Po zadnjih podatkih, za leto 2020, na svetu kar 811 milijonov ljudi trpi zaradi lakote (161 milijonov več kot leto poprej), če pa upoštevamo vse tiste, ki so ogroženi zaradi zmerne in resne prehranske nepreskrbljenosti, potem je na Zemlji kar 2,37 milijarde ljudi, eden od treh, ki nimajo rednega dostopa do varne, kakovostne in zadostne hrane (v času pandemije se je število prehransko ogroženih ljudi v svetu zelo povečalo, za kar 320 milijonov v le enem letu).
Morda se nam ta problem zdi oddaljen, vendar ima pomemben vpliv na naša življenja. Morda najprej pomislimo na migracije? Revščina je nedvomno eden glavnih vzrokov, da se ljudje odpravijo "s trebuhom za kruhom", seveda predvsem v "obljubljene dežele" kot sta EU in ZDA. Vendar je problem revščine zelo povezan tudi z okoljsko in podnebno krizo.
Evropska unija (EU), na primer, se relativno učinkovito spopada z okoljsko in podnebno krizo. Vendar EU na področju izpustov toplogrednih plinov prispeva vsega nekaj več kot osem odstotkov na globalni ravni. A vsi ti velikanski napori in ukrepi bodo zaman, če ne bomo rešili problema globalne revščine oziroma neenakosti.
Najrevnejši ljudje na svetu nimajo nikakršnega interesa reševati podnebne in okoljske krize, čeprav se ju zavedajo, kajti njihova prva prioriteta je nahraniti svoje otroke in družine. Pri tem se ne ozirajo na škodljive okoljske prakse, kot so sekanje gozdov, kurjenje oglja in petroleja itd. Od teh ljudi ne smemo in ne moremo pričakovati, da bo njihova prva skrb okolje, kajti sebi in svojim otrokom morajo najprej zagotoviti preživetje. In to je povsem človeško.
Razvite države se zelo trudijo za reševanje podnebnih sprememb, a zelo veliko bi naredile, če bi zagotovile vsem ljudem dostop do zadostne in kakovostne hrane, zdravil, trajnih energetskih virov, pitne vode, primernih bivališč. Le tako bomo rešili vse bolj zaostreno migrantsko ter tudi okoljsko in podnebno krizo.
Za reševanje teh zahtevnih problemov potrebujemo resnično mednarodno (politično) sodelovanje in medsebojno delitev dobrin (ekonomski vidik). Sodelovanje je ključnega pomena, ker svetovnih problemov danes ne more več rešiti samo ena država ali skupina držav.
Razvite države se zelo trudijo za reševanje podnebnih sprememb, a zelo veliko bi naredile, če bi zagotovile vsem ljudem dostop do zadostne in kakovostne hrane, zdravil, trajnih energetskih virov, pitne vode, primernih bivališč. Le tako bomo rešili vse bolj zaostreno migrantsko ter tudi okoljsko in podnebno krizo.
Za reševanje teh zahtevnih problemov potrebujemo resnično mednarodno (politično) sodelovanje in medsebojno delitev dobrin (ekonomski vidik). Sodelovanje je ključnega pomena, ker svetovnih problemov danes ne more več rešiti samo ena država ali skupina držav.
Imamo pa organizacijo, ki nas povezuje, in to so Združeni narodi. Čeprav danes ta organizacija ne deluje najbolje, je to predvsem zaradi sebičnosti posamičnih držav in ne zaradi organizacije same. Združeni narodi bi morali biti temeljna platforma za skupno (sodelovalno) reševanje ključnih problemov sveta.
Drugi pomembni vidik pa je ekonomski. S tekmovanjem za globalne vire se bogastvo kopiči v rokah manjšine, medtem ko velik del človeštva trpi za pomanjkanjem tudi najosnovnejših dobrin kot so hrana, voda, zdravila, energetski viri itd. To je temeljni problem današnjega sveta, tudi okoljskih problemov, kot smo že prej pojasnili. Svetovni viri so dejansko last vsega človeštva, zato je tudi prav, da jih pravičneje porazdelimo. In tudi v tem primeru lahko nastopijo Združeni narodi kot koordinacijsko telo, ki bo omogočilo vsaki državi in vsakemu Zemljanu, da lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Kar spet ne bo mogoče brez sodelovanja.
Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta torej ključ za rešitev največjih problemov sveta.
Drugi pomembni vidik pa je ekonomski. S tekmovanjem za globalne vire se bogastvo kopiči v rokah manjšine, medtem ko velik del človeštva trpi za pomanjkanjem tudi najosnovnejših dobrin kot so hrana, voda, zdravila, energetski viri itd. To je temeljni problem današnjega sveta, tudi okoljskih problemov, kot smo že prej pojasnili. Svetovni viri so dejansko last vsega človeštva, zato je tudi prav, da jih pravičneje porazdelimo. In tudi v tem primeru lahko nastopijo Združeni narodi kot koordinacijsko telo, ki bo omogočilo vsaki državi in vsakemu Zemljanu, da lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe. Kar spet ne bo mogoče brez sodelovanja.
Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta torej ključ za rešitev največjih problemov sveta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar