Interesno območje, zgodba o samozadovoljstvu

Kako razložiti, kaj je samozadovoljstvo in zakaj je to velikanski problem današnjega časa? Biti zadovoljen s svojim življenjem je čisto v redu stvar. Biti zadovoljen s svojim življenjem, medtem ko okoli tebe veliko ljudi trpi, pa je čisto nekaj drugega; še zlasti, če ne ukrenemo ničesar, da bi olajšali ali preprečili trpljenje drugih. To je samozadovoljstvo. Če pa želimo res plastičen prikaz, kaj je samozadovoljstvo v skrajni obliki, si moramo ogledati film Interesno območje (The Zone of Interest).

Zgodba filma gre takole: Rudolfu Höss je komandant koncentracijskega taborišča Auschwitz. S svojo družino živi v idilični hiši z velikim vrtom tik ob taborišču. Film se osredotoča predvsem na njegovo ženo Hedwig, ki je več kot zadovoljna z življenjem v svojem »interesnem območju«. Otroci so zdravi, hrane in drugih dobrin imajo dovolj, večino del opravljajo služkinje in služabniki (iz taborišča), obkroža jih čudovit vrt, čudovita narava (vsaj na eni strani hiše seveda). Izza ograje ves čas prihajajo grozljivi zvoki vsakršnega nasilja, iz dimnikov se ves čas kadi, prihajajo nove in nove vlakovne kompozicije, skratka jasno je, da se tam dogajajo resnično grozljive stvari. Vendar to prebivalcev hiše ne moti zares, vsaj na zunaj ne, še zlasti pa dogajanje izven njenega »interesnega območja« ne moti komandantove žene, ki se celo upre moževi premestitvi v oddaljeni Berlin.

Film je posnel britanski režiser Jonathan Glazer po predlogi romana Martina Amisa in temelji na resničnih osebah. Režiser je ob tem dejal: "Najhujši zločin in tragedija je, da je človek to storil sočloveku. Ustreza nam, da se od njih čim bolj distanciramo, z mislijo, da sami takšnega vedenja nismo zmožni, vendar bi morali biti v to manj prepričani."

Film je prispodoba našega "vrtička", ki ga skrbno in samozadovoljno urejamo, čeprav je na drugi strani ograje marsikaj narobe. Naš vrtiček je lahko stanovanje, hiša, vikend, resničen vrtiček, avto, vas, mesto, država ali unija (EU). Morda skozi okno res ne vidimo dima, skrajne revščine, lakote, grozljivih vojn, genocida, okoljskih katastrof, a naša okna (morda ni naključje, da večino računalnikov še vedno poganjajo Okna oziroma Windowsi) so že dolgo zasloni vseh vrst. In skoznje lahko vidimo trpljenje sveta.

Če hočemo seveda. Lahko pa tudi zagrnemo zavese, kot je v filmu storila Hedwigina mama oziroma izklopimo zaslone. Ali pa svoja "okna" preprosto prekrijemo z neskončno praznimi in ničvrednimi vsebinami, ki jih ponujajo tik-toki, facebooki, televizijski zasloni in drugi sodobni mediji.

Samozadovoljstvo pomeni, da drugim prepuščamo urejanje lokalnih, državnih in svetovnih problemov. Seveda ne moremo kar tako spremeniti sveta. A če samo skrbimo za "svoj vrtiček", se bodo tam zunaj, "za ograjo", še naprej dogajale strašne stvari, ki bodo nazadnje uničile tudi naš skrbno negovan vrtiček. Če prepuščamo dobrodelnim organizacijam, okoljskim in političnim ter drugim aktivistom, da rešijo vse probleme sveta, to ne bo dovolj. 

Samo "glas ljudstva" (množično udejstvovanje ljudi za resnične spremembe v svetu) lahko spremeni tok stvari. In zato moramo "izstopiti" iz svojega samozadovoljstva. In se priključiti aktivnostim za preobrazbo sveta, kjer ne bo prostora za vojne, revščino, lakoto, uničeno okolje itd.