nedelja, 26. december 2021

Temeljna načela ekonomije delitve


Ekonomija delitve je ekonomski sistem, ki na organiziran in sistematičen način distribuira (deli) potrebne dobrine do vseh ljudi. To bi lahko primerjali z našim telesom, kjer celoten organizem deluje tako, da hrana, kisik in druge potrebne snovi dosežejo vsako celico. V najširšem smislu človeštvo lahko štejemo za enovit organizem - eno človeštvo. In če nadaljujemo s primerjavo: tako kot človeški organizem tudi "organizem človeštva" deluje dobro (v ravnovesju oziroma zdravo) le, če vsak delček (celica, človek) dobi osnovne dobrine za svoje nemoteno delovanje. Vendar, če je v človeškem organizmu takšen "ekonomski" sistem tako rekoč samoumeven (instiktiven), pa je v "organizmu človeštva" to nekaj, česar se moramo šele naučiti oziroma prepoznati kot nekaj ne samo nujnega, temveč tudi normalnega, vsakdanjega.

Kajti današnji ekonomski sistem bi lahko označili za ne-normalnega, da ne rečemo kar skrajno škodljivega. Današnji ekonomski sistem "poganjajo" najnižje človekove lastnosti kot so pohlep, sebičnost, nezmernost, napuh. Natanko po teh načelih delujejo borze, številne velike korporacije, banke, pa tudi manjša podjetja in posamezniki. Komercializacija, neomejena gospodarska rast in potrošništvo so zato osnovni načini današnjega ekonomskega sistema, ki ustvarja ekscesno bogastvo na eni strani in velikansko revščino na drugi. Zato imamo danes kljub globalnim presežkom hrane več kot 800 milijonov lačnih Zemljanov. A to je le vrh ledene gore, ki jo z eno besedo označuje velikanska globalna ekonomska neenakost, ki poleg lakote in revščine povzroča tudi migracije, družbene konflikte, vojne in nenazadnje tudi uničevanje okolja.

​Načela pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve

Ekonomija delitve pa je v nasprotju z današnjim ekonomskim sistemom utemeljena na treh "višjih" načelih, ki jih večinoma že dobro poznamo in so nam celo samoumevna na "nižjih" ravneh organiziranosti družbene skupnosti - na ravni družine in deloma tudi na lokalni in državni ravni. To so načela pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve.

Pravičnost - izražanje pravilni človeški odnosov

Načelo pravičnosti se nanaša predvsem na medčloveške odnose. Človeštvo že dolgo pozna to načelo, ki je tako del filozofije (etike), religije kot tudi politike (zakonov). Ključni pogled na pravičnost je zajet v pojmu "človekove pravice", ki so opredeljene še zlasti v splošni oziroma univerzalni deklaraciji človekovih pravic. Ta deklaracija je danes osnova sleherne ustave (temeljni zakon države), mednarodnih dokumentov in iz njih izhajajočih zakonov. Pravičnost pomeni, da smo zmožni izražati pravilne medčloveške odnose, torej da drugemu ne škodimo; a ne samo, da mu ne škodimo, temveč da si prizadevamo za njegovo dobro. Ključnega pomena pri tem pa je, da pravičnost razumemo kot univerzalno, da se torej nanaša na vsakogar.

Če smo pravičnost vendarle sprejeli kot pomemben vidik našega življenja v družbi, pa obstaja področje, kjer pravičnosti še zdaleč ne "živimo", in to je ekonomsko področje. To pomembno področje človeške družbe je danes izrazito ne-pravično, še zlasti na globalni ravni. Zato moramo pravičnost "usidrati" predvsem v ekonomski sistem družbe - tako na ravni držav kot mednarodne skupnosti.

Podlago za pravičnost v ekonomiji predstavlja 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki pravi: "Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje."

Ekonomija delitve predstavlja udejanjanje 25. člena in na novo postavlja temelje ekonomske pravičnosti, kar na najbolj osnovni ravni pomeni, da vsakemu Zemljanu omogočimo, da lahko zadovoljuje osnovne človeške potrebe. Šele ko bomo slehernemu človeku na tem planetu omogočili, da lahko nemoteno zadovoljuje osnovne potrebe (dostop do hrane, pitne vode, oblačil, primernega stanovanja, zdravstvenega varstva, izobraževanja), bomo lahko začeli govoriti o pravilnih človeških odnosih na Zemlji. Ekonomijo delitve zato lahko imenujemo tudi "pravična ekonomija".

