Towards the Sharing Economy

War always causes terrible suffering. It results in enormous numbers of people being killed, wounded, or permanently disabled, destroys homes and infrastructure, pollutes the environment, fuels hatred among peoples, and leaves psychological consequences that extend far beyond the end of the conflicts themselves. In truth, no one can accurately calculate all the direct and indirect costs and consequences of war. The current conflict, unlawfully launched by the United States and Israel against Iran, is already causing social and economic repercussions that will crash like a tsunami into every corner of the world.

The World Food Programme has already warned that a continuation of the war would push an additional 45 million people towards hunger. The cost of transporting humanitarian aid has already risen by 18%, while fuel and fertiliser supply routes have also been disrupted, with roughly a quarter of the world’s fertiliser supply passing through the Strait of Hormuz. (Share The World’s Resources)

This war will not only bring greater poverty, hunger, and new economic crises, but could also break the economic system as we know it. Rising fuel prices and queues at petrol stations are only the first signs. Food production is already becoming more expensive, even though this is not yet fully visible on shop shelves.

Trump, who alone still has the power to stop this war, sees only the interests of the United States – a country safely distant from these war zones. Yet every day of war is a step closer to the collapse of the global economy. People may blame oil companies, the government, or anyone else, but the main culprit is U.S. President Trump, who, under Netanyahu’s destructive influence, launched this war and stubbornly persists in it, even though there is no winner in this war, and there will be none.

It is the economic system that will be defeated. But what does that really mean? Poverty, hunger, long queues at petrol stations and in shops, social unrest, migration, and much more besides. It sounds bleak. And it is bleak.

Anyone who believes that the existing economic system can simply be “put back together again” is mistaken. Perhaps that is still possible at this moment. But with each additional day of war, it will become more difficult. The system is now so globally interconnected that war affects everything everywhere: it is already causing disruptions and delays, breaking supply chains, interrupting travel and trade routes, and destroying jobs.

If we want to restore global stability and prevent further disintegration, we will have to begin in an entirely different way, on new foundations. On the foundations of cooperation and the sharing of resources. That is the sharing economy.

K ekonomiji delitve

Vojna vselej povzroča strašno trpljenje. Prinaša ogromno število ubitih, ranjenih in trajno pohabljenih, uničene domove in infrastrukturo, onesnaženo okolje, sovraštvo med ljudmi ter psihološke posledice, ki segajo daleč onkraj konca samih konfliktov. Nihče pravzaprav ne more natančno izračunati vseh neposrednih in posrednih stroškov ter posledic vojne. Tudi sedanji konflikt, ki sta ga nezakonito sprožila ZDA in Izrael proti Iranu, že povzroča družbene in ekonomske posledice, ki bodo kakor cunami pljusknile v vsak kotiček sveta.

Svetovni program za hrano že opozarja, da bi nadaljevanje vojne še dodatnih 45 milijonov ljudi pahnilo v lakoto. Stroški prevoza humanitarne pomoči so se že povečali za 18 %, motene pa so tudi dobavne poti za gorivo in gnojila, pri čemer skozi Hormuško ožino poteka približno četrtina svetovne oskrbe z gnojili. (Share the Worlds Resources)

Ta vojna ne bo povzročila le večje revščine, lakote in novih ekonomskih kriz, temveč lahko zlomi tudi ekonomski sistem, kakršnega poznamo. Podražitve goriv in vrste na bencinskih črpalkah so le prve lastovke. Draži se že tudi proizvodnja hrane, čeprav se to ta hip na trgovskih policah še ne odraža.

Nespametni Trump, ki edini še lahko ustavi to vojno, vidi le interese ZDA, države, ki je od teh konfliktov vselej varno oddaljena. Vendar je vsak dan vojne korak bliže zlomu globalne ekonomije. Ljudje se lahko jezijo na naftne družbe, na vlado ali na kogar koli drugega, vendar je glavni krivec ameriški predsednik Trump, ki je pod vplivom mračnega Netanjahuja sprožil vojno in pri njej trmasto vztraja, čeprav v njej ni zmagovalca in ga tudi ne bo.

Poražen bo ekonomski sistem. Toda kaj to v resnici pomeni? Revščino, lakoto, dolge vrste na bencinskih črpalkah in v trgovinah, družbene nemire, migracije in še marsikaj drugega. Zveni mračno. In tudi je mračno.

Kdor misli, da bo mogoče obstoječi ekonomski sistem ponovno »sestaviti«, se moti. Morda je to ta hip še mogoče. Toda z vsakim nadaljnjim dnem vojne bo to težje. Sistem je namreč tako globalno prepleten, da vojna učinkuje povsod: že zdaj povzroča motnje in zastoje, razbija dobavne verige, prekinja turistične in poslovne poti ter uničuje delovna mesta.

Če bomo želeli znova vzpostaviti globalno stabilnost in preprečiti nadaljnji razkroj, bomo morali začeti povsem drugače, na novih temeljih. Na temeljih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. To je ekonomija delitve.

Ko kandidat živi to, kar zagovarja

Ivana Mitrevskega poznam že kar nekaj časa. Vesel sem, da kandidira za poslanca v Državnem zboru, in ga pri tem podpiram. Zakaj? Ker to, kar zagovarja, tudi živi. Politik ne postaneš z izvolitvijo v Državni zbor, občinski svet ali katero koli drugo politično telo. Politik postaneš takrat, ko se začneš ukvarjati z zadevami mesta (polis) in širše skupnosti oziroma države.

Ko sva se leta 2021 pogovarjala o njegovih aktivnostih (»Včasih se mi zdi, da živim v stripu«), je dejal: »Kjer se ljudstvo ne ukvarja s političnimi zadevami, vajeti kmalu prevzamejo psihopati in bedaki.« Kako zelo resnično.

V politiki, tuji in domači, je danes res vse polno psihopatov in bedakov. Ker jim pustimo. Pustimo jim, da pridejo do vrha, potem pa se jih ne moremo znebiti. »Prižgite televizijo in poglejte novice. Nikoli še ni bilo toliko bizarnih likov na oblasti. Kot da bi pobegnili iz stripa.«

Ivan je predvsem stripar. Njegov strip Volkulja Bela in čarobni gozd na zelo duhovit način obravnava ključne okoljske teme: »onesnaževanje voda in zraka, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst ter izginjanje biotske raznovrstnosti«.

Ivan dobro pozna številne aktualne problematike v lokalnem in širšem okolju. V knjigi Bolhograd, zgodbi o prav posebnem mestu, spregovori o kompleksni okoljski in ekonomski problematiki prometa: »Namesto da bi gradili in spodbujali javni prevoz, smo se osredotočili na gradnjo cest in parkirišč, javni prevoz pa zanemarjali ali ga celo načrtno uničevali.«

Sodelovala sva tudi v Civilni iniciativi za Kamniško Bistrico, s katero smo opozarjali na okoljske probleme v dolini Kamniške Bistrice in tudi širše. Prizadevali smo si tudi za ponovno obuditev nekoč že skoraj potrjene razglasitve Kamniško-Savinjskih Alp za regijski park.

Z Ivanom sem sodeloval tudi pri referendumu o vodah, od promocije na stojnicah do deljenja letakov po domovih. Skupaj z drugimi smo izvedli več čistilnih akcij, skupaj s kamniškimi jamarji pa smo si prizadevali tudi za zaščito izvira Kamniške Bistrice.

Poznam tudi Ivanova prizadevanja za zaščito delavskih pravic. Skupaj s Kartini Djalil iz Društva Makadam ter Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice, ki je deloval tudi v Kamniku, si je prizadeval za večjo pravičnost in zaščito delavcev.

Ko se odločamo, koga voliti, ni pomembno le, kako všečen je kandidat, temveč predvsem, kako dejavno se zavzema za skupno dobro. Socialna in okoljska pravičnost sta med ključnimi temami naše skupne prihodnosti. Zato menim, da je Ivan dober kandidat.

Niso rjoveči levi, temveč strahopetci

Težko je v teh dneh ne biti jezen in ogorčen, obenem pa tudi žalosten ob tako številnih smrtih. Vojne, ki sta jih na Bližnjem vzhodu sprožila Izrael in ZDA, in to v pretežno muslimanskem prostoru ter še v času svetega meseca ramadana, ne moremo poimenovati drugače kot barbarstvo.

Ob začetku napadov, v soboto, 28. februarja 2026, so Izrael in ZDA začeli tako imenovane preventivne udare na Iran. Po poročilih je bil v enem od prvih napadov zadet tudi objekt dekliške osnovne šole v mestu Minab na jugu Irana. Po doslej objavljenih podatkih je bilo ubitih 168 ljudi, večinoma otrok, skoraj sto pa ranjenih.

Kakšno grožnjo je predstavljala dekliška šola? Zakaj jo je bilo treba uničiti? Ali bo to podobna vojna kot tista v Gazi, kjer naj bi potekalo »namerno in sistematično uničevanje palestinskega prebivalstva« (Wikipedia)? Poleg tega naj bi bilo v Iranu v samo treh dneh napadov tarča napadov najmanj devet bolnišnic (Times Now). To težko razumemo kot naključje. Videti je kot vzorec namernega uničevanja ljudi in javne infrastrukture, podoben tistemu v Gazi.

Napad ZDA in Izraela se je, kot smo omenili, zgodil sredi ramadana, ki je za muslimane najbolj sveti mesec v letu. Njegov glavni pomen je, da je to čas posta, duhovne poglobitve, samodiscipline, dobrodelnosti in solidarnosti. Napasti državo v tem času pomeni poseči v obdobje, ki ima za vernike posebno duhovno težo in občutljivost, zato mnogi takšna dejanja doživljajo kot še posebej žaljiva in nečloveška.

Prav tako je uboj ajatole Alija Hameneja, ki je v Iranu opravljal funkcijo vrhovnega voditelja Islamske republike Iran, torej najvišji politično-verski položaj v državi, dejanje, ki ga civilizirane in demokratične države ne bi smele izvajati. Sprememba oblasti je domena državljanov in notranje državne politike, ne pa tujih držav. Po takšni logiki bi bilo mogoče ubiti kogar koli, ki komu ni pogodu. Uboj najvišjega verskega voditelja v času najsvetejšega meseca pa je za vernike še posebej huda žalitev.

V vojni se moramo postaviti le na eno stran: na stran miru. Kljub temu pa moramo obsoditi dejanja tistih, ki so po nepotrebnem sprožili vojno, še zlasti ker se je začela sredi pogajanj. Tretji krog posrednih pogajanj med ZDA in Iranom se je v Ženevi sicer zaključil v četrtek, 26. februarja 2026, brez dogovora, vendar z napovedjo nadaljevanja po posvetovanjih v prestolnicah. Naslednji dan, 27. februarja 2026, so poročila še vedno govorila o »podaljšanju« pogajanj in prehodu v naslednjo fazo, vključno s tehničnimi pogovori na Dunaju v tem tednu. Že 28. februarja pa sta ZDA in Izrael sprožila vojno. (reuters.com; reuters.com)

Prav tako se ne moremo znebiti občutka, da je ta vojna, ki sta jo sprožili ZDA in Iran, morda namenjena preusmerjanju pozornosti. Tako imenovana afera Epstein je v zadnjem času vse bolj odmevna in se je nevarno približala vrhovom ameriške politike ter tudi nekaterim krogom v drugih zahodnih državah. Zdaj je vse to potisnjeno daleč v ozadje, prekrito s hrupom raket, bomb in letal. Ali je mogoče eno grozljivo ravnanje prekriti z še bolj grozljivim?

Edino, za kar si moramo prizadevati, je mir. Vsak dan te vojne pomeni večje tveganje za še širši konflikt, celo za jedrsko vojno. Gospodarska kriza, ki jo povzroča vojna, ne pomeni le višjih cen nafte, ki bodo prizadele razviti svet, temveč tudi nevarnost poglabljanja globalne revščine. To lahko sproži lakoto, nove migracije, ki bodo prizadele predvsem Evropo, nove smrti in novo trpljenje.

Ta igra z ognjem, ki sta jo sprožili ZDA in Izrael, je izjemno nevarna – za vse. Zato je naloga vsakega od nas, da si po svojih močeh prizadeva za mir. Kdor podpira konflikt, podpira zlo. V Sloveniji bodo kmalu volitve. Tudi pri nas je veliko vojnih hujskačev, ki podpirajo takšne in podobne vojne igre. Ne dajmo jim glasu. Vsaj to je v naši moči.

Američani so to vojno, ki jo »bijejo« politiki in generali v bunkerjih, poimenovali Epski bes, Izraelci pa Rjoveči lev. A njim ni mar za življenje otrok, žensk in moških; zanje krvavijo predvsem mladi vojaki. V resnici so to vojno sprožili strahopetci, ki se skrivajo v bunkerjih. Niso rjoveči levi, temveč navadni strahopetci. Mi, državljani sveta, pa smo tisti, ki nas mora pograbiti epski bes in jih odstaviti z oblasti.