10. decembra obeležujemo mednarodni dan človekovih pravic. Tega dne leta 1948 je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki vsakemu Zemljanu, "ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino" (2. člen), jamči pravice in svoboščine, ki so zajete v tridesetih členih te deklaracije.
Tema letošnjega praznika je ENAKOST – Zmanjševanje neenakosti, napredek človekovih pravic (EQUALITY - Reducing inequalities, advancing human rights). Enakost je izpostavljena v 1. členu deklaracije: "Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva."
Načeli enakosti in nediskriminacije sta v samem jedru koncepta človekovih pravic. Danes tudi v razvitejšem delu sveta ponovno spoznavamo pomen človekovih pravic. V času pandemije so človekove pravice (znova) na preizkušnji. Vendar moramo biti pri tem previdni. Na človekove pravice ne smemo gledati le iz lastnega (sebičnega) vidika oziroma v smislu: "Ko so meni kršene človekove pravice je vse narobe, ko pa so drugim, pa to ni moja stvar".
Človekove pravice so univerzalne, kar pomeni, da veljajo za vse. Ne pozabimo, da so največje kršitve človekovih pravic danes povezane z lakoto in revščino, ki stotine milijonov ljudi po svetu prikrajšata za primerno in zadostno hrano, pitno vodo, zdravstveno varstvo, izobraževanje, ustrezne bivalne pogoje itd. Lakota in revščina sta prav tako vzrok za migracije, družbene konflikte, izkoriščanje; pa tudi za okoljske probleme.
Zato je zmanjšanje neenakosti ključnega pomena za napredek pri človekovih pravicah in za pot k blaginji ter trajnostnemu razvoju. Zmanjšanje neenakosti pa lahko dosežemo predvsem z resničnim mednarodnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin na globalni ravni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar