11. 11. 2018 mineva natanko 100 let od konca 1. svetovne vojne. Smo se česa naučili iz te strašne vojne, ki je zahtevala približno 40 milijonov žrtev? Vsaj v prvih desetletjih po njej ne veliko, saj se je samo 21 let kasneje začela 2. svetovna vojna. A tudi po tej, še bolj uničujoči, vojni ni orožje nikoli dokončno potihnilo. In tudi danes je še vedno mnogo ljudi prepričanih, da se problemi človeštva lahko rešujejo edino z orožjem (morda pozabljajo na jedrsko orožje, ki uniči tudi uničevalca samega).
Vendar ni samo vojna z orožjem tista, ki ubija ljudi. Veliki indijski mislec in državnik Gandi, ki je ves čas zagovarjal nenasilje, je že dolgo tega dejal: "Oboroženi konflikti med državami so strašljivi. Toda ekonomska vojna ni nič boljša kot oborožen konflikt, ki je podoben kirurškemu posegu. Ekonomska vojna pa je dolgotrajno trpljenje. Njeno opustošenje ni nič manj strašno od tistega, ki ga najdemo o vojaških opisih. O ekonomski vojni sploh ne razmišljamo, ker smo navajeni na njene smrtonosne posledice. Protivojno gibanje je glasno. Molim za njegov uspeh. Toda ne morem se znebiti glodajočega občutka, da bo gibanje propadlo, če se ne dotakne korenine vsega zla – človeškega pohlepa."
Kako resnične so njegove besede. V ozadju vseh vojn je ves čas človeški pohlep. Zato ekonomske vojne (vojne za ozemlja, dobrine, bogastvo) nikoli ne potihnejo. Ko se zaostrijo, pa jih politiki skušajo reševati s "kirurškimi" oziroma z vojaškimi posegi. V resnici smo sto let po 1. svetovni vojni še vedno v vojni - v stalno trajajoči ekonomski vojni, ki jo občasno "nadgradijo" vojaški posegi.
Kaj sploh je ekonomska vojna? V ekonomski vojni ne hrumijo topovi, orožja so drugačna: dolgovi, špekulacije, davčne oaze, subvencije, obrestne mere, trgovinski sporazumi in podobno. A posledice teh ekonomskih orožij so strašne. V svetu je danes 821 milijona ljudi lačnih. V letu 2017 je umrlo kar 6,3 milijona otrok mlajših od 15 let, en otrok vsakih 5 sekund, zaradi vzrokov povezanih s skrajno revščino (Unicef). A to je le "vrh ledene gore", revščina oziroma pomanjkanje najosnovnejših dobrin danes ogroža skoraj polovico vseh Zemljanov (World Bank), torej približno 3,5 milijarde.
In vse to zaradi pohlepa, kajti danes je dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, a seveda mnogo premalo za neskončen pohlep svetovne manjšine. Ekonomisti seveda ne govorijo o pohlepu, temveč o gospodarski rasti, ki je samo drugo ime za željo po novih in novih dobičkih. V ozadju gospodarske rasti se skriva čisto običajen človeški pohlep!
Ali sploh lahko končamo to brezkončno ekonomsko vojno, ki uničuje človeštvo in okolje? Rešitev je skrajno enostavna in danes imamo vse možnosti, da jo uresničimo – imamo dovolj dobrin in ustrezne transportne in komunikacijske tehnologije. Odpraviti moramo vzroke za ekonomsko in "običajno" vojno. Spopasti se moramo s človeškim pohlepom, ki povzroča hudo revščino, neenakost, strašno pomanjkanje in velikansko bogastvo na drugi strani. Zato je rešitev ekonomija delitve.
Ekonomija delitve je skupno ime za raznolike organizacijske oblike in modele, ki vsem ljudem zagotavljajo dostop do tistih dobrin, ki jim omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. To so potrebe po hrani, vodi, oblačilih in stanovanju, zdravstvenem in socialnem varstvu ter izobraževanju.
100 let po koncu 1. svetovne vojne je čas za korak naprej. Da končno nastopi čas brez vojne – tako ekonomske kot tiste z orožji. Tej odsotnosti vojne pravimo mir in blaginja.
Slika: The Great War (Archive photo, State Library of New South Wales)
Ni komentarjev:
Objavite komentar