petek, 03. januar 2014

Medsebojna delitev - pravičnost, ne usmiljenje


»Ko poskrbimo za potrebe tistih, ki živijo v pomanjkanju, jim dajemo, kar je njihovega, ne podarjamo svojega. Bolj kot, da opravljamo delo usmiljenja, plačujemo naš dolg do pravičnosti.«
(Sv. Gregor Veliki)

Revščina in lakota nista posledici pomanjkanja ključnih dobrin, temveč njihove neenakomerne in nepravične porazdelitve. Dobrodelnost je sicer dobra, a ne sme postati del zdajšnjega nečloveškega ekonomskega sistema in ga s tem pomagati ohranjati pri življenju. Dobrodelnost danes vse bolj postaja industrijska veja, ki skuša celotnemu ekonomskemu sistemu nadeti masko človečnosti.

A povsem jasno lahko rečemo: današnji ekonomski sistem POVZROČA lakoto in revščino, ta najbolj sramotna madeža človeštva v 21. stoletju. Če se zares poistovetimo s pojmom človek, potem smo se dolžni vprašati: je lakoto in revščino mogoče odpraviti? Preprosto, hitro in dokončno? Če je odgovor DA, potem smo to dolžni storiti.

Čeprav se zdi problem velikanski – zares revnih je vsaj polovica Zemljanov, strada pa jih približno milijarda (od danes živečih sedmih milijard ljudi) –, pa je relativno enostavno rešljiv. In kar je najpomembnejše: danes imamo na voljo dovolj virov in sredstev (transportnih, tehničnih in informacijsko-komunikacijskih), da to zares uresničimo. Torej?

Najprej moramo sprejeti preprost princip oziroma načelo medsebojne delitve (ang. sharing). Medsebojna delitev izhaja iz razumevanja, da globalne dobrine pripadajo vsej človeški družini. Nobene božanske ali naravne razlage ni, da je voda pravica le nekaterih ljudi. Voda je pravica slehernega Zemljana, tako kot zrak. Vodo, osnovna prehranska živila, energetske vire, znanje in druge ključne dobrine si lahko le delimo. To so v prvi vrsti dobrine, ki zadovoljujejo človekove osnovne potrebe; šele potem so lahko trgovsko blago.

Ljudi je seveda strah, da bodo morali dati svoje dobrine drugim. A ne gre za to. V članku Osnutek za medsebojno delitev (vse, kar je nadaljevanju v navednicah, izhaja iz tega članka), ki je bil objavljen v reviji Share International, lahko preberemo:

“Ko ljudje obravnavajo načelo medsebojne delitve, ga skoraj vedno vidijo v osebnem smislu. Predstavljajo si situacijo, v kateri se bo od njih osebno pričakovalo, da dajo znatne vsote denarja oddaljenim ljudem, ki jih niti ne poznajo, niti jim ni do tega, da bi jih poznali. Dejansko pa je načelo medsebojne delitve mogoče organizirati le kot globalni proces.”

Princip medsebojne delitve mora torej izhajati iz globalne ravni, saj se le tako lahko v polnosti udejani. A kako je medsebojno delitev mogoče izpeljati?

Ena od možnih metod, “od vseh najbolj praktična, najpreprostejša in najbolj poštena, obenem pa bo – če bo osvojena – zadovoljila največje število ljudi,” je metoda, v skladu s katero “naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in na ta način ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi. Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo.”

Namesto, da presežki hrane končajo na smetiščih bogatih držav, lahko najdejo pot do milijonov ljudi, ki vsako leto v nepojemljivem trpljenju umirajo zaradi lakote. To je pot medsebojne delitve.

“Tako bi se prekletstvo revščine in pomanjkanja na mah končalo. To bi dvignilo srca in življenja neštetih milijonov ljudi v radost, tisti pa, ki bi prvič delili z drugimi, bi našli srečo – globoko in izpolnjujočo – ki so se jo morda bali spoznati.

Le tako bi se porajalo zaupanje, ki je nujno za končanje vojn in terorizma. Brez takega zaupanja ne bo nikoli miru. Brez miru pa bi bila prihodnost človeštva zares mračna. Zato je neka oblika medsebojne delitve dobrin nujna, če hočemo preživeti. Ko bo večina ljudi to spoznala, bo mogoče rešiti glavne probleme sveta.”


Nikakor torej ne smemo pristati na trenutno stanje v svetu, ki velikemu delu človeštva omogoča le životarjenje ali pa še to ne. Človečnost, ta temeljna značilnost človeka, pomeni, da nismo le usmiljeni in radodarni, temveč v prvi vrsti pravični. Kar pomeni, da smo pravični tudi, ko gre za dobrine in nasploh za naše ekonomske odnose. Medsebojna delitev dobrin pomeni pravičnost v ekonomiji. Te pa danes v resnici manjka.


(Slika: Jolanda Verburg)

Ni komentarjev: