Beethovnov(o) sklad(išče)

“Na svetu bi morali imeti eno veliko umetniško skladišče, v katero bi umetniki prinašali svoja umetniška dela, iz njega pa bi lahko vzeli karkoli bi potrebovali. Tako, kot je zdaj, pa moraš biti napol trgovec.” Ludwig van Beethoven

O veličini Beethovnovega dela nam ni potrebno posebej razpravljati. Vemo, kako predan je bil svojemu delu, navkljub temu, da je imel težave z zdravjem in, kar je za skladatelja še zlasti boleče, s sluhom, nazadnje je celo popolnoma oglušel. Beethoven ni skladal za denar, čeprav je tako kot vsak človek potreboval sredstva za preživetje, zato je moral biti tudi “napol trgovec” in prodajati svoja dela. Danes je Beethovnovo delo splošno dostopno, lahko rečemo, da je postalo dediščina človeštva; nihče si ga ne more lastiti.

Vendar stvari niso tako preproste, v resnici se Beethovnova želja ni uresničila; njegovih del skorajda ni mogoče brezplačno poslušati. Beethovnove partiture (notni zapisi) so resda na voljo komurkoli, a skladbo mora nekdo izvesti in pri tem nam oviro “postavijo” tako imenovane pravice intelektualne lastnine in avtorske pravice. Kar v praksi pomeni, da je vsakdo, ki posname ali izvede oziroma poustvari Beethovnovo delo, za “svoj” izdelek (posnetek ali koncert) avtorsko zaščiten. “Svoj” izdelek lahko prodaja, drugi pa morajo za njegovo uporabo (predvajanje po radiu, posnetek na CD-ju ali na kakem drugem nosilcu zvoka) plačati, v nasprotnem primeru jih avtor lahko sodno preganja. Kar je svojevrsten paradoks. Izjemno avtorsko delo, ki ga načeloma lahko uporablja kdorkoli, je v praksi zaščiteno in predstavlja čisto običajen tržni produkt.

A ne gre samo za glasbo in druga umetniška dela, danes skorajda vsaka stvar, ki se zapiše, izdela, razvije, izumi ali izboljša postane predmet zaščite intelektualne lastnine in avtorskih pravic. Ko podjetje pošlje na trg nov mobilni telefon, novo zdravilo, novo storitev, novo rastlinsko seme, ali sploh karkoli, je ta stvar pravno zaščitena z namenom, da se lahko komercialno izkorišča.

Je novo res novo

Peter Aleksejevič Kropotkin (1842 - 1921), ruski plemič, zoolog, filozof, znanstvenik, ekonomist, aktivist, geograf, pa tudi anarho-komunist, je jasno zapisal, zakaj je proti podeljevanju patentnih in drugih pravic, ki spadajo na področje intelektualne lastnine, kajti noben izum, nobena izboljšava, nobena stvaritev ni nastala brez predhodnega razvoja:

“Sleherna naprava ima enako zgodovino - dolg seznam neprespanih noči in revščine, razočaranj in radosti, delnih izboljšanj, ki so jih prispevale številne generacije brezimnih delavcev, ki so originalnemu izumu dodali te drobne malenkosti, brez katerih bi tudi najboljša ideja postala brezplodna. Še več: vsak nov izum je sinteza, je rezultat brezštevilnih izumov, ki so pred tem nastali na obsežnem področju mehanike in industrije.
Znanost in industrija, znanje in njegova uporaba, odkritja in njihova praktična izvedba vodijo k novim odkritjem; sposobnost možganov in spretnost rok, napor razuma in mišic - vse deluje povezano. Vsako odkritje, vsak napredek, vsako povečanje celotnega človekovega bogastva dolguje svoj obstoj fizičnem in mentalnemu trudu ljudi v preteklosti in v sedanjosti.

S kakšno pravico torej kdorkoli, pa če gre za še tako primeren in majhen del te ogromne celote, reče: “To je moje, ne vaše”.”

Vsaka nova stvar je pravzaprav le zadnji člen v skorajda neskončni verigi človeškega ustvarjanja, začenši s prvimi orodji iz kamene dobe. Noben sadež v resnici ne zraste iz niča; ne more se razviti brez debla, listov, korenin, vode, zraka, sonca in nenazadnje brez milijonov let evolucije. Je potem takem res tisti “zadnji v vrsti” upravičen, da prodaja izdelek, storitev ali stvaritev kot “svojega”, kot “svojo” lastnino? Je razum, intelekt, res nekaj individualnega, ločenega od intelekta vseh drugih. Da smo prišli do stanja, ko lahko ustvarjamo nekaj novega, moramo “vskrati” obsežno znanje preteklih generacij, ki nam ga posredujejo starši, šola, knjige, filmi itd.

