Današnji ekonomski sistem je otrok industrijske revolucije. V nekaj več kot dveh stoletjih je človeštvo s pomočjo strojev in novo odkritih energetskih virov skorajda uspelo rešiti svoj temeljni ekonomski problem. Temeljni ekonomski problem slehernega človeka (tudi vsakega drugega bitja) in sleherne družbene skupnosti je, kako zadovoljevati svoje osnovne potrebe oziroma, kako preživeti.
Z naglim razvojem informacijskih in komunikacijskih tehnologij, robotov ter novih, praktično neomejenih energetskih virov, bi že v bližnji prihodnosti lahko večji del potrebnih dobrin pridobili skorajda brez človeškega dela. Obeti so torej dobri, ljudje bi se lahko končno začeli (ne samo nekateri) ukvarjati s samospoznanjem, umetnostjo, kulturo, z medsebojnimi odnosi in z drugimi stvarmi, kar bi nam omogočilo ustvariti briljantno civilizacijo. Kaj potem delamo narobe, da postajamo vse bolj (samo)uničevalna civilizacija?
Problem je, ker hitremu tehnološkemu razvoju sledi (pre)počasen razvoj družbenih odnosov. Družbeni sistem, še zlasti njegov ekonomski del, se na področju medsebojnih odnosov v zadnjih dvesto letih ni bistveno spremenil. Medtem ko so se stroji, naprave in tehnologije zelo spremenile, pa delovna mesta, delovni čas, plačilo za delo in ekonomske institucije (npr. korporacije, banke) ostajajo skorajda nespremenjene. Na teh področjih smo obtičali v 20., 19. ali celo 18. stoletju. Distribucija planetarnega bogastva pa je obtičala v še zgodnejših obdobjih človeške zgodovine.
Zato imamo tako velike probleme kot so brezposelnost, revščina in lakota ter uničeno okolje. Ne zato, ker je ekonomski sistem neučinkovit, temveč ker smo pozabili spreminjati odnos do dela, odnos do ljudi; ker nismo poskrbeli za pravičnejšo porazdelitev (distribucijo) velikanskega globalnega bogastva.
Nobenega vzroka ni, da že v bližnji prihodnosti ne bi izgradili resnično briljantne civilizacije, kjer nihče ne bi trpel pomanjkanja, kjer bi bilo delo nekaj prijetnega in ustvarjalnega, kjer bi živeli v sozvočju z okoljem in drugimi živimi bitji, s katerimi si delimo ta čudoviti planet.
Za to ne potrebujemo ne krvavih revolucij ne novih ekonomskih ideologij. Imamo super uspešen ekonomski sistem, ki pa danes dobro služi le nekaterim. Da bi deloval v korist vseh, je potrebno spremeniti naš odnos do dobrin in ekonomije nasploh. S pravično delitvijo globalnih dobrin bo za vsakega človeka na planetu trajno zagotovljeno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb (hrana, neoporečna voda, ustrezno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje). S tem pa bo enkrat za vselej rešen temeljni ekonomski problem človeštva.
Iz tega temelja bodo sledile tudi druge ekonomske in družbene spremembe, ki bodo omogočile mirno sobivanje vseh svetovnih držav, nesluten družbeni razvoj (ne samo tehnološki) ter ohranitev okolja za prihodnje generacije in za vsa živa bitja, s katerimi si delimo planet Zemljo.
Slika: Jan Brueghel st. in Hendrick de Clerck – Obilje in štirje elementi
.jpg){kind=link}
Ni komentarjev:
Objavite komentar