Svet se ne sooča prvič s pandemijo. Niti prvič z gospodarsko krizo. Ko pa se "sestavita" pandemija in globalna ekonomska kriza, ob že tako zaostreni okoljski in podnebni krizi ter vse globlji neenakosti, ki "poganja" svetovne migracije in številne družbene konflikte, dobimo eksplozivno mešanico. Čeprav je pandemija novega koronavirusa v prvi vrsti zdravstveni, pa vse bolj postaja tudi ekonomski problem. Verjetno ni pretirano reči, da je današnji ekonomski sistem, naj mu rečemo tržna ekonomija, neoliberalizem ali kako drugače, nevarno zbolel, morda celo umira pred našimi očmi. A to ne pomeni, da je nastopil konec sveta, temveč da je zdaj napočil čas za resnično globoke spremembe. Kajti v času brez primere, je tudi čas za rešitve brez primere.
Ekonomski sistem, ki je utemeljen na neprestani rasti proizvodnje, potrošnje, dobičkov, kreditov, borznih indeksov, bogastva itd., se zdaj ruši kot hišica iz kart. Prav tako se je ta sistem, ki je ves čas spodbujal privatizacijo naravnih virov in javnih družbenih storitev, kot sta izobraževanje in še posebej zdravstvo, izkazal za povsem nemočnega v času velike globalne zdravstvene krize. Že zdaj vidimo, kako koronavirus pustoši tudi v najbogatejših državah sveta, še posebej v tistih, ki so predhodno močno oslabile javni zdravstveni sistem na račun zasebnega.
Zasebni zdravstveni sistem je povsem paraliziran in breme krize zdaj leži izključno v rokah (šibkega) javnega zdravstva in drugih močno "podhranjenih" javnih institucij. Tudi gospodarstveniki, ki so prej s "sveto" vnemo zagovarjali šibko in odsotno državo ter svobodno delovanje velikih zasebnih ekonomskih "igralcev", zdaj v vrsti stojijo pred vrati države in moledujejo za pomoč. Seveda jim je treba pomagati, a ne samo za premostitev težav in za ponovno vrnitev k staremu sistemu, čemur pravimo tudi "privatizacija dobičkov in podružbljanje izgub".
Centralne banke zdaj z gigantskimi napori skušajo rešiti obstoječi ekonomski sistem, ki je pravzaprav povzročil večino današnjih globalnih problemov. V zasledovanju edinega "pravega" cilja – neprestane rasti dobičkov – so ključne ekonomske institucije (banke, borze različnih finančnih instrumentov in blaga, korporacije in drugi ekonomski subjekti) ustvarile svet velikanske neenakosti, ki povzroča obsežno lakoto, revščino, migracije in družbene konflikte. A tudi tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut vredne "injekcije", ne morejo pozdraviti "umirajočega ekonomskega bolnika".
Zakaj sploh reševati ekonomski sistem, ki povzroča uničenje okolja in tako velike krivice? Danes je v svetu kar 820 milijonov ljudi, ki trpijo zaradi lakote, kar 9 milijonov pa jih vsako leto zaradi pomanjkanja hrane umre, med njimi več kot 3 milijone otrok v starosti do pet let. Si sploh predstavljamo, kako strašna je smrt zaradi lakote? Naj se borimo za takšen ekonomski sistem?
Ključna naloga družbenega področja, ki mu rečemo ekonomija, ni bogatenje posameznikov na račun večine ljudi; prav tako ni brezglavo trošenje, ki uničuje planetarno okolje; temveč slehernemu posamezniku omogočiti, da lahko zadovoljuje človekove osnovne potrebe, to je, da ima na voljo dovolj hrane, pitne vode, oblačil, primerno bivališče ter dostop do javnega socialnega in zdravstvenega varstva ter izobraževanja.
Nekatere države znotraj svojih meja že delujejo po načelih ekonomije delitve, še zlasti t. i. skandinavske države. Te države so tudi najmanj prizadete zaradi novega koronavirusa, saj imajo dobro delujoč javni zdravstveni sistem, poleg še drugih javnih podpornih sistemov. Država z davki in z drugimi prispevki polni "skupni sklad dobrin", iz katerega se bolj ali manj pravično delijo dobrine oziroma storitve za vse državljane. Vendar ni dovolj, da takšen sistem uvede samo nekaj svetovnih držav, tudi mednarodna skupnost kot celota bi morala delovati po teh načelih.
Zadovoljevanje osnovnih človeških potreb ne sme biti odvisno od globalnega tržnega sistema, ki je utemeljen na sebičnosti in pohlepu držav ter velikih korporacij, na borznih špekulacijah in komercializaciji (proces preobrazbe dobrin ter javnih storitev v trgovsko blago) ter vsesplošni tekmovalnosti oziroma konkurenčnosti. Poskrbeti moramo za vse ljudi. Tako kot v družinah oziroma gospodinjstvih poskrbimo za vsakega člana, moramo poskrbeti tudi za osnovne potrebe slehernega člana naše velike družine – človeštva. Zato države potrebujejo globalni dogovor, s katerim bi poskrbeli za te potrebe. S tem pa bi rešili ali vsaj omilili številne največje probleme sodobnega človeštva, med drugimi lakoto in revščino, prenaseljenost, migracije, družbene konflikte in posredno tudi globalno segrevanje podnebja.
Če tržni sistem ne najde odgovora za te probleme, potem se morajo države na globalni ravni dogovoriti za ustrezen mehanizem pravične porazdelitve oziroma distribucije osnovnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Ta globalni ekonomski mehanizem lahko poimenujemo globalna delitev osnovnih dobrin, ki predstavlja jedro ekonomije delitve. Če nam to uspe in nobenega razloga ni, da nam ne bi uspelo, bomo lahko govorili o pravilnih medčloveških odnosih na globalni ravni, ki bi svet popeljali na pot blaginje in miru.
Več: Predlog za globalno delitev dobrin
Ni komentarjev:
Objavite komentar