Seveda je vsak človek poseben, unikaten, a vendarle je velik del svojega znanja pridobil iz skupnega “bazena” oziroma univerzalnega “skladišča” človeškega znanja (ki je bodisi zapisano v obliki črk, not, podob, v obliki ustnega izročila bodisi je “zapisano” v umovih ljudi). V to “skladišče” lahko dodamo nekaj novega, iz njega pa vedno lahko dobivamo velikansko bogastvo, ki so ga “tamkaj pustile” številne generacije. Kakšno pravico imamo torej, da si lastimo nekaj, k čemur smo dodali le “zadnjo malenkost”? Si res lahko lastimo intelekt, razum, ki je v osnovi univerzalen.

Ko dobrine postanejo lastnina

Intelektualna lastnina je pravna in ekonomska kategorija, ki “produkt” človeškega uma preobrazi v ekonomsko dobrino. Gre za podoben proces, kot pri pretvorbi skupnih materialnih dobrin v ekonomske dobrine. Ta proces se imenuje privatizacija in komercializacija: dobrina dobi lastnika (z nakupom, s prevaro ali silo), ki skupaj z lastništvom pridobi pravico do njenega tržnega izkoriščanja - komercializacije. Poglejmo si primer vode, ene ključnih globalnih dobrin. Voda je univerzalna dobrina, ki omogoča življenje vsem živim bitjem in omogoča delovanje celotnega življenjskega sistema Zemlje. Voda je neizmerno dragocena in je dostopna vsem bitjem, da jo uporabljajo; iz vidika življenja je vrednost vode neprecenljiva.

Vendar se vse pogosteje dogaja, da zasebno podjetje od države kupi vodni vir, ki je v resnici pravica oziroma “last” vseh ljudi. Podjetje vodo polni v plastenke in jo prodaja ljudem, ki so jo prej lahko dobili zastonj ali za manjše nadomestilo družbeni skupnosti. Ekonomistom se to zdi odlično, saj lahko zabeležijo denarni tok, kar pomeni, da se poveča gospodarska rast. Podjetje s svojim posegom pogosto onesnaži okolico, oteži lokalno kmetijstvo in poruši ekološko ravnovesje, a ekonomisti teh stroškov ne zaznavajo in v ekonomskih bilancah se zasebna polnilnica vode zares izplača. Dejansko pa se korist, ki jo je od vodnega vira prej imela širša skupnost, prenese v roke vsega nekaj posameznikov, ki s polnilnico služijo, na račun vseh ostalih.

Podobno pa intelektualna lastnina pomeni proces privatizacije in komercializacije na področju intelekta oziroma stvaritev človeškega uma. Intelektualna lastnina je precej nov “izum” človeštva (star nekaj več kot stoletje), ki lastnino materialnih dobrin širi na področje razuma, intelekta oziroma nematerialnih dobrin. Last vodnega vira se ne razlikuje od lastništva avtorskega dela - knjige, članka, skladbe, slike itd. V obeh primerih je dostop omejen ali bolj natančno: dostop do dobrine je pogojen s kupno močjo posameznika, organizacije ali družbene skupine.

Tako postanejo splošne intelektualne dobrine (zapisana beseda, glasba, umetniška dela, izumi in tehnološke rešitve, modeli in znaki) zasebna last - lastnina posameznikov, podjetij in drugih organizacij. Patenti se praviloma zaščiteni 20 let, medtem ko so avtorska in sorodna dela zaščitena za čas avtorjevega življenja in še 70 let po njegovi smrti. Kot smo že poudarili, je vsak poustvarjalec Beethovnovega dela, ki sicer ni več avtorsko zaščiteno, imetnik “lastne” avtorske pravice, kar pomeni, da je njegova izvedba Beethovnove skladbe zaščitena še 70 let po njegovi smrti.

Univerzalna dostopnost in obča korist

»Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kako misel, če ti je prav… Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške ter na svojem svetu dne 7.VIII.1896 v občo korist… Jakob Aljaž na Dovjem.«

Leta 1895 je Jakob Aljaž odkupil vrh Triglava za 1 goldinar, skupaj z parcelo na kateri danes stoji Kredarica, pa je odštel 5 goldinarjev. Aljaž je že naslednje leto na vrhu Triglava postavil manjši “stolpič”, nanj pa dal zapisati zgornje besede. Ker ni šlo drugače, je sam postal lastnik vrha Triglava in območja Kredarice, a ta svet je namenil v občo korist. Na vrh ni postavil napisa “zasebna lastnina”, ki ga danes pogosto srečamo v gozdovih, na travnikih, celo na obalah jezer, temveč je Aljaž ozemlje namenil v občo korist. Zasebna lastnina torej nujno ne izključuje obče koristi.

Tudi Beethoven ni ustvarjal zasebne lastnine s katero bi trgoval. Želel je, da njegova glasba živi in koristi drugim, odtod njegova zamisel o “velikem umetniškem skladišču, v katero bi umetniki prinašali svoja umetniška dela in iz katerega bi lahko vzeli karkoli bi potrebovali.” Prav nič drugače ne bi smelo biti z drugimi umetniškimi, strokovnimi, znanstvenimi in drugimi deli, ki jih ustvarja človek.

Sicer pa moramo o lastnini začeti razmišljati drugače, kajti ne gre samo za ekonomsko kategorijo, s katero lahko svobodno trgujemo, saj tudi ekonomija ni samo “veda o trgovanju”. Izvorni, starogrški, pomen besede ekonomist, je nekaj povsem drugega: ekonomist (oikonomos) je skrbnik in upravitelj nekega premoženja, lastnine, ki so jo že Stari Rimljani ločevali na zasebno, javno in skupno.

Poudarek na skrbništvu in upravljanju, namesto na lastništvu in izkoriščanju

Danes se še zlasti slavi zasebno lastnino, saj naj bi zasebniki z njo najbolj učinkovito in odgovorno ravnali; pa res? Mar nimamo dovolj dokazov, kako destruktivno zasebna podjetja ravnajo z naravnimi viri, medtem ko celo najbolj “primitivne” skupnosti z naravnimi viri že tisočletja upravljajo na trajnosten način. Javna lastnina (predvsem tiste dobrine, ki jih zagotavlja družbena skupnost v javno dobro - javno izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo, javne knjižnice in televizija, komunalne storitve, prometna infrastruktura itd.) in še zlasti skupna lastnina pa v nasprotju z zasebno lastnino vse bolj izgubljata na pomenu.

Danes moramo znova opredeliti, kaj je to skupno, javno in zasebno, še zlasti skupno. V to kategorijo moramo vsekakor vključiti zrak, atmosfero, vodo v vseh oblikah, zemljo, gozdove, energetske vire in mineralna bogastva, znanje, kulturo in umetniške stvaritve, internet, genetski material živih bitij - to so dobrine, ki so ključnega pomena za obstoj in blaginjo človeštva. Človeštvo kot celota mora biti skrbnik in upravitelj teh dobrin.

Seveda lahko gozdove in zemljo izkoriščajo oziroma imajo v lasti posamezniki in podjetja, a z njimi morajo ravnati skrbno, odgovorno in v občo korist človeštva. Kar za različne dobrine seveda pomeni različne pristope. Če nekdo izkorišča energetske vire, mora za to pravico del svojega dohodka nameniti družbeni skupnosti (bodisi lokalni bodisi širši) in pokriti vse stroške morebitnega onesnaženja narave ter druge stroške, ki jih njihovo ravnanje povzroči skupnosti.

Pravice intelektualne lastnine so danes prej ovira, kot pa korist splošnemu razvoju, razen z vidika povsem zgrešenega koncepta gospodarske rasti. Prav je, da se ve, kdo je avtor (knjige, članka, umetnine), poustvarjalec nekega originalnega dela (skladbe, gledališke igre itd.) ali izumitelj in prav je, da je za svoje delo na nek način nagrajen, ni pa prav, da za tako dolgo obdobje zaščiti “svoje” pravice in drugim onemogoči, da bi do tega dela dostopali. Kar je podobno, kot če bi nekomu onemogočali, da pije vodo ali celo, da diha zrak.

Na srečo že danes obstaja več rešitev, ki omogočajo, da so skupne dobrine lahko dostopne vsem, a hkrati zaščitene pred uničenjem ali pred pretiranim in destruktivnem izkoriščanjem.

Medsebojna delitev skupnih dobrin

“Potrebujemo novo vrsto skupnega bogastva, da bi zaščitili premoženje Zemlje, rešili naše zasebne in javne dolgove ter ustvarili globalno družbo pravičnosti, medsebojne delitve in ravnovesja v korist vseh. Naše skupne dobrine so kolektivna dediščina človeštva - skupni viri narave in družbe, ki smo jih podedovali, jih ustvarjamo in uporabljamo.” (Global Common Trust)

Na področju intelektualne lastnine je vse več človeških stvaritev, še zlasti na svetovnem omrežju, ki so prosto dostopne v okviru licenc Creative Commons, Open Definition in drugih. Na področju glasbe na primer deluje neprofitna organizacija Musopen (“music open”), ki “skladišči” glasbene posnetke in ti so popolnoma svobodno dostopni komurkoli - tu so “našle” prostor tudi Beethovnove skladbe. Neprofitna organizacija Global Commons Trust (Globalni sklad skupnih dobrin) na primer zagovarja in prakticira ustanovitev skladov (trusts), ki v splošno dobro upravljajo in skrbijo za skupne dobrine človeštva itd.

Do skupnih dobrin imamo pravico prav vsi ljudje, zato je edino smiselno in pravično, da si jih medsebojno delimo in hkrati z njimi ravnamo skrbno ter odgovorno. Beethovnova ideja vendarle začenja živeti.