Kljub krizi, ki jo doživljamo kot posamezniki in kot družba, nam še vedno “vlada” močno prepričanje, da so najboljši upravljalci skupnih dobrin zasebniki oziroma zasebna podjetja. Praksa temu ne pritrjuje; nedavno umrla Nobelova nagrajenka za ekonomijo Elinor Ostrom je v svojem “življenjskem delu” dokazala, da s skupnimi dobrinami mnogo učinkoviteje in skrbneje upravljajo uporabniki le-teh.
Poleg tega trgi niso edini možni in najboljši mehanizem distribucije dobrin (porazdelitve oziroma razporeditve dobrin med ljudi). Trgi so sicer do neke mere učinkoviti, saj pospešujejo produkcijo številnih koristnih (in veliko nekoristnih) izdelkov in storitev, vendar je njihova glavna slabost, da ne omogočajo pravične porazdelitve dobrin med vse ljudi. Seveda ne gre za to, da bi imeli vsi ljudje enako, pomembno pa je, da ima sleherni človek možnost, da zadovoljuje (vsaj) svoje osnovne potrebe, kar pomeni, da ima na voljo:
- primerno hrano in pijačo
- primerno bivališče
- zagotovljen dostop do (vsaj) osnovnih zdravstvenih storitev
- zagotovljen dostop do (vsaj) osnovnega izobraževanja
Poleg tega trgi pospešujejo prakse - v hlastanju zasebnih lastnikov za dobičkom - netrajnostnega in negospodarnega ravnanja z dobrinami. Zato je prav, da razmislimo o drugačnih načinih upravljanja s skupnimi dobrinami in o drugačni distribuciji skupnih dobrin. To še ne pomeni, da moramo trge preprosto ukiniti, a na področju zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb in trajnostnega upravljanja s skupnimi dobrinami, trgi preprosto ne smejo igrati ključne oz. prevladujoče vloge. Razmislimo torej o drugačnih načinih - alternativah.
Skupne dobrine človeštva
Kaj sploh so skupne dobrine (ang. commons)? Skupne dobrine so tiste dobrine, brez katerih ljudje ne bi mogli preživeti in se (normalno) razvijati. Te dobrine smo bodisi podedovali (prejeli v skrbništvo od preteklih generacij) bodisi smo jih sami ustvarili. Obstaja več vrst skupnih dobrin (glej The Commons):
- družbene, kulturne in intelektualne (kultura, tradicija, zdravstveno varstvo, izobraževanje, znanje, internet, muzeji, knjižnice, univerze, denar itd.)
- sončne, naravne in genetske (sončna in vetrna energija, oceani, jezera, izviri, kmetijstvo, gozdovi, ekosistemi, zemlja, DNK, živa bitja itd.)
- materialne (elementi, kamnine, atmosfera, ozonski plašč itd.).
Kako upravljati s temi dobrinami in skrbeti zanje? Ena od idej je ustanovitev tako imenovanih skrbniških skladov skupnih dobrin, ki v nekaterih lokalnih skupnostih že uspešno delujejo.
Skrbniški skladi skupnih dobrin
Pravica vseh ljudi je, da imajo dostop do skupnih dobrin in da imajo možnosti soupravljanja z njimi. Danes so si to pravico prisvojili zasebniki, ki skupne dobrine izkoriščajo v svojo korist in drugim onemogočajo dostop do njih ter hkrati z njimi ravnajo negospodarno in netrajnostno. Seveda je to področje potrebno urediti in se upravljanja lotiti na pregleden in odgovoren način - skrbniški skladi skupnih dobrin predstavljajo razmislek v tej smeri.
Skrbniški skladi skupnih dobrin (truseeships) se lahko ustanovijo na različnih ravneh - lokalni, državni, globalni - in se praviloma ukvarjajo s posamezno dobrino; na primer: skrbniški sklad za zaščito in upravljanje gozdov na državni ravni, kar ne izključuje tudi hkratno ustanovitev takšnih skladov na lokalni ravni in širši, regionalni ravni; njihovo delo se lahko dopolnjuje. Seveda se skrbništvo nad gozdovi razlikuje od skrbništva nad ozonskim plaščem; pri slednjem je edino smiselna globalna zaščita.
S skrbniškimi skladi skupnih dobrin upravljajo zainteresirani deležniki (predstavniki uporabnikov, strokovnih institucij, organizacij za zaščito okolja, lokalnih oz. širših skupnosti itd.). Njihove ključne naloge so:
- zaščita skupnih dobrin, njihova obnova ter oplemenitenje,
- oddaja presežnih skupnih dobrin zasebnemu sektorju za določeno odškodnino ali plačilo za njihovo izrabo ali uporabo;
- zbrana sredstva iz oddaje presežnih dobrin zasebnemu sektorju se namenijo ohranjanju in oplemenitenju skupnih dobrin, del zbranih sredstev pa se izplača prebivalstvu.
Več na: The Commons Trusts
Medsebojna delitev skupnih dobrin
Ker vemo, da skupne dobrine že v osnovi niso enakomerno porazdeljene (nekatere skupnosti jih imajo več kot druge), kar še dodatno zaostrujejo trgi, bi morali ključne dobrine za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi pravično deliti.
V ta namen bi morali ustanoviti posebne institucije - agencije oziroma sklade za delitev dobrin, ki bi usklajevale medsebojno delitev dobrin. V prvi vrsti bi takšno agencijo (sklad) potrebovali na globalni ravni. Poglejmo primer hrane, te najosnovnejše dobrine; praksa kaže, da del držav zavrže na milijone ton hrane, medtem ko v nekaterih državah ljudje stradajo in umirajo zaradi pomanjkanja osnovnih prehranskih izdelkov. Posebna agencija (na primer v okviru OZN) bi koordinirala delitev dobrin med državami s presežki in državami s primanjkljaji hrane.
Vsaka država, tudi najrevnejše imajo presežne dobrine in dobrine, ki jim jih primanjkuje. Zato bi bila delitev teh dobrin na dolgi rok lahko vsaj približno uravnotežena (Več na: Medsebojna delitev na globalni ravni, Kako deliti dobrine). Podobno je mogoče razmišljati o delitvi na državni in na lokalni ravni.
Zaključek
Ustanovitev skrbiških skladov skupnih dobrin bi v prvi vrsti omogočala zaščito najpomembnejših skupnih dobrin, kar je nujno potrebno za prihodnost človeštva in planeta kot celote. Poleg tega skrbniški skladi skupnih dobrin omogočajo, da imajo korist od skupnih dobrin vsi ljudje in ne samo posamezniki ali zasebne institucije.
Porazdelitev (distribucija) skupnih dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, ne sme biti prepuščena nepravičnim trgom, temveč si jih moramo medsebojno deliti (na primer hrano, vodo itd.). Na tem področju moramo ustanoviti posebne agencije (sklade) - na lokalni, državni in globalni ravni - ki bodo koordinirale medsebojno delitev teh dobrin.
Le tako bomo zagotovili prihodnost, v kateri bomo ljudje živeli v blaginji in miru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar