Zbogom ideologije

V iskanju izhoda iz krize večinoma ne znamo ali nočemo izstopiti iz okvirjev dveh mogočnih ekonomskih idej, ki sta se v desetletjih oziroma stoletjih izoblikovali v dve bolj ali manj enoviti miselni formi - socializem (komunizem) in kapitalizem. Ko se ideje preoblikujejo v preveč toge miselne forme, postanejo ideologije (-izmi), ki jim mnogi nekritično oziroma fanatično sledijo. Celo veliki misleci sodobnega časa ne zmorejo “pogledati preko”, kaj šele politiki, ekonomisti in običajni ljudje. Danes ne moremo zagovarjati ne kapitalizma in ne socializma, a hkrati ne moremo zavreči nobenega izmed njiju.

Kapitalizem predstavlja izjemno učinkovit gospodarski sistem, ki je omogočil blaginjo zelo veliko ljudem, hkrati pa je “zaslužen” za izjemne tehnološke dosežke človeštva, ki so povsem preoblikovali vsa področja človeške družbe (kaj bi danes brez elektronskih naprav, še zlasti računalnikov; kaj bi brez sodobne medicine: kaj bi brez interneta in drugih brezštevilnih dosežkov, ki nam olajšujejo in izboljšujejo naša življenja - za kar se imamo v dobršni meri zahvaliti ravno kapitalizmu). Hkrati je kapitalizem pometel z več tisočletnim fevdalno-suženjskim ekonomskim sistemom, s s tem pa se je osvobodil izjemen politični, ekonomski in kulturni potencial človeštva.

Nasprotno pa je socializem (in komunizem kot njegova skrajna oblika) skušal odpraviti največjo slabost kapitalizma - izjemno nepravično porazdelitev naravnih virov in ustvarjenega bogastva človeštva ter onemogočiti izkoriščanje ljudi. Socializem je nastal kot protiutež kapitalizmu. Oba, socializem in kapitalizem, sta v čisti obliki izjemno destruktivna: “čisti” socializem duši ustvarjalnost ljudi in nazadnje vodi v revščino večine, “čisti” kapitalizem povzroča velike razlike in prav tako številne vodi v revščino.

V resnici kapitalizem in socializem ne moreta eden brez drugega oziroma povedano drugače: družba je lahko uspešna, če sta kapitalizem in socializem (boljši izraz je socialna država) v medsebojnem ravnovesju. Dokaz so skandinavske države, kjer dobro razvit kapitalizem soobstaja skupaj z močno socialno državo - in rezultat: velika večina državljanov živi v blaginji. Na drugi strani lahko vidimo države kot so na primer ZDA, kjer je vpliv kapitala izjemno močan in tam poleg velikega bogastva obstaja tudi veliko revščine. Druga skrajnost so pretežno socialistične države (bivša Sovjetska zveza, Severna Koreja), ki ljudem ne omogočajo dovolj politične in ekonomske svobode, s tem pa povzročijo neustvarjalnost, nezadovoljstvo in končno revščino večine.

Skupni cilji

Bolj kot slepo sledenje ideologijam in večno prepiranje med njihovimi zagovorniki, je pomembno prepoznavanje skupnih ciljev, ne samo ciljev posameznih držav, temveč celotnega človeštva. In kateri so skupni cilji človeštva? Če pozorno sledimo zahtevam ljudi v različnih državah in na različnih kontinetih, še zlasti nedavnim zahtevam ljudi v arabskem svetu, v evropskih državah, v Južni Ameriki, na Japonskem in še marsikje, lahko izluščimo naslednje skupne cilje: blaginja, svoboda, mir in zdravo okolje.

Blaginja se izkazuje s primernimi finančnimi pogoji za življenje, z možnostjo zaposlitve, socialne zaščite, z dostopom do zdravstvenih in izobraževalnih storitev itd. Poleg blaginje ljudje želijo svobodo (gibanja, izražanja, opredelitve, izbire dela itd.) in mir, v zadnjem času pa vse bolj pomembno postaja tudi zdravo okolje.

Politični in ekonomski sistem morata omogočati doseganje omenjenih skupnih ciljev. Torej ni toliko pomembno, kakšen je prevladujoč ekonomski sistem neke države (kapitalističen, socialističen, komunističen itd.), temveč kako uspešen je pri doseganju skupnih ciljev človeštva. Zato so v ekonomskem sistemu družbe lahko hkrati elementi kapitalizma in socializma, če le prispevajo k skupnim ciljem človeštva: blaginji, svobodi, miru in zdravemu okolju.

Principi namesto ideologij

Namesto o ideologijah (-izmih) moramo govoriti o principih, ki so podlaga delovanju družbenega (političnega) in še posebej ekonomskega sistema. Namesto danes prevladujočih principov vsesplošnega tekmovanja (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepa, morajo naše aktivnosti temeljiti na principih sodelovanja, spoštovanja drugega, pravičnosti in še posebej medsebojne delitve. Ti principi vodijo k doseganju skupnih ciljev človeštva. Mar lahko spoštujemo drugega, če si pohlepno grabimo dobrine kot je na primer hrana, ki jo zanje preprosto zmanjka? Ali narodi res med seboj sodelujejo, če hkrati neusmiljeno tekmujejo za ključne globalne dobrine? Ali lahko kdaj dosežemo mir, če pa so globalne dobrine tako nepravično porazdeljene? Itd.

Medsebojna delitev

Da je prav vseeno, ali je ekonomski sistem kapitalističen ali socialističen, dokazuje ekonomsko ravnanje po principu medsebojne delitve (ang. share). Princip medsebojne delitve pomeni, da si delimo dobrine tega planeta na podlagi sodelovanja in pravičnosti. Ne gre za to, da bi imeli vsi enako, temveč, da bi vsak človek na planetu lahko živel v skladu s skupnimi cilji človeštva - v blaginji, svobodi, miru in zdravem okolju. Prvi korak k tem ciljem pa je, da bi sleherni Zemljan lahko nemoteno zadovoljeval svoje osnovne potrebe (kar pomeni, da ima na voljo dovolj hrane, neoporečne vode, da živi v primernih bivalnih pogojih ter, da ima dostop do osnovnih zdravstvenih in izobraževalnih storitev).

Medsebojna delitev in v ožjem smislu ekonomija delitve ni ne kapitalističen in ne socialističen ekonomski sistem, je pa lahko kombinacija obojega. Pravzaprav je povsem vseeno, kako ekonomski sistem poimenujemo, važno je, da je usmerjen v izpolnjevanje skupnih ciljev človeštva: blaginjo vseh ljudi, ki živijo v svobodi, miru in v zdravem okolju. Poglejmo si nekaj ekonomskih oblik, ki delujejo po principu medsebojne delitve:

Zipcar je oblika delitve avtomobilov, ki deluje povsem po podjetniško-tržnih načelih oziroma deluje kot kapitalistično podjetje. Shared Earth je gibanje, ki omogoča, da se tisti, ki imajo zemljo na voljo in tisti, ki jo želijo obdelovati, srečajo ter se dogovorijo za sodelovanje - torej gre za ekonomsko ravnanje, kjer dobiček ni pomemben. Delitev koles pa je javna storitev, organizirana s strani lokalnih ali mestnih skupnosti, ki ljudem omogoča, da za majhen denar uporabljajo kolesa za vožnjo po mestu. (Več o praktičnih primerih delitve v e-knjigi Ekonomija delitve,pot do pravične in trajnejše družbe).

Torej, presežimo neproduktivne razprave o kapitalizmu in socializmu, temveč rajši razmislimo o možnostih izpolnitve skupnih ciljev človeštva. Medsebojna delitev je vsekakor pot v pravo smer - k blaginji, svobodi, miru in zdravem okolju. Za vse človeštvo.