Vendar našega odnosa do drugih ljudi in do sveta ne moremo zamejiti zgolj na družino, skupino ljudi, lokalno skupnost, državo ali skupnost držav. Če "ljubimo" domovino, a hkrati "na smrt" sovražimo "tiste od zunaj", potem smo še vedno tisti, ki (so)ustvarjamo svet sovraštva, nasilja in vojn. Če "ljubimo" pripadnike naše religije, naše politične ideologije, naše rase in tako naprej, a hkrati sovražimo druge, potem smo pač nestrpni. Ljubezen je univerzalna ali pa je ni.
Zdaj pa si zastavimo vprašanje: Se ljubezen lahko izraža tudi v naših ekonomskih odnosih? Kajti tudi ekonomski odnosi so neločljivi del naših odnosov do drugih ljudi in do sveta. Kaj sploh so ekonomski odnosi?
Ekonomski odnosi – med posamezniki ali med državami – se izražajo kot prejemanje in dajanje snovnih ter nesnovnih stvari, ki jih potrebujemo za življenje. Če sprejmemo trditev, da je "vse energija" – tako imenovani materialni svet, pa tudi naše misli in čustva – se torej ekonomija ukvarja s prejemanjem in dajanjem oziroma kroženjem energije, ki slehernemu posamezniku in celotni družbi omogoča življenje in blaginjo.
Kot posamezniki prejemamo in dajemo energijo bodisi v obliki dobrin, aktivnosti oziroma dela, misli in čustev (z govorjeno ali pisano besedo, z glasbo ali drugimi umetniškimi deli). Ekonomski sistem pa predstavlja zgolj širši vidik našega upravljanja z energijo – v obliki materialnih dobrin, dela, informacij itd. – ki kroži po "organizmu človeštva" oziroma družbi in svetu kot celoti. Če imajo vsi deli (celice, organi) organizma (kar velja tako za posameznika kot za človeštvo) na voljo pravšnjo količino energije (dobrin, informacij, odgovornosti), potem smo zdravi in živimo v blaginji.
Vendar danes večinoma ni tako. Danes si ne delimo, temveč si prisvajamo. Prisvajamo si dobrine, informacije, tehnologije, znanje, moč. Prisvajanje, ki ga ekonomija razlaga kot "svobodni tržni sistem", pomeni, da samo zase in v prevelikih količinah uporabljamo dobrine, ki so namenjene vsem. Zato živimo v obolelem in nesrečnem svetu. Nasprotje prisvajanja pa je medsebojna delitev. Ko si delimo, omogočimo, da dobrine oziroma energija kroži po vseh celicah organizma, pa naj si gre za organizem posameznika ali organizem človeštva. Z medsebojno delitvijo lahko zagotovimo zdravje in blaginjo posameznika, družine in Enega človeštva.
V družinah so naši ekonomski odnosi nedvomno utemeljeni na medsebojni delitvi dobrin. Načelo delitve je sploh temeljno načelo, ki je omogočilo ljudem, da so preživeli v takrat neusmiljenem naravnem okolju. Mar starši tekmujejo, konkurirajo s svojimi otroki za dobrine? Ne, načelo delitve je temelj družinskih (ekonomskih) odnosov. Delitev dobrin, čustev, odgovornosti so izraz povezanosti, naklonjenosti in zatorej ljubezni. V medsebojnih ekonomskih odnosih se ljubezen izraža z načelom medsebojne delitve dobrin.
Kaj pa na širši ravni? Na ravni lokalnih skupnosti in držav do neke mere še lahko govorimo o različnih oblikah medsebojne delitve; socialna država, univerzalno šolstvo, zdravstvo so najvidnejši izrazi delitve na ravni države. Medtem pa na ravni naše globalne družine – človeštva, danes prevladujejo tekmovalnost, pohlep in konkurenčnost, katerih nosilci so bogate države, bogati posamezniki in velike korporacije. Šele ko bomo tudi na globalni ravni začeli delovati po načelu medsebojne delitve, bodo dobrine dosegle slehernega Zemljana. Takrat bomo lahko govorili o zdravi človeški družbi, ki živi v blaginji. Načelo medsebojne delitve se na globalni ravni izraža kot delitev dobrin med vsemi svetovnimi državami. (Več: Predlog za globalno delitev dobrin).
Načelo medsebojne delitve dobrin je zatorej izraz ljubezni v ekonomiji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar