Gospodarska rast - pot v uničenje

Zadnji vremenski pojavi, ki so prizadeli Slovenijo, pa tudi širše območje, na žalost niso več samo občasni ekstremni pojavi, temveč vse bolj postajajo “običajno” vremensko dogajanje. Vendar je osredotočenost političnih in ekonomskih odločevalcev na problematiko globalnih podnebnih sprememb v zadnjih letih skorajda povsem “izpuhtela v atmosfero”. Namesto preobrazbe ekonomskega sistema, ki temelji na gospodarski rasti v sistem, ki bi temeljil na trajnostnem razvoju, je vsa pozornost danes namenjena “reševanju” finančnega podsistema, ki je povsem “zasenčil” vsa druga, daleč pomembnejša področja človeške družbe. Človeštvo je danes dobesedno ujetnik globalnih finančnih elit. Če bomo še naprej pristajali na njihovo igro, potem je naša prihodnost zelo črna.

Čeprav vse več ljudi pri omembi podnebnih sprememb samo zamahne z roko češ, da gre za pretiravanje, pa so dejstva drugačna. V skorajda 1.300-stranskem poročilu Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) z naslovom Podnebne spremembe 2013 (Climate Change 2013) je nanizana cela vrsta dokazov, ki jih ni mogoče preprosto “dajati v nič”. Znanstveniki so celo pripravili povzetke (Summary for Policymakers) in povzetke povzetkov (Headline Statements from the Summary for Policymakers) svojih raziskav, da bi jih ekonomski in politični odločevalci nekako le poskušali razumeti in morda celo sprejeti.

V tem povzetku je mogoče prebrati, da je “segrevanje podnebja nedvoumno”, tako je na primer “vsako od zadnjih treh desetletij na Zemljini površini bistveno toplejše, kot katero koli prejšnje desetletje od leta 1850 naprej.” Vpliv človeštva “na podnebni sistem je jasen. To je razvidno iz povečanih koncentracij toplogrednih plinov v atmosferi, pozitivnega vnosa energije v podnebni sistem (radiative forcing), opazovanj segrevanja in razumevanja podnebnega sistema.”

Poleg številnih nanizanih dokazov, pa je bistvenega pomena za odločevalce, da “nadaljevanje izpustov toplogrednih plinov povzroča nadaljnje segrevanje in spremembe v vseh delih podnebnega sistema. Omejevanje podnebnih sprememb pa bo zahtevalo znatno in trajno zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov”.

Te ugotovitve so zelo resne, kajti politiki in ekonomisti so za ključno metodo reševanja današnje krize skorajda enoglasno sprejeli - gospodarsko rast. Gospodarska rast pomeni nadaljnje povečanje izpustov toplogrednih plinov. Čeprav nam je že zdaj jasno, da gospodarska rast ne rešuje ekonomske krize, pa je iz podnebnega vidika enaka samomoru človeštva, počasi a sigurno.

Gospodarska rast pomeni širitev proizvodnje, trgov in potrošnje. Dokler je bilo širjenje še mogoče, je takšna ekonomija delovala. Danes pa so meje planeta dosežene, celo presežene. Preko meja, ki jih postavlja planetarno okolje, rast preprosto ni več mogoča. Ali to pomeni, da se moramo odpovedati dobrinam in ugodnostim modernega življenja?

Z novimi ekonomskimi oblikami medsebojne delitve, izmenjave, souporabe dobrin, sodelovalne potrošnje in drugih podobnih oblik, lahko z manj dobrinami zadovoljimo več potreb ljudi. Za številne dobrine, ki jih ne potrebujemo vsak dan, je smiselneje imeti dober dostop, kot pa jih imeti v lasti. Danes dobrin ne primanjkuje, problem je njihova neenakomerna porazdelitev, ki je posledica ekonomske tekme in finančnega sistema, ki temelji na dolgovih ter obrestih.

Rešitve obstoječe krize so, a definitivno jo ne bomo rešili s tiščanjem glave v pesek. Stvari se same po sebi pač ne morejo rešiti. Paradigma neprestane gospodarske rasti, ki je poganjala kapitalističen ekonomski sistem od industrijske revolucije naprej, je mrtva, če pa ni, je mrtva naša prihodnost.