hrano, vodo, oblačila, stanovanje in še marsikaj drugega. A imamo tudi skupne potrebe, ki nam omogočajo, da živimo skupaj in da država sploh lahko deluje.

Cestna, energetska in telekomunikacijska infrastruktura, izobraževanje, zdravstvo, socialno varstvo, javna uprava, javne službe, kot so vodovod, odvoz in ravnanje z odpadki, skrb za varnost, okolje ter številna druga področja zadovoljujejo naše skupne potrebe.

Vse to pa ni zastonj. Pričakujemo, da bo delovalo brezhibno, hkrati pa za to pogosto ne bi radi plačevali. Toda tako ne gre. Če želimo živeti v urejeni, varni in solidarni skupnosti, moramo zanjo tudi prispevati.

Davki so izraz solidarnosti.

Ko plačujemo davke in prispevke, na primer za tako imenovano zdravstveno blagajno, se nam to morda zdi krivično, še posebej, če smo zdravi. Lahko plačujemo leta in leta, pa skoraj nikoli ne obiščemo zdravnika. Nekdo drug pa iz te blagajne »porabi« veliko denarja, morda veliko več, kot je kdaj koli vplačal. Sam tega stroška ne bi zmogel.

A tudi nas lahko kadar koli doleti, da hudo zbolimo ali se poškodujemo. Takrat drugi prispevajo za nas. S tem, čeprav zdravstveni sistem ne deluje idealno, pomagamo drugim, hkrati pa se lahko počutimo varne, saj vemo, da bomo tudi sami deležni pomoči, ko jo bomo potrebovali.

Sami si zelo dragega zdravljenja nikoli ne bi mogli privoščiti. Tudi drugi si ga ne bi mogli. Vsi skupaj pa ga lahko omogočimo. Podobno velja tudi za pokojninski sistem, socialne pomoči, dolgotrajno oskrbo in druga področja skupnega dobrega.

Pravični davki so progresivni davki.

Še zlasti najpremožnejši državljani radi poudarjajo, da plačujejo previsoke davke. Ker imajo pogosto tudi velik politični vpliv, lobirajo za njihovo znižanje, na primer v obliki tako imenovane socialne kapice.

Vendar pri pridobivanju svojega bogastva večinoma uporabljajo večji delež družbenih in naravnih virov kot drugi: na primer zemlje, znanja, delovne sile in družbenih storitev. Pogosto lahko povzročajo tudi večje okoljsko breme.

Zato je prav, da prispevajo več kot drugi državljani ali vsaj v enakem deležu glede na svoje prihodke in premoženje, še pravičneje pa je, da tisti z večjimi zmožnostmi prispevajo sorazmerno več.

Davki so izraz domoljubja.

Če imamo radi svojo državo, to ne pomeni, da od nje samo pričakujemo koristi, temveč tudi, da zanjo nekaj prispevamo. Država ni zastonj. Za svoje delovanje potrebuje denar, državljani pa smo tisti, ki k temu prispevamo. Davki so ena od oblik tega prispevka.

Zato je plačevanje davkov domoljubno dejanje. Nasprotno pa sta izogibanje davkom ali zahteva po njihovem nepremišljenem zmanjševanju izraz pomanjkanja odgovornosti do skupnosti. Torej: pravim domoljubom plačevanje davkov ni težko, saj razumejo, da s tem prispevajo k delovanju države in skupnemu dobremu.

 

Ekonomija delitve je ekonomija človekovih pravic

Ko danes razmišljamo o ekonomiji, se naš pogled pogosto zoži na kazalnike, kot so BDP, gospodarska rast, produktivnost, dobiček in podobno. Ob tem pa se vse premalo sprašujemo, kaj ekonomske politike in ukrepi pomenijo za ljudi, dostojanstvo, pravičnost, okolje ter druge vidike, povezane s človekovimi pravicami.

Visoki komisar OZN za človekove pravice Volker Türk je aprila 2023 uradno predstavil koncept ekonomije človekovih pravic (human rights economy). Pri tem je med drugim poudaril:

»Ekonomija človekovih pravic bo prinesla boljše rezultate za ljudi in planet, saj presega ozko logiko dobička in temelji na pravicah vseh ljudi. Njene politike usmerjajo močno energijo v uresničevanje Agende za trajnostni razvoj, ki je hkrati agenda človekovih pravic, ter usklajeno obravnavajo družbena in okoljska vprašanja, ki so ključnega pomena za vsakega človeka na Zemlji.« (UN High Commissioner for Human Rights)

Kako opredeliti ekonomijo človekovih pravic?

»Ekonomija človekovih pravic postavlja ljudi in planet v središče ekonomskih, družbenih in okoljskih politik, načrtov in programov. Njen cilj je zagotoviti, da vse gospodarske, industrijske in trgovinske politike, investicijske odločitve, varstvo potrošnikov, potrošniške izbire ter poslovni modeli trdno temeljijo na normah in standardih človekovih pravic.« (Share the Worlds Resources)

V prispevku Human rights economy: Seeding change for an economy that enhances human rights (Ekonomija človekovih pravic: sejanje sprememb za ekonomijo, ki krepi človekove pravice) je predstavljenih nekaj poti za uresničevanje ekonomije človekovih pravic.

Na nacionalni ravni takšna ekonomija zahteva pravičnejše javne proračune in davčne politike, ki omogočajo financiranje osnovnih javnih storitev. Države naj bi največji možni obseg razpoložljivih sredstev namenile zdravstvu, socialni zaščiti, kakovostnemu izobraževanju, stanovanjem, vodi in drugim temeljnim pravicam. Pomembno je tudi, da ohranijo dovolj proračunskega prostora za uresničevanje človekovih pravic tudi v času dolžniških stisk. Poleg tega naj bi razvijale sisteme skrbi in podpore, človekove pravice vključile v trgovinske sporazume ter gospodarski uspeh merile širše kot zgolj z BDP.

Na globalni ravni pa ekonomija človekovih pravic poudarja, da spremembe niso potrebne samo znotraj posameznih držav, temveč tudi v mednarodni finančni ureditvi in globalnem ekonomskem upravljanju. Potrebna je reforma mednarodne finančne ureditve, zlasti na področju dolgov, delovanja mednarodnih finančnih institucij in mednarodnega davčnega sodelovanja. Cilj je preprečevati izogibanje davkom, povečati sredstva držav za uresničevanje človekovih pravic ter zagotoviti, da gospodarske politike ne spodkopavajo družbenih in razvojnih ciljev.

Pobuda Surge Initiative

Posebno vlogo pri uresničevanju ekonomije človekovih pravic ima pobuda Surge Initiative, ki deluje v okviru Urada visokega komisarja ZN za človekove pravice oziroma OHCHR. Ustanovljena je bila leta 2019 kot odgovor na naraščajoče ekonomske in druge neenakosti, počasno uresničevanje Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja ter vse večje družbene napetosti. Njen namen je okrepiti uresničevanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic ter tesneje povezati človekove pravice z ekonomskimi politikami.

Od leta 2019 je pobuda podprla več kot 80 projektov po svetu, med drugim v Severni Makedoniji, Esvatiniju, Keniji, Zambiji, Jordaniji, Čadu, Gvineji Bissau in Srbiji. Ti primeri kažejo, kako je mogoče načelo »nikogar ne pustiti ob strani« uresničevati v proračunih, zakonodaji in socialnih politikah ter na področjih, kot so pravica do hrane, izobraževanja, vode in zaščite ranljivih skupnosti.

Vsaka skupnost, lokalna, državna in globalna, bi morala svojo ekonomsko ureditev in politike usmerjati v uresničevanje človekovih pravic. Te so zapisane v številnih mednarodnih dokumentih, predvsem v Splošni deklaraciji človekovih pravic, na bolj konkretni ravni pa se odražajo tudi v Agendi 2030 oziroma ciljih trajnostnega razvoja. Naj gre za davčni sistem, proračunsko financiranje šolstva, zdravstva in drugih javnih sistemov, mednarodne trgovinske sporazume ali dolgove, vselej bi morali izhajati iz človekovih pravic in jim tudi slediti.

Ekonomija človekovih pravic in ekonomija delitve

 

Ekonomija človekovih pravic se ukvarja s tem, kako naj bo urejen ekonomski sistem, da bo vsak človek lahko dostojno živel in uresničeval svoje temeljne pravice. Zato poudarja pravico do hrane, stanovanja, vode, zdravstva, izobraževanja, socialne varnosti in dostojnega dela.

Ekonomija delitve pa na zelo podobno vprašanje odgovarja z drugega vidika: kako naj dobrine in vire pravičneje delimo, da bo vsak človek imel dostop do osnovnih pogojev za dostojno življenje.

Zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve v svojem bistvu tudi ekonomija človekovih pravic: njen cilj je pravičnejša delitev dobrin in virov, da bi vsak človek lahko dostojno živel in uresničeval svoje temeljne pravice.

Podjetniki bi morali vedeti

Že v kratkem se v slovenskem parlamentu pričakuje odločanje o novem intervencijskem zakonu za razvoj Slovenije. Če nekoliko poenostavimo, gre za zakon, ki naj bi razbremenil prebivalce Slovenije in s tem pospešil gospodarski razvoj. Vendar ne gre le za ta zakon, temveč za širše prepričanje, da so davčna bremena v Sloveniji previsoka in da ovirajo nadaljnji razvoj države.

Po najnovejših primerljivih podatkih evropskih institucij Slovenija po splošni davčni obremenitvi ni med najbolj obremenjenimi državami Evropske unije, temveč je celo nekoliko pod povprečjem EU. Eurostat za leto 2024 navaja, da so davki in neto socialni prispevki v Sloveniji znašali 38,8 % BDP (12. mesto), medtem ko je bilo povprečje EU 40,4 % BDP. Torej ne drži, da smo v Sloveniji nadpovprečno davčno obremenjeni.

Podjetniki in davki

Pozive k nižjim davčnim obremenitvam pogosto najglasneje izražajo podjetniki. Vendar podjetniki ne živijo v praznem prostoru oziroma vakuumu. Njihovi zaposleni so se za svoj poklic praviloma izobrazili v javnem izobraževalnem sistemu, ki se financira iz državnih in občinskih virov. Za to so potrebni davki in prispevki, ki jih lahko poenostavljeno opredelimo kot davčno obremenitev.

Zaposleni, pa tudi lastniki podjetij, potrebujejo zdravstveni sistem, ki se večinoma financira iz javnih virov. Res je, da si nekateri lažje privoščijo zasebne storitve, vendar bi tudi zanje lahko bili stroški zahtevnih in dolgotrajnih zdravljenj zelo visoki. Za to so potrebni davki in prispevki.

Podjetja za nemoteno delovanje potrebujejo električno, komunalno, cestno, železniško in drugo infrastrukturo, ki se večinoma financira iz državnih in občinskih virov. Za to so potrebni davki.

Podjetja potrebujejo tudi varno in stabilno okolje, ki ga zagotavljajo policisti, upravne enote, gasilci, civilna zaščita in številne druge institucije. Tudi za to so potrebni davki.

Še bi lahko naštevali, vendar podjetniki dobro vedo oziroma bi morali vedeti, kaj vse jim omogoča nemoteno delovanje. 

Res pa je tudi, da je Slovenija majhna država, zato mora razmeroma majhno število delovno aktivnih prebivalcev zagotoviti sredstva za delovanje celotne družbe. V državah z veliko več prebivalci, na primer z 80 milijoni ljudi, se lahko določena javna bremena porazdelijo med širši krog zavezancev.

Prebivalci in davki

Prebivalci smo tako ali drugače obremenjeni z davki in prispevki, bodisi prek obremenitve plač, plačila DDV-ja, trošarin, dohodnine in drugih dajatev.

Vendar nekoliko višja plača zaradi nižjih davčnih obremenitev še ne pomeni nujno večjega dejanskega prihranka, če bi se hkrati zmanjšala kakovost ali dostopnost javnih storitev. Dobro delujoče zdravstvo, izobraževanje, pokojninsko in socialno varstvo ter infrastruktura, ki smo jo že omenili, imajo veliko vrednost za posameznika in celotno družbo.

Zato je zelo pomembno, da ne nasedamo preprostim »parolam«, da davki onemogočajo razvoj. Morda bi bilo pravilneje trditi nasprotno: z davki razvoj pravzaprav krepimo. Z njimi namreč financiramo javne storitve, infrastrukturo in institucije, brez katerih ne moreta dobro delovati ne gospodarstvo ne družba kot celota.

Če pa že odpiramo »davčno debato«, bi morali vanjo nedvomno vključiti vprašanje visokih izdatkov za oboroževanje. Ti so pogosto velik in dolgoročen strošek države, hkrati pa ne prispevajo neposredno h kakovosti življenja ljudi tako kot vlaganja v zdravstvo, šolstvo, socialno varnost, stanovanja ali infrastrukturo. Če bi te izdatke zmanjšali oziroma omejili, bi lahko več sredstev namenili področjem, ki neposredno krepijo blaginjo prebivalcev, morda pa bi se odprl tudi prostor za bolj uravnoteženo davčno politiko.

Ekonomija in njena temeljna naloga

Ekonomija je družbeno področje, katerega temeljna naloga je ustvarjati pogoje za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika ter za blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za okolje.

Tako kot politika predstavlja vidik vodenja in organiziranja družbene skupnosti v delujočo celoto, ekonomija predstavlja njen materialni vidik. Ustvarja namreč materialne pogoje bivanja, tako z vidika posameznika kot celotne družbe.

Zato sta politika in ekonomija vselej tako izpostavljeni, pa tudi tesno prepleteni področji, saj je življenje vsakogar od nas močno pogojeno z njunim delovanjem.

V ožjem smislu pa sta politični in ekonomski sistem tista, ki neposredno oblikujeta ti dve področji ter določata institucije, pa tudi politične in ekonomske odnose.

Današnji ekonomski sistem, s podporo politike, povzroča veliko neenakost – na eni strani obsežno revščino in lakoto, na drugi izjemno bogastvo manjšega dela človeštva. Ta neenakost pa je vzrok za največje probleme današnjega sveta – družbene konflikte, vojne, migracije, podnebno krizo itd.

Politični in ekonomski sistem gradimo ljudje sami, zato se spreminjata glede na naše vrednote in prepričanja. Seveda imajo močnejši udeleženci več vpliva, a vendarle smo ljudje tisti, ki oblikujemo, sprejemamo in ohranjamo določen politični in ekonomski sistem.

To pa pomeni, da ju lahko tudi spremenimo, kar je dobra novica. Najprej je potrebna sprememba ekonomskega sistema, saj prav ta povzroča največje probleme in krize sodobnega sveta.

Ekonomija ne sme biti ločena od človeških vrednot, kot so sočutje, skrb za drugega, solidarnost, spoštovanje in ne nazadnje ljubezen. Ne moremo je preprosto ločiti od življenja in reči, da je to pač posel kot posel oziroma business as usual.

Ne moremo biti skrbni starši, ljubeči partnerji, dobri prijatelji in pozorni sosedje, nato pa v podjetjih in korporacijah uničevati okolje, izkoriščati ljudi v revnejših državah ter s finančnimi instrumenti spodkopavati njihove ekonomske sisteme. To preprosto ne gre skupaj.

Takšni, kot smo do svojih bližnjih, bi morali biti tudi do vseh drugih ljudi, v politiki, podjetjih in drugih ustanovah. Ekonomija mora izražati najboljše v človeku, ne pa najslabšega: sebičnosti, pohlepa, tekmovalnosti in sovraštva.

Zato lahko temeljno nalogo ekonomije, to je ustvarjanje pogojev za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika ter za blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za okolje, uresničujemo le s sočutjem, solidarnostjo, spoštovanjem drugih in sposobnostjo izražanja ljubezni. Te človeške kvalitete se v praksi, še posebej na ekonomskem področju, izražajo kot ekonomija delitve.

Vesak: praznik luči, sočutja in služenja človeštvu

»Naj nas vodi Budov zgled, da v sebi prebudimo skupno človečnost ter zgradimo mirnejši in bolj trajnosten svet, kakršnega vsi ljudje potrebujemo in si ga zaslužimo.« (Generalni sekretar ZN Antonio Guterres)

Vesak, ki ga obeležujemo ob polni luni v maju, letos 1. maja, je najsvetejši dan za milijone budistov po vsem svetu. Na ta dan se spominjajo treh ključnih dogodkov iz Budovega življenja: njegovega rojstva, razsvetljenja in odhoda s tega sveta.

Generalna skupščina Združenih narodov je leta 1999 z resolucijo 54/115 mednarodno priznala dan Vesaka kot poklon prispevku budizma, ene najstarejših svetovnih religij, k duhovnemu bogastvu človeštva. Budov nauk namreč že več kot dva tisoč petsto let nagovarja ljudi z vrednotami miru, sočutja, razumevanja in služenja drugim.

Medtem ko budisti praznujejo Vesak kot čas, ki zaznamuje rojstvo, razsvetljenje in smrt Bude, ga drugi dojemajo kot živo, resnično dogajanje. Ob natančnem trenutku polne lune v znamenju bika naj bi se Buda za kratek čas vrnil na Zemljo in se prikazal tistim, ki so zbrani v odročni dolini v Himalaji ter ga zmorejo videti. (Wesak Festival: Taurus)

Ne glede na to, ali Vesak razumemo kot verski praznik, duhovni dogodek ali simbolno priložnost za razmislek, je njegovo sporočilo danes izjemno aktualno. Svet je razklan zaradi vojn, neenakosti, revščine, sovraštva in brezbrižnosti do trpljenja drugih. Prav zato so Budova temeljna načela, sočutje, strpnost, zmernost, nenasilje in nesebično služenje, dragocena usmeritev za naš čas.

Na globalni ravni ta načela pomenijo, da se moramo naučiti sodelovati in si pravičneje deliti dobrine tega planeta. Le tako lahko vsakemu človeku zagotovimo dostojno življenje in zadovoljitev osnovnih človekovih potreb. V tem duhu so Budov nauk o sočutju, Kristusov nauk o ljubezni in prizadevanja Združenih narodov za mir, človekovo dostojanstvo in trajnostni razvoj globoko povezani.

Vesak nas zato ne nagovarja le kot praznik preteklosti, temveč kot živ opomin sedanjosti: da lahko mirnejši, pravičnejši in bolj človeški svet zgradimo samo z več sočutja, več sodelovanja in več nesebične skrbi za druge.

 

Živimo samo enkrat?

Pogosto slišimo misel, da živimo samo enkrat. Takšno razmišljanje ima lahko različne posledice. Lahko nas vodi v izrazito osebno usmerjenost in v prepričanje, da moramo življenje izkoristiti predvsem zase. Lahko pa nas, zlasti v težkih življenjskih okoliščinah, na primer ob bolezni, pripelje tudi do obupa, saj se nam življenje zazdi minljivo in dokončno.

Na širši ravni lahko takšno razumevanje vodi v brezbrižnost do tega, kaj se bo zgodilo za nami: z okoljem, družbo in drugimi ljudmi. Morda si rečemo, da nas takrat tako ali tako ne bo več.

Zdaj pa si zamislimo, da se vendarle ponovno rodimo. V reinkarnacijo oziroma ponovno rojstvo verjame veliko ljudi, predvsem v okviru hinduizma in budizma, pa tudi številni ljudje na Zahodu.

Recimo, da smo brezbrižni do okolja, ki vse bolj propada. Ali bi se želeli ponovno roditi v onesnažen svet, kjer voda ne bi bila pitna, hrana pa bi bila zastrupljena? Kakšno bi bilo podnebje? Kdo ve.

Recimo, da nas ne zanima trpljenje najrevnejših in razpadanje družbenih skupnosti zaradi velike neenakosti. Ali bi se želeli roditi v skrajno revno družino, v kaotično skupnost, ki ji vladata nasilje in strah, kjer vladajo oborožene tolpe in zakon močnejšega?

A četudi se nam reinkarnacija zdi neverjetna, ostaja vprašanje: ali nam je res vseeno, v kakšnem svetu bodo živeli naši otroci, vnuki, pravnuki in navsezadnje kateri koli človek na Zemlji?

Pravzaprav sploh ne gre za vprašanje ponovnega rojstva oziroma reinkarnacije. Gre za vprašanje naše odgovornosti do drugih ljudi in do sveta kot celote. Če pa verjamemo v reinkarnacijo, je morda v tej odgovornosti tudi nekaj malega zdrave sebičnosti. Kaj ko bi ustvarjali svet, ki bo dober, čist, miren in prijazen do vseh? Morda vsaj za vsak primer.

Prikrajšanost in neenakost

»Z življenjskimi potrebščinami ne razumemo le dobrin, ki so nujno potrebne za vzdrževanje življenja, temveč vse, kar koli se po običajih države spodobi, da imajo pošteni ljudje, celo tisti iz najnižjega sloja.« (Adam Smith, Bogastvo narodov, 1776)

Revščina v osnovi pomeni prikrajšanost. Reven človek je prikrajšan za dobrine, ki mu omogočajo dostojno življenje. Med najpomembnejše oblike prikrajšanosti sodijo osnovne dobrine oziroma življenjske potrebščine, ki so neposredno povezane s preživetjem. To so predvsem hrana, voda, bivališče, osnovne zdravstvene in socialne storitve ter izobraževanje. Najhujša oblika prikrajšanosti je pomanjkanje hrane, ki vodi v lakoto.

Revščino je v osnovi težko meriti. Prvi razlog je ta, da so najrevnejši ljudje pogosto družbeno nepomembni, prezrti ali celo nevidni. Še težje pa je opredeliti relativno revščino, saj je ta vsaj deloma odvisna od okolja, v katerem revni ljudje živijo.

Podatki o revščini

Poglejmo si nekaj osnovnih podatkov o revščini in lakoti v svetu, ki izhajajo iz poročil različnih mednarodnih organizacij. Kljub velikemu tehnološkemu in gospodarskemu napredku človeštva so podatki še vedno pretresljivi. 

Leta 2024 je bilo kronično lačnih približno 673 milijonov ljudi, zmerno ali hudo prehransko nepreskrbljenih pa je bilo okoli 2,3 milijarde ljudi. Poleg tega si 2,6 milijarde ljudi leta 2024 ni moglo privoščiti zdrave prehrane. Leta 2025 naj bi v skrajni revščini živelo približno 808 milijonov ljudi, torej ljudi, ki živijo z manj kot 3 ameriškimi dolarji na dan.

Podobno zaskrbljujoče je tudi stanje na področju zdravstva, bivanja in izobraževanja. Približno 4,6 milijarde ljudi nima popolnega dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, 2,8 milijarde ljudi živi v neustreznih stanovanjskih razmerah, okoli 273 milijonov otrok in mladih pa ni vključenih v šolo.

Povzamemo lahko, da je več kot polovica od trenutno približno 8,1 milijarde ljudi, kolikor jih živi na Zemlji, prikrajšana za eno ali več osnovnih dobrin, od katerih nista odvisni le kakovost življenja in človekovo dostojanstvo, temveč pogosto tudi samo preživetje.

Podatki o bogastvu

Na eni strani še vedno stotine milijonov ljudi živi v skrajni revščini, milijarde pa nimajo zagotovljenega dostopa do hrane, zdravstvenih storitev, dostojnega bivališča ali izobraževanja. Na drugi strani se bogastvo najbogatejših povečuje z izjemno hitrostjo.

Po podatkih Oxfama je skupno bogastvo milijarderjev, ki jih je bilo leta 2025 že več kot 3000, v tem letu naraslo za več kot 16 odstotkov in doseglo rekordnih 18,3 bilijona ameriških dolarjev. Od leta 2020 se je njihovo bogastvo povečalo za kar 81 odstotkov. Samo v letu 2025 se je bogastvo milijarderjev povečalo za približno 2,5 bilijona dolarjev. Dvanajst najbogatejših milijarderjev na svetu ima več premoženja kot revnejša polovica človeštva, torej več kot štiri milijarde ljudi.

Ti podatki kažejo na izjemno neenakost v razporeditvi svetovnega bogastva. Medtem ko si milijarde ljudi ne morejo zagotoviti osnovnih življenjskih dobrin, se bogastvo majhne skupine najbogatejših kopiči do zgodovinsko najvišjih ravni. Zato revščine ne moremo razumeti samo kot pomanjkanje dobrin, temveč tudi kot posledico načina, kako so dobrine, dohodek in bogastvo razporejeni v svetu.

Ekonomija delitve

»Seveda pa je nekaj popolnoma drugega priznati, da sta neenakost in revščina druga z drugo povezani, in omeniti, da bi drugačen sistem distribucije lahko ozdravil revščino, ne da bi bilo treba razširiti proizvodne zmogljivosti države.« (Amartya K. Sen, Ekonomija blaginje, 2002, str. 25)

Odveč je razlagati, kakšno trpljenje povzročata lakota in revščina. Prav tako se moramo zavedati, da je neenakost eden glavnih »motorjev« globalnih problemov, kot so družbeni konflikti, migracije, ekonomske krize, vojne, podnebne spremembe in še marsikaj.

Ni nam treba nenehno povečevati proizvodnje, temveč moramo spremeniti distribucijo bogastva oziroma porazdelitev dobrin, tako znotraj držav kot v svetu. To ne pomeni, da bomo imeli vsi enako, temveč da bomo imeli vsi dovolj za preživetje in dostojno življenje.

Zato je ekonomija delitve prihodnost.

Viri: FAO, IFAD, UNICEF, WFP in WHO, The State of Food Security and Nutrition in the World 2025; World Bank, June 2025 Update to Global Poverty Lines; WHO, Universal health coverage; UN-Habitat, Strategic Plan 2026–2029; UNESCO, Out-of-school rate; Billionaire wealth jumps three times faster in 2025 to highest peak ever; Oxfam’s Global Inequality Report 2026; Billionaire Ambitions Report 2025: The Rise of a New Generation; Forbes World’s Billionaires List 2026

 

Planet Zemlja – vsi smo njegova posadka

"Iskreno, kar me je najbolj pretreslo, ni bila nujno samo Zemlja, temveč vsa črnina okoli nje. Zemlja se je zdela kot nekakšen rešilni čoln, ki mirno lebdi v vesolju. Planet Zemlja – vsi smo njegova posadka." (Christina Koch, astronavtka, članica posadke odprave Artemis 2)

Christina Koch je ameriška fizičarka in astronavtka, ki se je udeležila nedavne uspešne odprave Artemis II. Ta je aprila 2026 obletela Luno in se nato vrnila na Zemljo. Besede, ki jih je izrekla po pristanku na Zemlji, so vsekakor vredne naše pozornosti.

Že pred njo so astronavti poročali o izjemnih občutkih, ki so jih prevzeli, ko so se iz vesolja ozrli na Zemljo. Tako je bil na primer ameriški astronavt Rusty Schweickart leta 1969, le nekaj mesecev pred uspešnim pristankom Američanov na Luni, član posadke odprave Apollo 9. Med odpravo je moral zaradi manjšega popravila zapustiti vesoljsko plovilo. Prav med tem "vesoljskim sprehodom" je doživel izjemno izkušnjo, ki mu je spremenila življenje. (Več v prispevku Jezdeci na Zemlji.)

"Iz Lune izgleda Zemlja tako majhna in krhka ter tako izjemno majhna pika v tem vesolju, da jo lahko prekriješ s svojim palcem. Potem spoznaš, da je na tej piki, na tej modri in beli stvari, vse, kar nam kaj pomeni - vsa zgodovina, glasba, poezija, umetnost, smrt in rojstvo in ljubezen, solze, radost, igre, vse to je prav tam na tej majhni piki, ki jo lahko pokriješ s svojim palcem. In iz te perspektive spoznaš, da si za vedno spremenjen, da je tam nekaj novega, da odnos do Zemlje ni več, kakršen je bil prej," je dejal Rusty Schweickart.

Astronavtom in astronavtkam lahko verjamemo, da je pogled na Zemljo iz vesolja nekaj izjemnega. Takšna izkušnja spremeni pogled na življenje, sobivanje in sodelovanje z drugimi ljudmi, na naše prioritete in na našo skupno prihodnost. Vsi skupaj smo posadka planeta Zemlja, majhne pike v velikanskem vesolju.

Kaj pomeni biti član človeške posadke? Predvsem to, da smo vsi skupaj odgovorni za svojo rešilni čoln: planet Zemljo in celotno posadko, človeštvo. Mi pa se pogosto obnašamo, kot da bi želeli ta čoln potopiti, ga uničiti in s tem ogroziti vse, ki na njem plujejo.

Christina Koch je v resnici izrekla izjemno močne besede: rešilni čoln. Torej ne ladja z rešilnim čolnom, temveč samo rešilni čoln. Kako neumno bi se nam zdelo, če bi nekdo sredi oceana skušal potopiti rešilni čoln, v katerem pluje. A natanko to počnemo tudi sami.

Rusty Schweickart pa je dejal: "Pogledaš navzdol in si ne moreš predstavljati, koliko meja in ločnic si preletel, znova in znova, pa jih sploh ne vidiš. Potem priletiš nad območje Bližnjega vzhoda in pomisliš: tam spodaj se ljudje pobijajo zaradi neke namišljene črte, ki je od tu ne zaznaš in je ne moreš videti. Od tam, od koder gledaš, je vse ena sama celota. Zemlja je celota in tako lepa je. Zaželiš si, da bi v vsaki roki držal človeka, po enega z vsake strani različnih konfliktov, in jima rekel: ›Poglejta. Poglejta iz te perspektive. Poglejta tja dol. Kaj je zares pomembno?‹"

In res je: Zemlje in človeštva ne vidimo kot celote. Pobijamo se zaradi namišljenih črt, državnih meja, in namišljenih razlik med nami, čeprav smo si mnogo bolj podobni, kot pa se razlikujemo. Kopičimo bogastvo, ki bi moralo pripadati vsem. Ker smo boljši, pametnejši? Ali morda zato, ker smo postali bolj brutalni, brezobzirni in neusmiljeni.

Verjemimo astronavtom in astronavtkam ter poglejmo na Zemljo takšno, kakršna v resnici je: lepa, dragocena, celovita, bogata z dobrinami, naš skupni dom. In poglejmo na človeštvo takšno, kakršno v resnici je: ena družina, bratje in sestre, posadka planeta Zemlja.



Fotografija: Earthset, Christina Koch / NASA, Artemis II, 6. april 2026. Vir: NASA Image and Video Library / Wikimedia Commons.

Fotografija Earthset (Zemljin zahod) prikazuje Zemljo, ki navidezno zahaja za razbrazdano Lunino površje. Posnela jo je astronavtka Christina Koch 6. aprila 2026 med odpravo Artemis II, ko je posadka obletela Luno. Na sliki je del Zemlje v temi, vidni pa so tudi osvetljeni oblaki nad območjem Avstralije in Oceanije.

Človeštvo je ena družina

Planet Zemlja je skupni dom človeštva.
Kljub naši izjemni raznolikosti
smo vendarle bratje in sestre
velike človeške družine.

Planetarne dobrine so namenjene vsem ljudem.
Vsakdo mora biti deležen dobrin,
ki mu omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb
ter blaginjo njegove družine in skupnosti.

Medsebojna delitev dobrin je temeljno načelo
skupnega bivanja in naših medsebojnih odnosov,
saj nihče ne bi smel trpeti pomanjkanja v svetu,
kjer je dovolj dobrin za vsakogar.

Spoštovanje drugega, sodelovanje in 

medsebojna delitev dobrin so temelj miru in blaginje človeštva

ter zagotovilo naše skupne prihodnosti.

Človeštvo je ena družina,
ki si deli skupni dom
in njegove dobrine.

Solidarnost je trdnost

Zdi se, da je beseda solidarnost danes izgubila del svojega pomena. Mnogi jo povezujejo s preteklim sistemom, s socializmom, in zanjo v današnjem kapitalističnem svetu ne najdejo več prostora. Toda solidarnost ni vezana na določen družbeni sistem, temveč je del medčloveških odnosov, ki segajo daleč v pradavnino. Beseda solidarnost ima korenine v latinski besedi solidus, ki pomeni trden, cel in zanesljiv.

Beseda oziroma koren sol- pa izhaja iz praindoevropščine in nosi pomen celosti, trdnosti, varnosti. Iz istega korena izvirajo tudi besede, povezane z idejo nečesa, kar je celo, zdravo, varno in povezano v celoto, med njimi solid, solidity in solidarity. Zato pojem solidarnost v svojem globljem izvoru ne pomeni le medsebojne pomoči, temveč tudi povezanost, skupno odgovornost in zavest, da smo del iste celote. (Etymonline)

V besedi solidarnost se skriva še ena beseda: dar. To sicer ni povezano z etimološkim izvorom besede, vendar lahko solidarnost razumemo tudi kot dar, kot zmožnost, da nekaj podarimo, sprejmemo ali preprosto delimo z drugimi.

Kako izražamo solidarnost? V prvi vrsti jo lahko razumemo kot del ekonomskih odnosov med ljudmi. Damo ali podarimo tisto, česar sami nujno ne potrebujemo, da lahko bolje živijo tudi drugi. Ko pa se v stiski znajdemo mi, prejmemo podobno pomoč od drugih.

Tako delujemo v ožjih in širših družinah, tako delujemo tudi v lokalnih skupnostih. Če nekoga v vasi prizadene nesreča, mu sosedje priskočijo na pomoč. To je nekaj samoumevnega. Tudi v širši skupnosti radi pomagamo, celo tistim, ki jih sploh ne poznamo. Zbiramo denar, oblačila, hrano in druge potrebščine. To je solidarnost, ki utrjuje skupnost in jo dela trdnejšo (solidus).

Davki kot sistemska solidarnost

Vendar ljudje ne moremo živeti le od občasnih izrazov solidarnosti. Kaj pa dolgotrajno bolni, invalidi, brezposelni ali ljudje, ki se za daljši čas znajdejo v stiski? V takšnih primerih potrebujemo trajnejšo oziroma sistemsko solidarnost. Potrebujemo pokojninski sistem, zdravstveno varstvo in dolgotrajno oskrbo. Potrebujemo tudi šolstvo, ki omogoča družbeni razvoj. Poleg tega potrebujemo varnost, ki jo zagotavlja policija, ter infrastrukturo, kot so cestno, železniško in električno omrežje, pa še marsikaj drugega.

Za vse to pa moramo zagotoviti denar. Zato plačujemo davke in prispevke. S tem izražamo solidarnost, saj tako gradimo trdno in celovito družbeno skupnost. To je tudi izraz domoljubja in skrbi za skupno dobro, za družbo, v kateri lahko vsi ljudje živijo v blaginji. Trditve, da bi znižanje davkov samo po sebi pospešilo razvoj, so zavajajoče. Nižji davki pogosto pomenijo manj sredstev za skupne potrebe, s tem pa tudi več pomanjkanja, več negotovosti in več trpljenja.

Ekonomija delitve – globalna solidarnost

Narediti pa moramo še korak naprej. Ne le, da smo solidarni do svojih sodržavljanov, temveč tudi do drugih ljudi, s katerimi si delimo ta čudoviti planet. Solidarni moramo biti tudi na globalni ravni. Prav v tem smislu lahko globalno solidarnost razumemo kot ekonomijo delitve.

Papeževe besede ljubezni in modrosti

V času, ki ga zaznamujejo okrutni politični in ekonomski voditelji, ki jim ni nič sveto in jih ponazarjajo Trumpove besede: »Nocoj bo umrla celotna civilizacija, ki se ne bo nikoli vrnila« (Večer, 7. 4. 2026), delujejo besede papeža Leona XIV. naravnost blagodejno in dobesedno krepijo vero v človečnost.

»Mislim, da se evangelijskega sporočila ne sme zlorabljati, kot to počnejo nekateri. Še naprej odločno nasprotujem vojni, si prizadevam za mir, spodbujam dialog in multilateralizem z državami pri iskanju rešitev za probleme. Preveč ljudi danes trpi, preveč nedolžnih ljudi je bilo ubitih in verjamem, da se mora nekdo postaviti po robu in reči, da obstaja boljša pot.«

Te besede je papež izrekel na poti v Alžirijo, kjer je začel svoj obisk afriške celine. (Vatican News, 13. 4. 2026)

Če evangeljsko sporočilo razumemo zelo na splošno, je to sporočilo ljubezni, sočutja, miru, resnice, pravičnosti in bratstva med ljudmi. S temi besedami se lahko poistoveti vsakdo, ne glede na svoje prepričanje, saj predstavljajo temelj skupnega bivanja ljudi.

Prav to je papež poudaril na poti v Alžirijo in naprej po afriški celini, ko je govoril o poslanstvu potovanja: »In zato to potovanje resnično predstavlja dragoceno priložnost, da nadaljujemo z istim glasom, z istim sporočilom, ki ga želimo posredovati: spodbujanje miru, sprave, spoštovanja in obzirnosti do vseh ljudi.« (Vatican News, 13. 4. 2026)

Ob obisku velike mošeje Alžira, ki je največja mošeja na afriški celini je papež poudaril, da se lahko »naučimo vzajemno spoštovati, živeti v harmoniji in graditi svet miru«. (Vatikan News, 14. 4. 2026)

Papež je v Bamendi, glavnem mestu kamerunske Severovzhodne regije, ki jo zaznamujeta revščina in dolgotrajen konflikt, v katerem je od leta 2016 nasilje zahtevalo na tisoče življenj ter povzročilo približno 700.000 razseljenih ljudi, opozoril na delovanje gospodarjev vojne in tiranov.

»Gospodarji vojne se pretvarjajo, da ne vedo, da je za uničenje dovolj le trenutek, a pogosto celo življenje ni dovolj za obnovo. Zamižijo na eno oko pred dejstvom, da se na milijarde dolarjev porabi za ubijanje in uničevanje, vendar pa virov za zdravje, izobraževanje in obnovo ni mogoče nikjer najti. Tisti, ki vašo zemljo ropajo njenih virov, običajno velik del profita vlagajo v orožje in s tem ohranjajo neskončen krog destabilizacije in smrti. To je svet, obrnjen na glavo; to je izkoriščanje Božjega stvarstva, ki ga mora vsaka iskrena vest obsoditi in zavrniti.«

»Svet uničuje peščica tiranov, a skupaj ga drži množica bratov in sester, ki ga podpirajo!«

Nasproti tiranom in gospodarjem vojne stojimo mi: neizmerno človeštvo, ena družina, ki živi v istem skupnem domu.

»Poglejmo si v oči: mi smo to neizmerno ljudstvo! Mir ni nekaj, kar si moramo izmisliti: je nekaj, kar moramo sprejeti tako, da sprejmemo svojega bližnjega kot brata ali sestro. Bratov in sester si ne izbiramo: preprosto moramo sprejeti drug drugega! Smo ena družina, ki živi v istem domu, na tem čudovitem planetu, za katerega so starodavne kulture skrbele že tisočletja.« (Vatican News, 16. 4. 2026)

V pridigi pri maši v Douali, gospodarskem središču Kameruna, je papež opozoril na hudo revščino in lakoto, ki danes pestita stotine milijonov ljudi po svetu.

»Ob pogledu na to nesorazmernost nas Jezus danes sprašuje, tako kot je tedaj vprašal učence: kako boste rešili ta problem? Poglejte, koliko lačnih ljudi, utrujenih zaradi napora. Kaj boste storili?« (Vatican News, 17. 4. 2026)

Kako bomo rešili probleme sveta, kaj bomo storili? Bomo svet prepustili gospodarjem vojne in tiranom? Ti so povsod, eni manjši, drugi večji. Nasproti njim stojimo mi: neizmerno človeštvo, bratje in sestre, pripadniki ene same družine, ki živi v istem skupnem domu, na tem prečudovitem planetu. Naučiti se moramo vzajemnega spoštovanja, živeti v harmoniji in graditi svet miru. Resnično bi morali prisluhniti papeževim besedam ljubezni in modrosti.

Slika: By Edgar Beltrán, The Pillar, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=165153532

Smo se pripravljeni učiti?

Zdi se, kot da tonemo iz krize v krizo. Komaj pogasimo en požar oziroma eno krizo, že izbruhne nov ali celo več novih. Krize so sicer lahko tudi zunanje in neodvisne od ravnanja človeštva, na primer potres, vendar danes veliko večino kriz povzroča človek sam. Živimo v vzročno-posledičnem svetu. Če se ves čas ukvarjamo le s posledicami, ne naredimo veliko, če pa se lotimo vzrokov, lahko preprečimo nezaželene posledice. Kdaj se zares nečesa naučimo? Takrat, ko prepoznamo resnične vzroke kriz in na podlagi tega spoznanja oblikujemo ustrezne ukrepe.

Podnebne spremembe, migracije, družbeni in verski konflikti ter ekonomske težave, kot so inflacija, pomanjkanje delovnih mest, visoka zadolženost in drugo, niso vzroki naših težav, temveč njihove posledice. Posledice česa?

Temeljni vzrok večine največjih kriz današnjega časa tiči na področju človeške družbe, ki ga imenujemo ekonomija. To je področje, ki je odgovorno za zadovoljevanje človekovih potreb in v širšem smislu za družbeno ter občečloveško blaginjo.

Ne gre za to, kako poimenujemo današnji ekonomski sistem, ali kot kapitalističen, neoliberalen, kolonialistični, potrošniški ali kakorkoli drugače, bistveno je, da razumemo, kako deluje. V temelju tega sistema je tekmovanje. Tekmovanje vseh proti vsem: tekmovanje za naravne in družbene vire, za dobrine, za trge, za potrošnike, za bogastvo, kapital in moč.

To tekmovanje poteka med 195 uradno priznanimi državami sveta, med milijoni podjetij in med več kot osmimi milijardami ljudi, ki živijo na planetu z omejenimi naravnimi viri. Rezultat takšnega tekmovanja so strahovita globalna neenakost, peščica izjemno bogatih in množica zelo revnih, uničevanje okolja, nezaželene migracije, družbeni konflikti ter vojne.

Ekonomisti pravijo, da je tekmovanje osnova razvoja in uporabljajo predvsem besedo konkurenčnost. A konkurenčnost v osnovi pomeni nekaj drugega. Beseda konkurenčnost izhaja iz latinskega glagola concurrere, sestavljenega iz con- »skupaj« in currere »teči«, zato njen prvotni pomen ni bil boj ali izrivanje, temveč sočasno gibanje več akterjev proti istemu cilju. Šele pozneje se je iz tega razvilo današnje razumevanje konkurenčnosti kot tekmovanja, merjenja moči in prizadevanja za prednost pred drugimi.

Biti konkurenčen v svojem bistvu pomeni poiskati boljšo rešitev za človeške probleme, takšno, ki je v korist vseh, ne pa prisvajati si ideje, ljudi in vire zgolj za lastno korist.

 

Ekonomija sodelovanja in medsebojne delitve dobrin

Če torej razumemo, da je tekmovanje temelj današnjega ekonomskega sistema in da se prek njega preliva tudi na politični sistem ter družbo kot celoto, saj smo vsi tako ali drugače del ekonomskega sistema, kot proizvajalci, zaposleni, potrošniki in uporabniki, se moramo vprašati, kaj se iz tega lahko naučimo. Predvsem to, da tako ne moremo več naprej. Na tak način bomo namreč kmalu uničili planet.

Na tako obljudenem in izčrpanem planetu je edino logično, da blaginjo ljudi in okolja dosegamo s sodelovanjem ter medsebojno delitvijo virov in dobrin. To ni le logično, temveč tudi pravično, sočutno in – človeško.

Staro ali novo

Današnji čas je resnično težko razumeti. Zdi se, kot da nas razdvaja na vseh področjih: v politiki, ekonomiji in družbi nasploh. V bistvu pa gre za zahteven prehod. Stari odnosi, ki temeljijo na moči, prevladi, delitvah, sebičnosti, tekmovalnosti in pohlepu, se nikakor nočejo posloviti in so še vedno trdno vgrajeni v naše temeljne institucije, zlasti ekonomske. Novi odnosi, ki temeljijo na sodelovanju, enakopravnosti in medsebojni delitvi dobrin, pa si le počasi utirajo pot v miselnost ljudi, kaj šele v naše institucije.

Danes lahko stare odnose v njihovi najbolj izraziti obliki, tako v politiki kot v ekonomiji, vidimo v ravnanju ameriškega predsednika Trumpa in izraelskega premierja Netanjahuja. Gre za skrajno obliko sebičnosti, prevlade, pohlepa in vsega, kar je značilno za politično-ekonomske odnose stare dobe. S tem mislimo odnose, ki so prevladovali v sužnjelastniških, fevdalnih, kolonialističnih in sodobnih kapitalističnih družbah, pogosto pa gre za njihov preplet.

V politiki se to kaže kot nasilno preoblikovanje lastne države in drugih držav, bodisi s političnimi bodisi s policijsko-vojaškimi sredstvi. V ekonomskem smislu pa gre za izkoriščanje šibkejših skupin, držav in okolja ter za oblikovanje ukrepov v korist bogatih in na škodo revnih. Vse to je danes prisotno v skoraj vseh državah sveta, še posebej pa v najmočnejših.

 

Politika – sodelovanje

V kompleksnem svetu, v katerem živi več kot osem milijard ljudi in v katerem se prepletajo številne religije, politični sistemi, kulture, jeziki, rase, skupine in narodi, je pot naprej mogoča le prek sodelovanja.

Kaj je sodelovanje? Pomeni delovati skupaj za skupno dobro. Pomeni iskati rešitve, ki ne koristijo le eni skupini, narodu ali zvezi, temveč upoštevajo dobro vseh. Takšno razumevanje politike je danes nujno, saj svet postaja vse bolj povezan, soodvisen in ranljiv, politično, ekonomsko in okoljsko. Nobena država, ne glede na svojo moč, ne more sama reševati skupnih izzivov človeštva, kot so vojne, revščina, podnebne spremembe, migracije in ekonomska nestabilnost.

Kljub temu danes še vedno razmišljamo izrazito polarno: levo in desno, belo in črno, demokratsko in republikansko, naši in vaši. Med temi poli nenehno poteka boj za prevlado. Ta način mišljenja smo tako ponotranjili, da pogosto ne vidimo več človeka, temveč le še nasprotnika.

Toda prihodnosti ni mogoče graditi na prevladi ene strani nad drugo. Takšna politika pripada staremu svetu. Nova politika bo morala temeljiti na dialogu, medsebojnem spoštovanju, vključevanju in pripravljenosti za skupno delovanje. Sodelovanje ni znamenje šibkosti, temveč politične zrelosti. Je sposobnost, da presežemo delitve in prepoznamo, da smo kljub razlikam del iste človeške skupnosti.

Sodelovanje je temelj miru in blaginje.

 

Ekonomija – medsebojna delitev dobrin

Na ekonomskem področju je temelj sodelovanja medsebojna delitev dobrin, ki se lahko izraža kot ekonomija delitve. To pomeni, da si dobrine ne delimo le znotraj posameznih držav, temveč tudi v okviru globalne skupnosti, tako da lahko vsak človek na tem planetu živi v materialni blaginji, torej zadovoljuje svoje osnovne potrebe ter se kot človeško bitje razvija z možnostjo izobraževanja, dostopa do kulture, prostega časa in podobnega.

Današnja ekonomija je v temelju vojna za naravne in družbene vire. V tej vojni zmagujejo najbogatejši, najrazvitejši in najbrutalnejši, medtem ko revni in manj razviti životarijo ali celo umirajo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. Ta neusmiljeni boj za vire hkrati močno obremenjuje tudi okolje.

Ekonomija delitve pomeni, da se ključni viri, kot so pitna voda, osnovna živila, zdravila in energenti itd., delijo na podlagi medsebojnega dogovora. To hkrati pomeni, da bomo še naprej imeli banke, podjetja in trgovine, vendar bodo ti delovali na osnovi pravičnejših in enakopravnejših odnosov, katerih cilj bo zadovoljevanje potreb vseh ljudi.

 

Družba – enost človeštva

Pomembno je, da vsak izmed nas in družba kot celota začnemo razmišljati na nov način: navkljub vsem političnim, rasnim, religioznim, ekonomskim, kulturnim in jezikovnim razlikam smo pripadniki ene velike družine – človeštva. Ko bomo to resnično sprejeli, bosta sodelovanje in medsebojna delitev dobrin postala nekaj povsem vsakdanjega in samoumevnega.

Velika noč niso le pirhi

Žal so veliki prazniki vse bolj le še forma, medtem ko je njihova vsebina v veliki meri izpuhtela. Velika noč je praznik prehoda iz smrti v življenje, iz teme v svetlobo, iz strahu v upanje. Njena simbolika je  zelo bogata in sega tako v krščansko izročilo kot tudi v širše predstave o prenovi, pomladi in novem začetku.

V krščanskem pomenu velika noč predvsem pomeni Kristusovo vstajenje. Predstavlja vero v življenje, ki se ne konča s smrtjo. A pustimo ob strani religiozno simboliko in se ozrimo na širši, zunanji vidik tega praznika, ki simbolizira življenje, to pa pomeni blaginjo, mir in čisto okolje.

Toda kaj to danes sploh pomeni? Kako razumeti praznik življenja v svetu, kjer skoraj 800 milijonov ljudi trpi lakoto in kjer več kot polovica človeštva živi v revščini in pomanjkanju? Kako naj obeležujemo praznik življenja v svetu, kjer najmočnejša država, ki se pri tem celo sklicuje na krščanskega boga, neusmiljeno bombardira drugo državo, ubija otroke in zdravstvene delavce, uničuje elektrarne, vodne vire in okolje nasploh?

To ni pot v svetlobo in življenje, temveč v smrt in trpljenje. To ni velika noč. 

Danes bomo veliko noč najbolje praznovali tako, da bomo dali prednost življenju pred smrtjo. A to moramo storiti v vsakdanjem življenju. Najprej pomagajmo našim bratom in sestram po vsem svetu, ne glede na vero, raso ali prepričanje, ter jim zagotovimo, da bodo lahko nemoteno zadovoljevali svoje osnovne potrebe, živeli v miru in zdravem okolju.

Nič ni narobe, če veliko noč praznujemo za obloženo mizo, vendar moramo biti hkrati zmožni pomagati drugim in z njimi deliti dobrine tega sveta. To je pravo sporočilo velike noči. Ljubezen premaga zlo, svetloba premaga temo, vendar so za to potrebna naša dejanja.

Epska ekonomska kriza

Ko so Američani sprožili vojno proti Iranu, so jo poimenovali Epski bes, Izraelci pa Rjoveči lev. Toda ta nezakonita, brutalna, nesmiselna in brezciljna vojna se sprevrača v nekaj drugega: v epsko ekonomsko krizo.

Začetek krize se najprej kaže v rasti cen in motnjah pri dobavi goriv. O teh težavah poročajo iz Egipta, Filipinov, Indonezije, Južne Afrike, Etiopije in drugih držav. Tudi EU države poziva k pravočasnim pripravam na dolgotrajnejše motnje na energetskih trgih.

Ekonomisti opozarjajo, da se bo sedanja kriza najprej poglabljala prek dražje energije, višje inflacije in motenj v dobavnih verigah, nato pa bi se lahko prelila še v počasnejšo gospodarsko rast, večji pritisk na gospodinjstva in dražjo industrijsko proizvodnjo. Če se bo vojna nadaljevala in bodo motnje na energetskih trgih trajale, se lahko sedanji energetski šok razvije v tako imenovano stagflacijsko krizo, v kateri se združujeta visoka inflacija in šibka gospodarska rast.

Podražitve hrane so lahko naslednja velika faza te krize. Dražja energija namreč ne podraži le goriva, temveč tudi prevoz in predelavo hrane, medtem ko motnje pri dobavi gnojil dodatno povečujejo stroške kmetijske pridelave. Zato ekonomisti in mednarodne organizacije opozarjajo, da se lahko sedanji energetski šok prelije tudi v dražja osnovna živila, zlasti v državah, ki so močno odvisne od uvoza energije, gnojil ali hrane.

Najrevnejše države bodo to krizo plačale najdražje. Najprej jih bo prizadelo dražje gorivo, nato dražji prevoz, elektrika in gnojila, kmalu zatem pa še hrana. Ker imajo malo rezerv, visoke dolgove in močno odvisnost od uvoza, bodo šok težje blažile s subvencijami ali socialnimi ukrepi. Zato se lahko energetska kriza v teh državah hitro spremeni v prehransko, socialno in humanitarno krizo.

Obstajajo že resna opozorila, da bi se sedanja vojna lahko prelila tudi v nov migracijski val. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) poroča o milijonih začasno razseljenih v Iranu in skupaj z drugimi agencijami pripravlja načrte za morebitne begunske prihode v sosednje države, medtem ko Mednarodna organizacija za migracije (IOM) že beleži močno povečane čezmejne premike. Če se bo kriza podaljšala in se bo hkrati poglobila še draginja hrane in energije, se lahko najprej poveča notranja razseljenost, nato beg v sosednje države, zatem pa tudi širši migracijski pritisk proti Evropi.

Tudi bogatejše države bodo to krizo hitro občutile, nekatere pa jo že občutijo. V Sloveniji smo že izkusili, kaj pomeni pomanjkanje goriva, čeprav je šlo takrat predvsem za predvolilno nagajanje. Prav zato si ni težko predstavljati, kako hitro in kako močno lahko takšna kriza prizadene vsakdanje življenje, ko ne gre več le za politične igre, temveč za resne motnje v svetovni oskrbi z energenti.

Ali bo ekonomska kriza ali ne, ni več vprašanje. Vprašanje je, kako huda bo in kako se bomo nanjo odzvali. Ko bomo razmišljali o rešitvah, moramo v središče postaviti osnovne človekove potrebe. Okoli njih moramo vzpostaviti prenovljen ekonomski sistem, ki ga lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Viri

• Philippines suspends spot power sales as Iran war sends prices soaring (Reuters)
• Indonesia to limit fuel sales to counter Iran war impact (Reuters)
• South Africa announces one-month fuel levy cut to limit pump price hikes (Reuters)
• Oil shortage brings curbs for drivers and commuters (Reuters)
• EU tells members to prepare for 'prolonged disruption' to energy markets from Iran war (Reuters)
• Iran war shock drives steepest hike yet in oil price forecasts (Reuters)
• Euro zone inflation surges past ECB target on oil shock (Reuters)
• German institutes cut 2026, 2027 growth forecasts, raise inflation outlook, sources say (Reuters)
• EU tells members to prepare for 'prolonged disruption' to energy markets from Iran war (Reuters)
• War in Iran threatens fresh food-price shock across developing world (Reuters)
• The war in Iran sparks a global fertilizer shortage and threatens food prices (AP News)
• UN moves to create mechanism to safeguard Hormuz trade in face of Iran war (Reuters)
• How the War in the Middle East Is Affecting Energy, Trade, and Finance (IMF)
• Why the Middle East conflict threatens record levels of hunger (World Food Programme)
• WFP projects food insecurity could reach record levels as a result of Middle East escalation (World Food Programme)
• Up to 3.2 million Iranians temporarily displaced in Iran as conflict intensifies (UNHCR)
• UN needs more funds to help people displaced by Mideast war, refugee chief says (Reuters)

Towards the Sharing Economy

War always causes terrible suffering. It results in enormous numbers of people being killed, wounded, or permanently disabled, destroys homes and infrastructure, pollutes the environment, fuels hatred among peoples, and leaves psychological consequences that extend far beyond the end of the conflicts themselves. In truth, no one can accurately calculate all the direct and indirect costs and consequences of war. The current conflict, unlawfully launched by the United States and Israel against Iran, is already causing social and economic repercussions that will crash like a tsunami into every corner of the world.

The World Food Programme has already warned that a continuation of the war would push an additional 45 million people towards hunger. The cost of transporting humanitarian aid has already risen by 18%, while fuel and fertiliser supply routes have also been disrupted, with roughly a quarter of the world’s fertiliser supply passing through the Strait of Hormuz. (Share The World’s Resources)

This war will not only bring greater poverty, hunger, and new economic crises, but could also break the economic system as we know it. Rising fuel prices and queues at petrol stations are only the first signs. Food production is already becoming more expensive, even though this is not yet fully visible on shop shelves.

Trump, who alone still has the power to stop this war, sees only the interests of the United States – a country safely distant from these war zones. Yet every day of war is a step closer to the collapse of the global economy. People may blame oil companies, the government, or anyone else, but the main culprit is U.S. President Trump, who, under Netanyahu’s destructive influence, launched this war and stubbornly persists in it, even though there is no winner in this war, and there will be none.

It is the economic system that will be defeated. But what does that really mean? Poverty, hunger, long queues at petrol stations and in shops, social unrest, migration, and much more besides. It sounds bleak. And it is bleak.

Anyone who believes that the existing economic system can simply be “put back together again” is mistaken. Perhaps that is still possible at this moment. But with each additional day of war, it will become more difficult. The system is now so globally interconnected that war affects everything everywhere: it is already causing disruptions and delays, breaking supply chains, interrupting travel and trade routes, and destroying jobs.

If we want to restore global stability and prevent further disintegration, we will have to begin in an entirely different way, on new foundations. On the foundations of cooperation and the sharing of resources. That is the sharing economy.

K ekonomiji delitve

Vojna vselej povzroča strašno trpljenje. Prinaša ogromno število ubitih, ranjenih in trajno pohabljenih, uničene domove in infrastrukturo, onesnaženo okolje, sovraštvo med ljudmi ter psihološke posledice, ki segajo daleč onkraj konca samih konfliktov. Nihče pravzaprav ne more natančno izračunati vseh neposrednih in posrednih stroškov ter posledic vojne. Tudi sedanji konflikt, ki sta ga nezakonito sprožila ZDA in Izrael proti Iranu, že povzroča družbene in ekonomske posledice, ki bodo kakor cunami pljusknile v vsak kotiček sveta.

Svetovni program za hrano že opozarja, da bi nadaljevanje vojne še dodatnih 45 milijonov ljudi pahnilo v lakoto. Stroški prevoza humanitarne pomoči so se že povečali za 18 %, motene pa so tudi dobavne poti za gorivo in gnojila, pri čemer skozi Hormuško ožino poteka približno četrtina svetovne oskrbe z gnojili. (Share the Worlds Resources)

Ta vojna ne bo povzročila le večje revščine, lakote in novih ekonomskih kriz, temveč lahko zlomi tudi ekonomski sistem, kakršnega poznamo. Podražitve goriv in vrste na bencinskih črpalkah so le prve lastovke. Draži se že tudi proizvodnja hrane, čeprav se to ta hip na trgovskih policah še ne odraža.

Nespametni Trump, ki edini še lahko ustavi to vojno, vidi le interese ZDA, države, ki je od teh konfliktov vselej varno oddaljena. Vendar je vsak dan vojne korak bliže zlomu globalne ekonomije. Ljudje se lahko jezijo na naftne družbe, na vlado ali na kogar koli drugega, vendar je glavni krivec ameriški predsednik Trump, ki je pod vplivom mračnega Netanjahuja sprožil vojno in pri njej trmasto vztraja, čeprav v njej ni zmagovalca in ga tudi ne bo.

Poražen bo ekonomski sistem. Toda kaj to v resnici pomeni? Revščino, lakoto, dolge vrste na bencinskih črpalkah in v trgovinah, družbene nemire, migracije in še marsikaj drugega. Zveni mračno. In tudi je mračno.

Kdor misli, da bo mogoče obstoječi ekonomski sistem ponovno »sestaviti«, se moti. Morda je to ta hip še mogoče. Toda z vsakim nadaljnjim dnem vojne bo to težje. Sistem je namreč tako globalno prepleten, da vojna učinkuje povsod: že zdaj povzroča motnje in zastoje, razbija dobavne verige, prekinja turistične in poslovne poti ter uničuje delovna mesta.

Če bomo želeli znova vzpostaviti globalno stabilnost in preprečiti nadaljnji razkroj, bomo morali začeti povsem drugače, na novih temeljih. Na temeljih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. To je ekonomija delitve.

Ko kandidat živi to, kar zagovarja

Ivana Mitrevskega poznam že kar nekaj časa. Vesel sem, da kandidira za poslanca v Državnem zboru, in ga pri tem podpiram. Zakaj? Ker to, kar zagovarja, tudi živi. Politik ne postaneš z izvolitvijo v Državni zbor, občinski svet ali katero koli drugo politično telo. Politik postaneš takrat, ko se začneš ukvarjati z zadevami mesta (polis) in širše skupnosti oziroma države.

Ko sva se leta 2021 pogovarjala o njegovih aktivnostih (»Včasih se mi zdi, da živim v stripu«), je dejal: »Kjer se ljudstvo ne ukvarja s političnimi zadevami, vajeti kmalu prevzamejo psihopati in bedaki.« Kako zelo resnično.

V politiki, tuji in domači, je danes res vse polno psihopatov in bedakov. Ker jim pustimo. Pustimo jim, da pridejo do vrha, potem pa se jih ne moremo znebiti. »Prižgite televizijo in poglejte novice. Nikoli še ni bilo toliko bizarnih likov na oblasti. Kot da bi pobegnili iz stripa.«

Ivan je predvsem stripar. Njegov strip Volkulja Bela in čarobni gozd na zelo duhovit način obravnava ključne okoljske teme: »onesnaževanje voda in zraka, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst ter izginjanje biotske raznovrstnosti«.

Ivan dobro pozna številne aktualne problematike v lokalnem in širšem okolju. V knjigi Bolhograd, zgodbi o prav posebnem mestu, spregovori o kompleksni okoljski in ekonomski problematiki prometa: »Namesto da bi gradili in spodbujali javni prevoz, smo se osredotočili na gradnjo cest in parkirišč, javni prevoz pa zanemarjali ali ga celo načrtno uničevali.«

Sodelovala sva tudi v Civilni iniciativi za Kamniško Bistrico, s katero smo opozarjali na okoljske probleme v dolini Kamniške Bistrice in tudi širše. Prizadevali smo si tudi za ponovno obuditev nekoč že skoraj potrjene razglasitve Kamniško-Savinjskih Alp za regijski park.

Z Ivanom sem sodeloval tudi pri referendumu o vodah, od promocije na stojnicah do deljenja letakov po domovih. Skupaj z drugimi smo izvedli več čistilnih akcij, skupaj s kamniškimi jamarji pa smo si prizadevali tudi za zaščito izvira Kamniške Bistrice.

Poznam tudi Ivanova prizadevanja za zaščito delavskih pravic. Skupaj s Kartini Djalil iz Društva Makadam ter Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice, ki je deloval tudi v Kamniku, si je prizadeval za večjo pravičnost in zaščito delavcev.

Ko se odločamo, koga voliti, ni pomembno le, kako všečen je kandidat, temveč predvsem, kako dejavno se zavzema za skupno dobro. Socialna in okoljska pravičnost sta med ključnimi temami naše skupne prihodnosti. Zato menim, da je Ivan dober kandidat.

Niso rjoveči levi, temveč strahopetci

Težko je v teh dneh ne biti jezen in ogorčen, obenem pa tudi žalosten ob tako številnih smrtih. Vojne, ki sta jih na Bližnjem vzhodu sprožila Izrael in ZDA, in to v pretežno muslimanskem prostoru ter še v času svetega meseca ramadana, ne moremo poimenovati drugače kot barbarstvo.

Ob začetku napadov, v soboto, 28. februarja 2026, so Izrael in ZDA začeli tako imenovane preventivne udare na Iran. Po poročilih je bil v enem od prvih napadov zadet tudi objekt dekliške osnovne šole v mestu Minab na jugu Irana. Po doslej objavljenih podatkih je bilo ubitih 168 ljudi, večinoma otrok, skoraj sto pa ranjenih.

Kakšno grožnjo je predstavljala dekliška šola? Zakaj jo je bilo treba uničiti? Ali bo to podobna vojna kot tista v Gazi, kjer naj bi potekalo »namerno in sistematično uničevanje palestinskega prebivalstva« (Wikipedia)? Poleg tega naj bi bilo v Iranu v samo treh dneh napadov tarča napadov najmanj devet bolnišnic (Times Now). To težko razumemo kot naključje. Videti je kot vzorec namernega uničevanja ljudi in javne infrastrukture, podoben tistemu v Gazi.

Napad ZDA in Izraela se je, kot smo omenili, zgodil sredi ramadana, ki je za muslimane najbolj sveti mesec v letu. Njegov glavni pomen je, da je to čas posta, duhovne poglobitve, samodiscipline, dobrodelnosti in solidarnosti. Napasti državo v tem času pomeni poseči v obdobje, ki ima za vernike posebno duhovno težo in občutljivost, zato mnogi takšna dejanja doživljajo kot še posebej žaljiva in nečloveška.

Prav tako je uboj ajatole Alija Hameneja, ki je v Iranu opravljal funkcijo vrhovnega voditelja Islamske republike Iran, torej najvišji politično-verski položaj v državi, dejanje, ki ga civilizirane in demokratične države ne bi smele izvajati. Sprememba oblasti je domena državljanov in notranje državne politike, ne pa tujih držav. Po takšni logiki bi bilo mogoče ubiti kogar koli, ki komu ni pogodu. Uboj najvišjega verskega voditelja v času najsvetejšega meseca pa je za vernike še posebej huda žalitev.

V vojni se moramo postaviti le na eno stran: na stran miru. Kljub temu pa moramo obsoditi dejanja tistih, ki so po nepotrebnem sprožili vojno, še zlasti ker se je začela sredi pogajanj. Tretji krog posrednih pogajanj med ZDA in Iranom se je v Ženevi sicer zaključil v četrtek, 26. februarja 2026, brez dogovora, vendar z napovedjo nadaljevanja po posvetovanjih v prestolnicah. Naslednji dan, 27. februarja 2026, so poročila še vedno govorila o »podaljšanju« pogajanj in prehodu v naslednjo fazo, vključno s tehničnimi pogovori na Dunaju v tem tednu. Že 28. februarja pa sta ZDA in Izrael sprožila vojno. (reuters.com; reuters.com)

Prav tako se ne moremo znebiti občutka, da je ta vojna, ki sta jo sprožili ZDA in Iran, morda namenjena preusmerjanju pozornosti. Tako imenovana afera Epstein je v zadnjem času vse bolj odmevna in se je nevarno približala vrhovom ameriške politike ter tudi nekaterim krogom v drugih zahodnih državah. Zdaj je vse to potisnjeno daleč v ozadje, prekrito s hrupom raket, bomb in letal. Ali je mogoče eno grozljivo ravnanje prekriti z še bolj grozljivim?

Edino, za kar si moramo prizadevati, je mir. Vsak dan te vojne pomeni večje tveganje za še širši konflikt, celo za jedrsko vojno. Gospodarska kriza, ki jo povzroča vojna, ne pomeni le višjih cen nafte, ki bodo prizadele razviti svet, temveč tudi nevarnost poglabljanja globalne revščine. To lahko sproži lakoto, nove migracije, ki bodo prizadele predvsem Evropo, nove smrti in novo trpljenje.

Ta igra z ognjem, ki sta jo sprožili ZDA in Izrael, je izjemno nevarna – za vse. Zato je naloga vsakega od nas, da si po svojih močeh prizadeva za mir. Kdor podpira konflikt, podpira zlo. V Sloveniji bodo kmalu volitve. Tudi pri nas je veliko vojnih hujskačev, ki podpirajo takšne in podobne vojne igre. Ne dajmo jim glasu. Vsaj to je v naši moči.

Američani so to vojno, ki jo »bijejo« politiki in generali v bunkerjih, poimenovali Epski bes, Izraelci pa Rjoveči lev. A njim ni mar za življenje otrok, žensk in moških; zanje krvavijo predvsem mladi vojaki. V resnici so to vojno sprožili strahopetci, ki se skrivajo v bunkerjih. Niso rjoveči levi, temveč navadni strahopetci. Mi, državljani sveta, pa smo tisti, ki nas mora pograbiti epski bes in jih odstaviti z oblasti.

Iz vsake najboljše

"Edina stvar, ki je močnejša od sovraštva, je ljubezen." (Bad Bunny)

Ideologija je skupek prepričanj, vrednot in predstav o družbi, politiki, ekonomiji ter drugih področjih življenja, ki oblikujejo naš pogled na svet in usmerjajo naše ravnanje. Predstavlja miselni okvir, skozi katerega presojamo, kaj je prav, pravično in zaželeno ter kaj bi bilo treba spremeniti. Ideologije se oblikujejo okoli določenih temeljnih idej, na primer pravičnosti, svobode ali enakosti, ter ponujajo predstavo o tem, kako naj bi bila družba urejena in katere cilje naj bi zasledovala.

Danes poznamo številne ideologije (s pripono –izem), kot so kapitalizem, socializem, neoliberalizem in druge. Težava nastane, ko se takšna ideologija začne dojemati kot edina pravilna, drugačen pogled ali druga ideologija pa postane grožnja. Takrat postane izključujoča in vodi v razdeljenost ter ločenost med ljudmi, v konflikte in celo vojne. Namesto odprtega dialoga se vzpostavi delitev na »mi« in »oni«.

Kaj pa, če presežemo ideološke delitve in prihodnost zasnujemo drugače? Če oblikujemo skupne cilje ter za njihovo uresničitev uporabimo tisto, kar je dobro – bodisi iz kapitalizma, socializma ali katerega koli drugega sistema. Iz vsake ideologije lahko vzamemo tisto, kar je najboljše.

Tako bi lahko ustvarili nekaj novega, nekaj, kar bi preseglo ideologije, razdeljenost med ljudmi, sovraštvo in neenakost.

Skupni cilji

Najprej na kratko razmislimo o skupnih ciljih. Teh ni težko opredeliti. Velikokrat so bili že zapisani – na primer v Ustanovni listini Združenih narodov, v Splošni deklaraciji človekovih pravic ali v Ciljih trajnostnega razvoja. To so:

• svetovni mir
• blaginja vseh ljudi
• zdravo in čisto okolje

Lahko bi omenili še številne druge cilje, a ti so ključni za prihodnost človeštva in Zemlje.

Kapitalizem in socializem

Poglejmo si zdaj na kratko dve glavni ideologiji, ki sta zaznamovali 20. stoletje in še vedno odmevata v naših razumih, čustvih in dejanjih: kapitalizem in socializem.

Kapitalizem v svojem izhodišču temelji na ideji svobode. V togi fevdalni ureditvi je bila človekova usoda v veliki meri določena z rojstvom. Če se je rodil v družino fevdalnih gospodarjev, je tam tudi ostal, ne glede na svoje sposobnosti. Če se je rodil v družino revnega kmeta, je tudi sam postal reven tlačan, pa naj je bil še tako nadarjen. In tako naprej.

Kapitalizem je omogočil zlom takšnega sistema in, če nekoliko poenostavimo, odprl možnost svobode in uspeha vsakomur. Ne glede na družinsko ozadje ste lahko postali družbeno in ekonomsko uspešni. S tem je sprostil ogromen človeški potencial.

Toda temeljna ideja svobode se je kmalu začela sprevračati v svoje nasprotje. Neomejena svoboda je spodbudila nebrzdano tekmovanje, ki je omogočilo bogatenje peščici, medtem ko so velike množice ostajale ujete v revščini in garanju. 

V svoji skrajni obliki se je kapitalizem izrazil v miselnosti ameriškega sna – prepričanju, da smo popolni individualisti, sami odgovorni za svoj uspeh in tudi povsem sami krivi, če nam ne uspe. Družba, država, davki in skupne institucije so v takšnem pogledu razumljeni kot ovira neomejeni svobodi posameznika.

Socializem predstavlja nasprotno ideologijo, ki v temelju izhaja iz ideje pravičnosti in enakosti. V svoji skrajni obliki pa lahko pomeni vsiljeno pravičnost in enakost na račun človekove svobode. Obdobje stalinizma lahko tako razumemo kot eno izmed najbolj skrajnih uresničitev te ideologije.

Vendar so ideje enakosti in pravičnosti zaživele tudi v drugačni obliki – v okviru tako imenovane socialne države, značilne predvsem za številne evropske države, zlasti skandinavske. Tudi naša država je v tem pogledu izrazito socialno usmerjena.

Namesto da bi si prizadevali za prevlado ene ideologije nad drugo, se zato raje vprašajmo, ali se lahko iz lekcij preteklosti naučimo živeti bolj uravnoteženo in odgovorno.

Svoboda, enakost, pravičnost v ravnovesju

Ali lahko ustvarimo družbo, v kateri bo človek svoboden, enak drugim in bo živel v pravični skupnosti?

Najprej je pomembno, da svobode ne razumemo kot pravice, da lahko počnemo kar koli, ne glede na posledice za druge ljudi in okolje.

Prav tako enakosti ne smemo razumeti kot zahteve, da moramo imeti vsi enako v materialnem smislu. Ljudje smo različni po sposobnostih, interesih in življenjskih poteh. Enakost pomeni predvsem enako dostojanstvo, enake možnosti in enake pravice.

Pravičnost pa je temelj, ki lahko povezuje obe vrednoti. Pravična družba je tista, ki vsakomur omogoča dostojno preživetje, razvoj potencialov in soudeležbo pri skupnem dobrem.

Ljudje so lahko lastniki podjetij, ki jim omogočajo ustvarjanje zasebnega premoženja. Lahko so tudi bogati. Vendar so tudi oni del širše družbe in okolja, ki jim sploh omogočata ustvarjanje bogastva. Izkoriščajo naravne vire, uporabljajo skupno infrastrukturo, opirajo se na znanje, ki ga je ustvarilo človeštvo, ter na javni izobraževalni sistem in druge skupne institucije.

Zato je razumno, da del ustvarjenega bogastva vračajo družbi, iz katere izhaja njihov uspeh – prek davkov, odgovornega poslovanja in tudi z vlaganji v skupno dobro.

Lahko bi to razmišljanje še nadaljevali, vendar lahko za zdaj sklenemo, da moramo na vseh področjih – političnem, ekonomskem in družbenem – iskati ravnovesje med velikimi idejami svobode, enakosti in pravičnosti. Iz tega ni treba ustvarjati nove ideologije. Bolj smiselno je razvijati družbeno-ekonomske oblike, ki se bodo tem idealom približale.

V tem okviru lahko rečemo, da je ekonomija delitve ena izmed možnosti, kako te ideje uresničevati v vsakdanjem življenju.

Na koncu pa lahko rečemo, da ideologije običajno povzročajo razdvajanje in sovraštvo, medtem ko je ljubezen povezovalna sila, ki nam omogoča živeti v svobodi, enakosti in pravičnosti. Vsi, brez izjeme.

Ko prepir iz sveta bo pregnan

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

»Po 6. členu ustave in posebnem zakonu je Zdravljica (njena sedma kitica) besedilo himne Republike Slovenije. Melodija je povzeta iz istoimenske zborovske skladbe skladatelja Stanka Premrla (1880–1965). Skupščina Socialistične republike Slovenije je sprejela Zdravljico za himno SR Slovenije 27. septembra 1989.« (Wikipedija)

Prešernova Zdravljica je bila objavljena 1844, štiri leta pred revolucionarnim letom 1848, ko so narodi v večnacionalnih imperijih, na primer v Avstrijskem cesarstvu, zahtevali večjo avtonomijo ali celo lastno državo. Od tod tudi poimenovanje »pomlad narodov«. Nacionalna zavest se je v tem obdobju močno okrepila.

A pot do mednarodnega miru, ko bo »prepir iz svéta pregnan« in bomo z drugimi živeli kot sosedje, torej ne eni pomembnejši od drugih, temveč tako, da »ne vrag, le sosed bo mejak«, je bila še dolga.

Šele leta 1945, po strašni drugi svetovni vojni, je ta Prešernova vizija začela dobivati svojo uresničitev, zlasti z ustanovitvijo Združenih narodov in s sprejetjem njihove Ustanovne listine:

»MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode

IN V TA NAMEN živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, …«

Prešernova Zdravljica bi tako lahko bila tudi himna Združenih narodov.

A po drugi svetovni vojni so številne države, zlasti najrazvitejše, znova stopile na staro pot. Na pot sebičnosti, prevlade, izkoriščanja šibkejših, vsiljevanja ideologij in vojn.

Zato si lahko danes, še posebej pred kulturnim praznikom, zaželimo, da se Prešernova vizija vendarle uresniči. Toda želja ni dovolj. Zanjo si moramo prizadevati vsak dan.

Tisti pa, ki netijo razdor med narodi in znotraj njih, ki ljudi delijo na dobre in slabe, na višje in nižje, ki preganjajo drugačne in drugače misleče, naj vsaj ob kulturnem prazniku utihnejo in dobro premislijo, kaj v resnici pomenijo verzi:

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Vse dobro ob kulturnem prazniku.

Doba ekonomije delitve

Opotekamo se iz krize v krizo. Politične, ekonomske in družbene krize si podajajo roke. Enkrat močno pade vrednost bitcoina (kar se prav zdaj dogaja), sledi bombardiranje Gaze, ukrajinsko-ruski konflikt se zaostri, nato se strese newyorška borza, grozi napad na Iran, cena srebra naglo pade. A vse to je le vrh ledene gore. Tisoč in ena kriza poteka v manjših, bolj oddaljenih državah, zunaj žarometov svetovnih medijev. Zdi se, kakor da je svet ena sama velika, prepletena kriza.

Lahko ugotovimo, kaj je vzrok vsemu temu? Ne bo lahko, a vsaj poskusimo. V središču dogajanja je ekonomsko področje. S pojavom industrijske revolucije konec 18. in v 19. stoletju se je postopno oblikoval ekonomski sistem, ki ga s skupnim imenom imenujemo kapitalizem. Okoli leta 1800 je na Zemlji živela približno ena milijarda ljudi, leta 1900 1,6 milijarde. Danes, leta 2026, pa nas je približno 8,3 milijarde.

V 18. in 19. stoletju se je kapitalizem razvijal le v delu sveta, predvsem v Evropi in Združenih državah Amerike. Veliki deli sveta so še naprej živeli na tradicionalne načine, pretežno od kmetijstva in poljedelstva. Manj razvite države, z vidika kapitalističnega sistema, so postale kolonije, iz katerih so razvite kapitalistične sile črpale naravne vire in izkoriščale ceneno delovno silo. Ti procesi so se sicer začeli že nekaj stoletij prej, v času velikih geografskih odkritij. Hkrati so si razvite države postopno ustvarjale nova tržišča za prodajo svojih presežnih izdelkov.

V jedru ekonomskega sistema, ki ga imenujemo kapitalizem (danes pogosto tudi neoliberalizem), je bila vselej rast: rast proizvodnje, prodaje in dobičkov. V 19. stoletju je bila takšna rast mogoča, saj so se odpirala in osvajala nova območja ter odpirala nova tržišča.

Že v začetku 20. stoletja pa so se kapitalistične sile začele soočati z omejitvami nenehne širitve. Svet je nenadoma postal premajhen. V prvi svetovni vojni so se tako industrijske sile udarile med seboj. Nove industrijske države, na čelu z Nemčijo, so izzvale stare kolonialne sile, predvsem Anglijo in Francijo, ki so se razvile prej ter si zagotovile obsežne kolonije – s tem pa dostop do poceni naravnih virov in delovne sile, ključnih temeljev kapitalistične rasti.

Tudi druga svetovna vojna je v marsičem izvirala iz podobnih napetosti. Nasprotja iz prve vojne niso bila razrešena – pravzaprav se niso mogla razrešiti, saj temeljni problem ni izginil. Sistem, ki temelji na nenehni rasti, slej ko prej trči ob meje planeta. Neskončna rast na končnem planetu namreč ne more potekati v neskončnost.

Zgodbo lahko nadaljujemo, a saj jo že poznamo. Po prvi svetovni vojni so se kot vodilne sile utrdile Združene države Amerike in Sovjetska zveza, podobno kot danes vse izraziteje nastopa Kitajska. Svetovno razmerje moči se je preoblikovalo, a logika rasti je ostala.

Po prvi svetovni vojni se je začel tudi pospešen razvoj potrošništva, ki v svojem jedru temelji na rasti človekovih potreb, še natančneje, njegovih želja. Novi mediji, oglaševalske kampanje in filmska industrija so postopoma ustvarili kulturno okolje, v katerem posameznik ni bil več zgolj proizvajalec, temveč predvsem potrošnik. Ljudje so bili prepričani, da potrebujejo vedno nove izdelke in storitve, da bi dosegli srečo, uspeh ali družbeni status.

Rast se tako ni več širila le navzven – v nova ozemlja in nova tržišča – temveč tudi navznoter, v človeka samega. Njegove želje, pričakovanja in samopodoba so postali novo področje ekspanzije oziroma rasti.

Danes, ko na planetu živi več kot osem milijard ljudi, ko so naravni viri že močno izčrpani, ko neprestana rast povzroča vse bolj opazno in nevarno podnebno ter okoljsko krizo, in ko se vse več ljudi zaveda potrošniške zasičenosti, postajajo krize skoraj neizbežne.

Nagla gospodarstva rast praviloma prinaša tudi poglabljanje neenakosti. Ta je danes dosegla skrajne razsežnosti in postaja eden ključnih vzrokov za družbene proteste, nezadovoljstvo, upore in stavke po svetu.

Zato je nujno, da se teh problemov zavemo in ekonomijo postavimo na drugačne temelje. Vprašanje ni več, ali sprememba je potrebna, temveč kakšna bo in ali bo pravočasna.

Zadovoljiti moramo osnovne potrebe 8,3 milijarde ljudi, zagotoviti vzdržnost pri izkoriščanju in rabi naravnih virov ter vzpostaviti učinkovite oblike mednarodnega sodelovanja, saj brez sodelovanja prvih dveh ciljev ni mogoče uresničiti. In brez vsega tega ni mogoče zagotoviti miru, ki je nujen za prihodnost človeštva.

To je kolosalna naloga. A prav zato je tudi zgodovinska priložnost. Človeštvo še nikoli ni imelo tolikšnega znanja, tehnologije in medsebojne povezanosti. Vprašanje je le, ali bo zmoglo razviti tudi dovolj modrosti in volje.

Glavna ovira smo pravzaprav mi sami. Naši miselni vzorci so trdni, pogosto rigidni. Vemo, da hodimo po napačni poti, a hkrati nas je strah stopiti na novo. Zato se oklepamo starega, medtem ko se novo še ni zares začelo.

Vemo tudi, da več kot osem milijard ljudi ne more dolgoročno živeti v ekonomskem sistemu, ki peščici omogoča enormno bogastvo, več kot polovici človeštva pa prinaša trpljenje zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin in vse bolj uničenega okolja.

Alternativa obstaja. To je ekonomija delitve. Njena temeljna predpostavka je sodelovanje, ne tekmovanje. Le s sodelovanjem lahko z naravnimi in družbenimi viri, ki so nam na voljo, zagotovimo blaginjo za vse ter začnemo z njimi ravnati skrbno in odgovorno. Virov je dovolj za dostojno življenje vseh ljudi, nikoli pa jih ne bo dovolj za neskončno rast in pohlep.