Sodelovanje - izražanje enosti človeštva

Ljudje smo preživeli in postal najuspešnejša vrsta na planetu, ker sodelujemo oziroma ker "delujemo skupaj". V zahtevnem naravnem okolju je "šibko" človeško bitje, ki potrebuje več let, da se osamosvoji (številne živali so že v nekaj urah po skotitvi "na nogah", pripravljene za beg), preživelo zgolj zaradi bivanja v skupnosti, katere temeljni način delovanja je vselej sodelovanje. Nič drugače ni danes.

Kjerkoli po svetu je družina (ne glede na obliko in velikost) v zavesti posameznika sprejeta kot "enota" s katero se zlahka poistovetimo. Zato se nam zdi naravno, da v družinah sodelujemo; da pomagamo mlajšim, bolnim, starejšim; da z njimi delimo dobrine; z drugimi člani si običajno delimo celo politična in druga prepričanja, pogled na svet, vero... Družina vselej deluje kot eno (razen morda v najbolj disfunkcionalnih družinah).

Sčasoma smo to istovetenje z družino razširili tudi na širše skupnosti - lokalno, državno (nacionalno) in tudi širše (npr. evropsko). Nacionalizem izvorno pomeni poistovetenje z narodom ali državo kot s svojo širšo družino, pri čemer pa nastane problem, če se to istovetenje izkoristi za izključevanje, sovraštvo ali tudi vojskovanje z drugimi narodi. Država postane družina, ko vsi skupaj pomagamo revnim, starejšim, mlajšim, bolnim - takrat lahko govorimo o tako imenovani socialni državi ali državi blaginje (npr. nordijske države).

Danes moramo narediti še pomemben korak naprej: poistovetiti se celotno človeško družino - človeštvom. Prvi koraki v tej smeri so bili storjeni z ustanovitvijo Združenih narodov - organizacijo, ki predstavlja forum za sodelovanje in sobivanje vseh svetovnih držav. Danes se bolj kot kdaj koli prej zavedamo, da skupne globalne probleme (okoljski problemi, podnebne spremembe, izogibanje davkom, migracije itd.) lahko rešimo le z mednarodnim sodelovanjem.

Ko se bomo zmožni poistovetiti s človeštvom kot našo najširšo družino (kar ne izključuje naše pripadnosti ožji družini in državi itd.) bomo razumeli, da vojne niso rešitev, da lakote in revščine nikakor ne smemo dopustiti in da je Zemlja zares naš pravi dom, za katerega moramo skupaj skrbeti.

Ko bomo zares razumeli, da je človeštvo eno, bomo z drugimi povsem naravno delili naše skupne dobrine, tako kot to že dolgo počnemo v družinah in do določene mere tudi v državah ter v širših skupnostih (npr. Evropska unija).

Medsebojna delitev - izražanje ljubezni v vsakdanjem življenju človeštva

Pravzaprav bi lahko rekli, da se v načelu medsebojne delitve "odslikavata" tako pravičnost kot sodelovanje. S pravičnostjo in sodelovanjem dejansko izkazujemo delovanje energije ljubezni kot temeljne povezovalne sile, ki je po svoji naravi univerzalna (pravična do vseh) in združevalna, saj omogoča skupno delovanje (so-delovanje) različnih delov za skupno dobro celote. Vendar šele z medsebojno delitvijo lahko "prizemljimo" ljubezen v vsakdanje življenje človeštva.

Ne moremo govoriti o pravičnosti niti o sodelovanju, če kjerkoli v svetu dopuščamo lakoto in skrajno revščino. In ta dva problema sta po svoji naravi ekonomska. Zato šele medsebojna delitev, ki predstavlja temeljno načelo ekonomije delitve, skupaj z načeli pravičnosti in sodelovanja, zares izraža energijo ljubezni v vsakdanjem življenju človeštva.