Odprti prostori, kjer si delimo

Odprti prostori so pomembni. Z več vidikov. Eden je zagotovo ekonomski. Ta je še posebej pomemben. Če prostore zapremo, zamejimo, ogradimo, potem nekateri ljudje ostanejo zunaj. Ne samo zunaj, onemogočen jim je tudi dostop. Celo dostop do najbolj osnovnih dobrin kot so hrana, voda, zdravila. Prav tako nimajo dostopa do informacij, znanja, šolanja, tehnologij. Prostore zapiramo s fizičnimi ali ekonomskimi ovirami. Vstop v zaprte prostore je pogojevan bodisi z državljanstvom, pripadnostjo neki ustanovi ali prepričanju bodisi z denarjem. Nasprotno so odprti prostori brezpogojno namenjeni vsem, v njih si brezpogojno delimo vse.

Za naš nadaljnji razmislek si oglejmo izvor besede ograja (ograda, ovira), vendar v angleškem jeziku, torej izvor besede fence. Izhaja iz besede defence (iz latinske besede defendere), kar pomeni zaščita, obramba. Kar spomnite se besed naših politikov, da nas ograja na južni meji brani pred migranti, pa Trumpovih utemeljitev obrambe ZDA pred nevarnimi Mehičani, prav tako na njihovi južni meji. Ograja nas torej brani.

Saj ta ugotovitev ni nič posebnega, a ograje so imele in imajo tudi močno ekonomsko vlogo. Ponovno si poglejmo primer Anglije. Čeprav je bila zemlja v srednjeveški Angliji v lasti fevdalnih gospodov, so imeli do 17. stoletja obsežni deli teh posesti status skupnega dobrega (commons). To pomeni, da so pod določenimi pogoji vsi vaščani imeli prost dostop do teh zemljišč, še zlasti za pašo živine, za pobiranje določenih sadežev, lesa in tako dalje. Vendar se je v 16. stoletju začel proces postopen ograjevanja skupne zemlje. (Wikipedia, Common land)

Veliko revnejših ljudi nenadoma ni imelo več dostopa do osnovnih virov preživetja in prisiljeni so se bili odpraviti s trebuhom za kruhom. Postali so idealna poceni delovna sila porajajočega kapitalizma. Podobne procese lahko danes še vedno opazujemo v najrevnejših deželah sveta. Ograjevanje je bistveno spremenilo in spreminja ekonomijo ter družbo kot celoto. Skupne dobrine (zemlja, gozdovi, pašniki …) so postale zasebna lastnina in predmet trgovanja oziroma komercializacije, številni ljudje pa poceni delovna sila oziroma človeški kapital, kot se reče danes. Ograje so ustvarile nove ekonomske meje – med zelo bogatimi in skrajno revnimi.

Ograje so torej številne ljudi odrezale od naravnih virov preživetja, hkrati pa so se bogate elite z ograjami zaščitile pred novo družbeno kategorijo – skrajno revnimi, ki nimajo več dostopa niti do osnovnih dobrin. Na naši (ali ameriški) južni meji nas ograja dejansko ščiti pred globalnimi reveži. Pred njimi ščitimo svoje bogastvo.

Vendar vsaj del našega bogastva izvira ravno iz držav od koder prihajajo tako imenovani ekonomski migranti (v resnici pa globalni reveži). Tamkaj pa v imenu svobodnega trga ne pustimo postaviti ograj – niti fizičnih niti ekonomskih (v obliki davkov, carin, taks). Simbol kapitalizma so v resnici ograje, ne pa svobodni trg; svoboda pač ne prenese ograj. Ograje branijo bogate države, mesta, posameznike pred revnimi. Ozrite se naokoli, skorajda vse površine in prostori so ograjeni – fizično, pravno ali ekonomsko (ali na vse tri načine hkrati).

Odprti prostori

Odprti prostori so nasprotno dostopni vsem. Tam ne poteka trgovanje, tekmovanje, ločevanje na tiste, ki imajo in na tiste, ki nimajo. V odprtih prostorih si delimo: dobrine, znanje, izkušnje, spretnosti, tudi sočutje in spoštovanje. V odprtih prostorih smo enaki. Vsak ponudi tisto, kar lahko in sprejme tisto, kar potrebuje.

Zato odprimo čim več prostorov.