Pravičnost, ne dobrodelnost

Dobrodelnost ne more nadomestiti pravičnega ekonomskega sistema. Ekonomija delitve temelji na pravičnosti, ne na dobrodelnosti.

»V svetu primanjkuje pravičnosti, ne dobrodelnosti,« je leta 1792 zapisala britanska pisateljica, filozofinja in feministka Mary Wollstonecraft (1759–1797). Ta izjava ostaja aktualna na številnih področjih, še posebej na ekonomskem.

Po zadnjih podatkih iz poročila Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2024 se z lakoto sooča med 713 in 757 milijonov ljudi, kar pomeni, da je vsak enajsti Zemljan lačen. Poleg tega je kar 28,9 % svetovnega prebivalstva – torej 2,33 milijarde ljudi – izpostavljenega zmerni ali hudi prehranski nepreskrbljenosti.

Vzpostavili smo ekonomski sistem, ki manjšini omogoča neizmerno bogatenje, medtem ko velik del prebivalstva trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. Globalna ekonomska neenakost je posledica delovanja tega nepravičnega sistema.

Namesto da bi spremenili ta sistem, prepuščamo dobrodelnim organizacijam, da blažijo njegove posledice. Vendar tudi največje organizacije, kot so Svetovni program za hrano (WFP), Mednarodna federacija društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC), UNICEF, Save the Children, Zdravniki brez meja in Care International, ne morejo rešiti problema lakote in skrajne revščine.

Dobrodelnost je pravzaprav del problema, ne pa rešitve, saj pomaga ohranjati destruktivni in uničevalni ekonomski sistem pri življenju. Če bi nenadoma opustili vse dobrodelne aktivnosti – ne samo v najrevnejših državah, temveč tudi v zelo razvitih – bi hitro prišlo do velikih protestov, saj bi mnogi ljudje ostali brez kakršnih koli virov za preživetje. Politiki bi bili prisiljeni v spremembe.

Tako pa bogati in vplivni ljudje, politiki in ekonomisti, pa tudi povsem običajni državljani, prepuščajo dobrodelnim organizacijam, da z velikimi napori ohranjajo številne ljudi pri življenju. Te organizacije ne morejo resnično spremeniti življenj teh ljudi; zagotavljajo jim le najnujnejše za preživetje. Čeprav obstajajo primeri, ko dobrodelne organizacije resnično izboljšajo življenje posameznikov, so to bolj izjeme kot pravilo.

S podporo dobrodelnim organizacijam si mnogi olajšajo vest, še posebej najbogatejši, ki bogatijo na račun revnih in jim nato v obliki donacij »vrnejo nekaj drobtinic z bogato obloženih miz«. Mnogi se v tej situaciji znajdejo v globokem notranjem konfliktu: sočutje jih spodbuja, da pomagajo najrevnejšim, hkrati pa z dobrodelnostjo prispevajo k ohranjanju nepravičnega ekonomskega sistema.

Prava rešitev se skriva v družbenih spremembah, še posebej na ekonomskem področju. Potrebujemo pravičen ekonomski sistem, ki bo vsakomur omogočil zadovoljevanje osnovnih potreb, zdravje in blaginjo, saj so to temeljne pravice vsakega Zemljana. Vzpostaviti moramo trajne mehanizme sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, da nihče na svetu ne bo prikrajšan za osnovne potrebe, kot so hrana, pitna voda, zdravila, zdravstvena oskrba, ustrezna bivališča in sanitarije.

Ne potrebujemo dobrodelnosti, temveč pravičen ekonomski sistem. Za to se moramo zavzemati – za ekonomijo delitve. 

Prehranska ne-varnost

V času poletnih »kislih kumaric« in »življenjsko pomembnih« športnih novic je mimo nas neopazno zdrsnilo še eno »dolgočasno« poročilo več pomembnih mednarodnih organizacij, in sicer Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2024.

V letu 2023 se je z lakoto soočalo med 713 in 757 milijonov ljudi, kar pomeni vsak enajsti Zemljan; v istem letu je bilo kar 28,9 % svetovnega prebivalstva – 2,33 milijarde ljudi – izpostavljenih zmerni ali resni prehranski nepreskrbljenosti. To sta dva ključna podatka iz tega poročila. Morda je prav, da ju postavimo v širši kontekst, da lažje razumemo, kako velik vpliv imata na svetovno dogajanje.

17. decembra 2010 se je tunizijski ulični prodajalec Mohamed Bouazizi zažgal pred vladnim uradom, kar je postalo simbol upora proti avtokraciji in ekonomski negotovosti ter sprožilo Arabsko pomlad. Le štiri dni prej je dr. Yaneer Bar-Yam, strokovnjak za kompleksne sisteme, ameriško vlado opozoril na možen val protestov na Bližnjem vzhodu zaradi nenadnega dviga svetovnih cen hrane. S svojo ekipo je spremljal prejšnje nemire in ugotovil, da se protesti pojavljajo ob določenem pragu cen hrane, ter opozoril, da se bliža prelomna točka za družbene konflikte.

Seveda cene hrane niso bile edini vzrok za Arabsko pomlad, so pa bile zagotovo pomemben dejavnik splošnega nezadovoljstva. Danes spremljamo krvave proteste zaradi previsokih cen hrane in drugih osnovnih dobrin v najštevilčnejši afriški državi, 223-milijonski Nigeriji. Prav tako je vse slabša ekonomska situacija pravi vzrok za proteste v 172-milijonskem Bangladešu. Ni nepomembno, da je Nigerija šesta, Bangladeš pa osma najštevilčnejša država na svetu.

Po podatkih za leto 2022 (Our World in Data) so bili v Nigeriji relativni povprečni izdatki za hrano najvišji na svetu. Nigerijci so namenili kar 59 % vseh svojih potrošniških izdatkov samo za hrano, v Bangladešu 52,7 %, medtem ko so na drugem koncu lestvice v Singapurju prebivalci za hrano namenili le 7 % celotnih izdatkov. Sleherna podražitev hrane lahko v revščino pahne milijone ljudi, ki morajo za hrano nameniti več kot polovico svojih razpoložljivih sredstev. Višje cene hrane pa hkrati pomenijo, da morajo zmanjšati izdatke za druge ključne potrebe, kot so zdravstveno varstvo, energetski viri, izobraževanje otrok itd. Same nemogoče izbire.

V tako imenovanem razvitem svetu zdaj ogromna sredstva namenjamo za oboroževanje, ki naj bi nam zagotovilo večjo varnost. Prav tako vlagamo velika sredstva v ograje, taborišča za migrante, nadzorna sredstva itd. Vendar več orožja, ograj in varnostnih ukrepov ne vodi v večjo varnost. Morda prinaša več denarja oborožitveni industriji, za vse druge pa pomeni zgolj nepotrebno zapravljanje denarja in večjo možnost širjenja vojaških konfliktov. Ker ignoriramo ekonomske probleme številnih in številčnih držav, kot sta Nigerija in Bangladeš, tvegamo begunske valove, ki lahko postanejo neobvladljivi.

Vlaganje v prehransko varnost po vsem svetu je edino zagotovilo naše varnosti. Danes hrano in druge osnovne dobrine prepuščamo blagovnim trgom, ki s špekulacijami sprožajo neprestana nihanja cen in lahko v trenutku pahnejo milijone ljudi v skrajno revščino. To sproža družbene nemire, neželene migracije in sovraštvo, ki ga še posebej izkoriščajo skrajni desničarji. Hrana je ključna dobrina na Zemlji, zato ni odveč resen razmislek o vzpostavitvi mednarodnega mehanizma za bolj pravično delitev hrane in drugih osnovnih dobrin, od katerih je odvisno preživetje ljudi.

Rešitev ljudi pred lakoto in skrajno revščino je prvi korak k reševanju tudi drugih globalnih problemov, kot je na primer podnebna kriza. V razvitem svetu vidimo rešitve zanjo v električnih avtomobilih in solarnih panelih, a to so globalno zanemarljive rešitve, saj bodo najrevnejši ljudje v neusmiljenem boju za preživetje še naprej uporabljali podnebno škodljive prakse, kot so kurjenje na drva, petrolej in oglje ter krčenje gozdov. A nič ni bolj nujno kot takojšnja zaustavitev vojaških konfliktov, še posebej v Ukrajini in Gazi, ki se vsak trenutek lahko razplamtita v neobvladljiv konflikt z neobvladljivimi posledicami.

Prepričali so nas, da o miru ne smemo niti govoriti. Pa moramo. Naši politiki si ne upajo, saj kot začarani sledijo naraciji vojne in oboroževanja. Da bi preusmerili pozornost od svoje politične impotentnosti, strastno navijajo za športnike in sodelujejo pri poletni športni evforiji, s katero skupaj z mediji skušajo zakriti resnične probleme sveta. Zlata olimpijska medalja, rumena majica in podobni dosežki so plod trdega dela dobro plačanih športnikov, ne pa predmet nacionalne evforije. Kaj če bi vsi skupaj svojo energijo raje investirali v boljši in pravičnejši svet?

Objavljeno (in slika): Dnevnik, Pisma bralcev, 8. 8. 2024

Črni ponedeljek, rdeče borze

Črni petek običajno označuje dan, ki ga zaznamujejo izjemno visoki popusti. Pred desetletji so ameriški trgovci ugotovili, da so ljudje dan po zahvalnem dnevu, ki je v ZDA vselej četrti četrtek v novembru, večinoma prosti. Zato so jih z velikimi popusti zvabili k nakupom. Trgovske bilance so se iz rdeče barve (ki označuje izgube) obarvale v črno (kar pomeni dobiček). Danes je črni petek postal sinonim za popuste in nakupe.

