Smo razcepljena družba. Saj vemo: levi-desni, progresivni-konservativni, črni-beli, verni-neverni in tako naprej. Vendar nas zdaj vse bolj razdvaja – cepljenje. Zdaj se ločujemo tudi na cepljene-necepljene oziroma raz-cepljene. Moj namen pa ni razpravljati o argumentih za in proti cepljenju. O tem je zelo težko razpravljati, saj hitro preidemo iz razumskega na področje čustvenega, pri čemer so hitro posredi tudi najnizkotnejša čustva – sovraštvo, jeza, bes. Naša raz-cepljenost ima mnogo širše korenine.
Kot prvo je treba priznati, da živimo v zelo posebnih časih. Na eni strani zdravstvena pandemija, na drugi strani prav tako pandemična oziroma globalna podnebna kriza, ki res dobiva nevarne razsežnosti. Morda pa je vse to le posledica najhujše "bolezni" našega časa, ki je značilna za razvitejši del sveta, to je samozadovoljstvo.
Samozadovoljstvo je naš prevladujoči odnos do sveta. Naš način življenja se nam zdi OK. Ničemur se ne želimo odpovedati: pretiranemu trošenju in potovanjem, velikim avtom, velikim hišam, brezštevilnim izdelkom, ki zapolnjujejo naša življenja. Čeprav vemo, da okolje hitro propada (ker trošimo preveč naravnih in družbenih virov), da milijoni umirajo zaradi nepotrebnih bolezni in skrajne revščine (ker potrošimo tudi njihov delež globalnih virov), pa želimo še naprej živeti svoje karseda udobno življenje. To je samozadovoljstvo.
Potem pride neznaten virus. In pravzaprav najbolj ogrozi naše samozadovoljstvo. Še naprej želimo svobodo, ki jo razumemo kot brez-mejnost konzumiranja vseh vrst izdelkov, storitev, doživetij. Vendar to ni prava svoboda, medtem ko milijoni ljudi nimajo možnosti dostopa niti do najosnovnejših dobrin (hrana, voda, zdravila itd.). Naša svoboda je v resnici povezana z odgovornostjo in skrbjo za druge ljudi (morda je tudi cepljenje del te odgovornosti), s skrbjo za okolje in za druga živa bitja.
Močno se oklepamo svojega samozadovoljstva, ki je izraz naše sebičnosti. Sebičnost pa je temelj razcepljenosti. Za vse krivimo velike korporacije in politike, a oni strežejo predvsem našemu samozadovoljstvu.
Naše samozadovoljstvo in posledično razcepljenost lahko "pozdravimo" s preprostejšim načinom življenja, s širokim družbenim sodelovanjem, s skupno odgovornostjo za okolje in pa z ekonomskim sistemom, ki omogoča, da se skupne globalne dobrine pravično delijo med vse prebivalce sveta. Potem se bodo naše rane razcepljenosti zacelile.
Ni komentarjev:
Objavite komentar