Kakšna je razlika med begunci in ekonomskimi migranti, ki jih nekateri imenujejo tudi nezakoniti migranti? Begunce opredeljuje Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951, ki jim priznava zaščito »zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju« v domači državi.
Kaj pa ekonomski migranti? Na spletni strani Vlade RS (Kdo so ljudje, ki prihajajo) lahko preberemo, da so se na »poti proti Evropi združili tako ljudje, ki bežijo, da si rešijo življenje (begunci), kot tudi ljudje, ki svoje domove zapuščajo v želji po boljšem življenju (ekonomski migranti).« Begunec je torej tisti, ki beži, da bi si rešil življenje, ekonomski migrant pa svoj dom zapusti v želji po boljšem življenju.
Zaradi takšnih in podobnih opredelitev ekonomskih migrantov raste sovraštvo do teh ljudi, saj naj bi neupravičeno zmanjševali našo blaginjo, prevzemali naše službe in imeli korist od našega dela, plačevanja davkov in tako naprej. Je to res njihov namen? Kaj pa če bežijo, da se rešijo gotove smrti? Da bi na ta vprašanja lažje odgovorili, moramo pogledati širšo sliko? In ker govorimo o ekonomskih migrantih, moramo nujno preučiti tudi ekonomske vzroke za migracije.
Svetovna banka je poročala, da je bilo leta 2015 v svetu 736 milijonov ljudi, ki so živeli pod uradno mejo skrajne revščine, ki je 1,9 $ oziroma 1,7 € (ta meja je verjetno postavljena še prenizko, saj vemo, da je kronično lačnih kar 821 milijonov ljudi). A pomemben je še zlasti podatek, da v podsaharski Afriki živi več kot polovica najrevnejših ljudi na svetu, kar 413 milijonov. In ravno iz te regije preko sredozemske in drugih poti v Evropo prihaja največ tako imenovanih ekonomskih migrantov.
Torej ne bežijo zaradi boljšega življenja, temveč zaradi življenja samega. Njihova življenja morda niso ogrožena zaradi preganjanja, so pa zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. Je to kaj drugače? Je smrt zaradi gotove lakote kaj »boljša« kot smrt zaradi preganjanja iz političnih ali verskih razlogov? Ti ljudje v resnici bežijo, da bi preživeli, a ne gre samo za njih, temveč tudi njihove družine, ki ostajajo doma. Zakaj v Evropo (in ZDA ter nekatere druge bogate države) bežijo mladi ljudje? Razmislimo še o tem.
Po podatkih Svetovne banke so skupna nakazila izseljencev oziroma migrantov v domače države v letu 2017 znašala kar 613 milijard $ (545 milijard €), od tega v podsaharsko Afriko 48 milijard $ (za denar in kapital meje niso ovira, za ljudi pač so). Kaj nam pove ta podatek? Da ekonomski migranti večinoma niso ljudje, ki bi si želeli zgolj boljše življenje zase, temveč se skušajo prebiti v bogate države, da bi lahko pomagali svojim družinam preživeti doma; zato pogosto prihajajo mladi, ker imajo več možnosti za delo.
A zakaj je Afrika v tako velikih ekonomskih težavah? So ljudje tam leni ali nesposobni? V skladu z raziskavo več uglednih neodvisnih institucij (Honest Accounts 2017) je Afriko leta 2015 »zapustilo« 41,3 milijard $ (36,7 milijard €) več denarja, kot ga je vanjo »priteklo«. Afrika, kljub izjemnem naravnem bogastvu dejansko kreditira preostali svet, ali če se izrazimo bolj pošteno: bogatejše države dobesedno kradejo revnim afriškim državam njihovo bogastvo. In potem se zgražajo, ker želijo najrevnejši ljudje na svetu zbežati v Evropo, da bi vsaj nekaj tega bogastva lahko poslali svojim družinam, ki trpijo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. In te ljudi žalijo z izrazi ekonomski, nezakoniti migranti ali še s čem hujšim. Če želimo rešiti problem migracij moramo poznati vzroke in posledice. In vzrok za migracije so nepoštene in škodljive aktivnosti vlad in korporacij bogatih držav v afriških in drugih revnih državah oziroma kraja njihovih bogastev.
Poglejmo si samo Demokratično republiko Kongo (krajše DR Kongo; ta država spada v podsaharsko regijo), eno najrevnejših svetovnih držav, od koder prihaja 60 odstotkov kobalta, ključne sestavine litij-ionskih baterij, ki poganjajo vse pametne telefone in električna vozila na svetu. Čeprav ima DR Kongo poleg kobalta še velike zaloge železa, platine, urana, diamantov, zlata in obilico rodovitne zemlje (ocenjuje se, da so njena naravna bogastva vredna 24.000 milijard $), je to sedma najrevnejša država na svetu. Izkoriščanje teh naravnih virov pa je v dobršni meri v rokah korporacij iz bogatih držav.
Rešitev migrantske krize torej ni v postavljanju ograj in demoniziranju migrantov, temveč v mednarodnem sodelovanju, ki ga simbolizira bližajoči podpis Marakeške deklaracije. Ta deklaracija je predvsem zaveza mednarodne skupnosti, da države sodelujejo pri reševanju begunske in migrantske problematike. A vendar s to deklaracijo še ne rešujemo vzrokov, temveč zgolj rešujemo posledice.
Da bi odpravili vzroke in s tem rešili migrantsko krizo, moramo v temeljih spremeniti globalni ekonomski sistem v smeri večje pravičnosti. Potrebna je takojšnja mednarodna pomoč najrevnejšim državam in to ne samo v okviru dobrodelnih organizacij (te sicer lahko pomagajo), temveč predvsem v okviru mednarodne skupnosti; najbolje kar Organizacije združenih narodov. Odpraviti moramo tudi škodljive prakse, ki uničujejo ekonomijo najrevnejših držav, to pa so: davčne oaze, borzne špekulacije, subvencije v bogatih državah (predvsem kmetijske), prevelika moč korporacij in bank itd.
Dolgoročno pa je treba oblikovati pravičnejši ekonomski sistem, ki bo vsem ljudem omogočil zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Takšen ekonomski sistem oziroma model pa lahko imenujemo ekonomija delitve (več o tem v knjigi Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju).
Slovenija mora nujno podpisati Marakeško deklaracijo, ki temelji na sodelovanju med državami pri urejanju migracij. Mednarodna ureditev namreč ni »vreča« iz katere vzamemo samo tisto, kar nam paše, ter zavrnemo, kar nam ni pogodu. Ljudje, ki bežijo iz svojih držav, imajo za to zelo resne razloge in večinoma gre za preživetje, pri čemer ni pomembno ali gre za politične, rasne, verske ali ekonomske vzroke. A skrb za te ljudi je zgolj osnova, je temeljno dejanje naše človečnosti oziroma ljubezni do drugega. Prizadevati pa si moramo za pravičnejši ekonomski sistem v globalnem smislu, ki bo slehernemu Zemljanu omogočil zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb oziroma mu omogočil neoviran dostop do dobrin (in storitev) za zadovoljevanje teh potreb, torej hrane, vode, oblačil, stanovanj, zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja. Potem bo migracij bistveno manj. Pot do takšnega pravičnejšega sistema pa je ekonomija delitve in politika sodelovanja.
Slika: slikovit trg Djemaa El Fna v Marakešu, simbol raznolikosti kultur
3 komentarji:
Boljše se ne bi dalo napisati! Težava pa je v tem, da tudi tega odličnega zapisa ne bodo razumeli tisti, ki jim je pravzaprav namenjen. Ker ne želijo razumeti.
Hvala za vaš komentar NATAWE.
Pa je kdo prebral to deklaracijo? Sam prašam!
Objavite komentar