Vendar oznaka »črni dan« lahko pomeni še nekaj drugega. Pomeni izjemno slab dan na borzah, ko so borzni indeksi (borzni indeks je statistični kazalnik, ki meri in prikazuje spremembe vrednosti skupine delnic na določenem borznem trgu) obarvani v rdeče, kar pomeni velike izgube. V obeh primerih – črni petek v trgovinah in črni dnevi na borzah – gre za razprodaje: na eni strani trgovskega blaga, na drugi strani pa delnic in drugih vrednostnih papirjev. Vsekakor pa lahko rečemo, da sta tako trgovski črni petek kot črni borzni dan sinonima za današnji propadajoči in uničujoči ekonomski sistem, ki temelji na tekmovalnosti, pohlepu in sebičnosti.

Poglejmo si nekaj primerov črnih dni na borzah. Poznamo na primer črni ponedeljek, 19. oktobra 1987, ko so borzni trgi po vsem svetu doživeli velik padec. Najbolj znan ameriški in svetovni borzni indeks, Dow Jones Industrial Average (DJIA), je tisti dan padel za 22,6 %, kar je največji enodnevni padec v zgodovini indeksa. Med finančno krizo leta 2008, 29. septembra, je indeks DJIA padel za 777,68 točke (6,98 %), kar je bil največji enodnevni točkovni padec do takrat. Tudi to je bil črni ponedeljek.

Poznamo tudi druge črne dni. Leta 1929 se je zgodil eden najbolj znanih borznih zlomov v zgodovini, ki je označil začetek velike depresije. Ta dogodek vključuje več ključnih datumov, še posebej črni četrtek, 24. oktober 1929, ko je newyorška borza doživela prvi večji padec za približno 11 % svoje vrednosti, in črni torek, 29. oktober 1929, ko je DJIA padel še za dodatnih 12 %, kar je povzročilo popolno finančno paniko in uradni začetek velikega borznega zloma. Vemo, kako dolgotrajna je bila velika depresija, ki je tudi eden od vzrokov za 2. svetovno vojno.

Tudi Japonska je nekaj podobnega doživela leta 1989. Glavni japonski borzni indeks Nikkei 225 je padel z 38.915 konec decembra 1989 na 14.309 konec avgusta 1992. Do 11. marca 2003 je dosegel najnižjo vrednost po izbruhu recesije, in sicer 7.862. Japonska si od takrat ni več zares gospodarsko opomogla.

Zdi se, da je današnji dan, 5. avgust 2024, spet en izmed črnih dni. Japonski borzni indeks Nikkei je izgubil 4.451 točk, kar je največji padec v zgodovini. Indeks je zaključil z več kot 12-odstotnim padcem. Je morda naključje, da se je tudi zdajšnji zlom začel pri podobnih vrednostih kot leta 1989? Danes zjutraj je bil indeks Nikkei vreden 35.249,36 točk, popoldne pa le še 31.458,42.

A visoki padci se na današnji dan dogajajo vsepovsod po svetu, tudi v Sloveniji, kjer je osrednji indeks SBITOP izgubil 4,52 %. 

Zdaj se bodo seveda hitro odzvale največje svetovne centralne banke in z nižanjem obrestnih mer spet pocenile vrednost denarja. Morda bodo s tem začasno zaustavile borzni zlom, vendar pa so globalni problemi zdaj tako nakopičeni, kompleksni in zahtevni, da se nam morda obeta nova globoka finančna in ekonomska kriza.

Vse pogostejše krize so pokazatelj, da je današnji ekonomski sistem povsem neustrezen za svet in družbo, v kateri živimo. Špekulativni borzni trgi, ki so pravzaprav prave »tovarne pohlepa«, povzročajo stalne gospodarske krize in globoko ekonomsko neenakost med državami in znotraj njih.

Zdajšnji nemiri v Bangladešu in Nigeriji, ki sta 8. in 6. najštevilčnejša država na svetu, so v osnovi posledica ekonomskih težav in revščine večine prebivalstva. Podobno je v desetinah manj razvitih in srednje razvitih držav. Vojni v Ukrajini in Gazi preprečujeta skupni odziv držav na globalne težave in zahtevata neskončne milijarde dolarjev, evrov in drugih valut, ki gredo v nič oziroma neposredno v uničevanje. Da o žrtvah in trpljenju sploh ne govorimo. Vse skupaj pa zapletajo še podnebne spremembe in njihove vse hujše posledice – suše, požari, poplave, neurja itd.

Morda nas bo nova finančna in ekonomska kriza, ki skoraj zagotovo ne bo obšla niti bogatejšega dela sveta, vendarle streznila in nas prisilila v razmislek o drugačnih političnih in ekonomskih prioritetah ter odnosih v svetu. Bomo morda končno spoznali, da smo »skupaj v istem čolnu«; da denarja, bitcoinov in delnic ne moremo jesti in da lahko samo skupaj, v miru, rešimo največje probleme sveta – lakoto, revščino, migracije, družbene konflikte, vojne, podnebne spremembe in še kaj.

Morda si bomo končno upali priznati, da probleme sveta lahko rešimo samo s spoštovanjem drug drugega, sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin.