Na posestvu 40 prostovoljcev goji približno 70 kokoši. Edino plačilo, ki ga prejmejo, so jajca, ki jih znesejo kokoši; poleti jih vsak član dobi približno ducat tedensko, pozimi nekaj manj. Seveda bi marsikdo rekel, da se za nekaj jajc ne splača delati na posestvu, a ne gre samo za zaslužek; za meščane je delo zunaj vsekakor koristno, hkrati pa gre tudi za druženje, za katerega v hitrem mestnem tempu preprosto nimamo časa.
Posestvo Zenger Farm redno obiskujejo šolarji, ki se marsikaj naučijo o delu na kmetiji, pridelavi hrane in naravi na splošno. Sara Cogan, direktorica posestva Zenger Farm, ki deluje v sklopu kooperative Eastside Egg, pravi, da gre pri tem za »delitev dela in za delitev dobrin, pri čemer se ne uporablja denarja, za vključenost v dejansko proizvodnjo hrane in skrb za živali. Kar je res čudovito.«
Jasno je, da se člani skupine s delom na posestvu ne morejo preživljati in da se takšno delo v resnici ne splača. A čas je že, da presežemo logiko, da je naše delo smiselno le, če se nam splača. To je pogubna logika, ki je svet pripeljala do krize, v kateri smo se znašli.
Delo je lahko tudi veselje, druženje; skrb za naravo, za drugega, za živali. Mar se to ne splača? Na ekonomijo ne smemo gledati zgolj z vidika »kaj bomo imeli mi od tega«, temveč moramo »videti« tudi preko tega: kaj ima od tega skupnost, kaj narava in kaj drugi ljudje. Ali pa naj bo naše delo preprosto opravljeno iz čistega veselja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar