ponedeljek, 06. januar 2014

Politika, ekonomija in sreča



»Sreča ni nekaj že obstoječega. Sreča izhaja iz naših dejanj.«
(Dalaj Lama)

»Vsa radost na tem svetu izhaja iz našega hotenja, da bi bili drugi srečni; vse trpljenje na tem svetu izhaja iz hotenja, da bi bili srečni le mi sami.« (Shantideva)

V brutalnem svetu 21. stoletja, kjer je za velik del človeštva vsak dan še vedno neizprosen boj za preživetje, je skorajda perverzno razmišljati o sreči. Ekonomski sistem je danes ustvarjen tako, da se del človeštva bori golo preživetje, preostali del pa svoj smisel vidi v (pretirani) konzumaciji dobrin. Zato je še toliko bolj pomembno, da danes razmišljamo o sreči, o kateri so razmišljali številni veliki ljudje vsaj od Starih Grkov naprej.

Razmišljati o sreči torej ni novodobna muha, temveč naša dolžnost. Ne smemo pristati na golo preživetje ali na človeka zreduciranega na konzumenta dobrin; sreča mora biti ključni cilj tako politike kot ekonomije. Saj je že Aristotel davno tega zapisal (v Nikomahovi etiki):

»'H kateremu dobru teži politična znanost? Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo?' V poimenovanju le-tega skoraj vsi soglašajo: tako povprečni ljudje kot izobraženci ga označujejo z besedo 'srečnost'«. In nekaj kasneje dodaja, »da je za srečnost potrebna tudi zunanja blaginja, zato nekateri srečnost tudi enačijo z blaginjo, kot jo nekateri drugi enačijo z vrlino«.

Naloga politike in ekonomije je torej omogočiti ljudem, da lahko živijo v blaginji, ki je predpogoj človekovi srečnosti. Danes razmišljanje o sreči še zdaleč ni »potihnilo«; pred časom je Belgijec Leo Bormas zbral in uredil »znanje in modrost strokovnjakov za srečo iz vsega sveta« v knjigi Sreča: Velika knjiga o sreči. Poglejmo si nekaj poudarkov, vrednih razmisleka.

»Ne iščite sreče v sebi, marveč v odnosih z drugimi«, pravi profesor psihologije Christoper Peterson iz ZDA. Že sama beseda sreča ima zanimiv izvor, saj izhaja iz staroslovanske besede, ki pomeni »srečanje«. Sreča je torej že v samem izvoru (besede) povezana z drugimi in z našim odnosom do njih. »Spoznajte, da ste tudi vi vedno 'drugi' za druge«, še dodaja profesor Peterson.

»Brž ko presežemo raven revščine, večji prihodek ne prispeva skoraj ničesar k sreči,« ugotavlja ugledni ameriški politolog Robert E. Lane. Če bi bilo materialno bogastvo povezano s srečo, bi bili najbogatejši ljudje tudi najsrečnejši. Pa so res? Ne smemo pa pozabiti, da je na svetu še vedno 1,2 milijarde ljudi, ki živijo v skrajni revščini. Za njih je sreča vsekakor povezana z zadovoljevanjem njihovih osnovnih potreb oziroma s preseganjem meje revščine.

»Odvisni smo od sreče drugih. Za našo srečo je ključna nesebičnost,« pravi romunski sociolog Sergiu Baltatescu. V globalnem smislu je naša sreča odvisna od sreče najrevnejših prebivalcev planeta. Dokler bodo tako revni, kot so zdaj, bomo »revni« in ne-srečni tudi mi sami.

»Skrbeti za blagostanje drugih, tudi na račun lastne materialne koristi, nas lahko bolj osreči kakor popolna osredotočenost nase,« izhaja iz ugotovitev profesorja ekonomije Leonarda Becchettija, do katerih je prišel v svojih eksperimentalnih raziskavah. V mednarodnem smislu so danes države kot nekakšni sebični najstniki/najstnice, ki jih zanima zgolj lastna dobrobit. Ko se bodo države naučile, da je potrebno poskrbeti tudi za blagostanje drugih, bo revščina preprosto izginila z obličja Zemlje.

»Razširjene družine dokazujejo, kako pomembno si je deliti stvari,« poudarja dr. Dev Raj Paudel iz Nepala. Počasi začenjamo razumevati, da je naša prava »razširjena« družina celotno človeštvo, ne samo naši sorodniki v ožjem pomenu besede. Potem, ko bomo v drugih v resnici videli svoje sorodnike; brate in sestre, bomo z njimi »naravno« delili tudi naše dobrine. To že dolgo počnemo znotraj naših družin, ki pa so v primerjavi z našo pravo družino – človeštvom, v resnici mnogo mnogo ožje družine.

Vrnimo se ponovno k Aristotlovemu razmisleku o najvišji nalogi politike, ki mora biti usmerjena k srečnosti ljudi (ni odveč pripomniti, da bi moralo biti ekonomsko področje podrejeno politiki, čeprav je danes ravno obratno). Britanski lord Richard Layard, eden od soustanoviteljev Gibanja za srečo, pravi da:

»Potrebujemo drugačno vrsto države, osnovano na zaupanju, solidarnosti, sočutju in harmoniji.

Vlade bi morale dejavno širiti srečo: poučevanje življenjskih veščin v šolah, resnejši pristopi k duševnim boleznim, zagotovitev zaposlitve za vse, širjenje enakosti, varstvo okolja…

Soglašati moramo, da je naš skupni cilj večja sreča in manj stisk. Nato moramo uporabiti vse dosegljivo znanje in duhovno moč, da bi ga dosegli.«


Človekova sreča torej ni samo individualna zadeva, temveč najvišji cilj politike in ekonomije. Sreča je vedno povezana z blaginjo in srečo drugih. Imamo pravico, da smo srečni. Vsi ljudje imajo pravico, da so srečni.

Zahtevajmo nič manj kot srečo.


(Slika: Združeni narodi)

Ni komentarjev: