V letu 2023 se je z lakoto soočalo med 713 in 757 milijonov ljudi, kar pomeni vsak enajsti Zemljan; v istem letu je bilo kar 28,9 % svetovnega prebivalstva – 2,33 milijarde ljudi – izpostavljenih zmerni ali resni prehranski nepreskrbljenosti. To sta dva ključna podatka iz tega poročila. Morda je prav, da ju postavimo v širši kontekst, da lažje razumemo, kako velik vpliv imata na svetovno dogajanje.
17. decembra 2010 se je tunizijski ulični prodajalec Mohamed Bouazizi zažgal pred vladnim uradom, kar je postalo simbol upora proti avtokraciji in ekonomski negotovosti ter sprožilo Arabsko pomlad. Le štiri dni prej je dr. Yaneer Bar-Yam, strokovnjak za kompleksne sisteme, ameriško vlado opozoril na možen val protestov na Bližnjem vzhodu zaradi nenadnega dviga svetovnih cen hrane. S svojo ekipo je spremljal prejšnje nemire in ugotovil, da se protesti pojavljajo ob določenem pragu cen hrane, ter opozoril, da se bliža prelomna točka za družbene konflikte.
Seveda cene hrane niso bile edini vzrok za Arabsko pomlad, so pa bile zagotovo pomemben dejavnik splošnega nezadovoljstva. Danes spremljamo krvave proteste zaradi previsokih cen hrane in drugih osnovnih dobrin v najštevilčnejši afriški državi, 223-milijonski Nigeriji. Prav tako je vse slabša ekonomska situacija pravi vzrok za proteste v 172-milijonskem Bangladešu. Ni nepomembno, da je Nigerija šesta, Bangladeš pa osma najštevilčnejša država na svetu.
Po podatkih za leto 2022 (Our World in Data) so bili v Nigeriji relativni povprečni izdatki za hrano najvišji na svetu. Nigerijci so namenili kar 59 % vseh svojih potrošniških izdatkov samo za hrano, v Bangladešu 52,7 %, medtem ko so na drugem koncu lestvice v Singapurju prebivalci za hrano namenili le 7 % celotnih izdatkov. Sleherna podražitev hrane lahko v revščino pahne milijone ljudi, ki morajo za hrano nameniti več kot polovico svojih razpoložljivih sredstev. Višje cene hrane pa hkrati pomenijo, da morajo zmanjšati izdatke za druge ključne potrebe, kot so zdravstveno varstvo, energetski viri, izobraževanje otrok itd. Same nemogoče izbire.
V tako imenovanem razvitem svetu zdaj ogromna sredstva namenjamo za oboroževanje, ki naj bi nam zagotovilo večjo varnost. Prav tako vlagamo velika sredstva v ograje, taborišča za migrante, nadzorna sredstva itd. Vendar več orožja, ograj in varnostnih ukrepov ne vodi v večjo varnost. Morda prinaša več denarja oborožitveni industriji, za vse druge pa pomeni zgolj nepotrebno zapravljanje denarja in večjo možnost širjenja vojaških konfliktov. Ker ignoriramo ekonomske probleme številnih in številčnih držav, kot sta Nigerija in Bangladeš, tvegamo begunske valove, ki lahko postanejo neobvladljivi.
Vlaganje v prehransko varnost po vsem svetu je edino zagotovilo naše varnosti. Danes hrano in druge osnovne dobrine prepuščamo blagovnim trgom, ki s špekulacijami sprožajo neprestana nihanja cen in lahko v trenutku pahnejo milijone ljudi v skrajno revščino. To sproža družbene nemire, neželene migracije in sovraštvo, ki ga še posebej izkoriščajo skrajni desničarji. Hrana je ključna dobrina na Zemlji, zato ni odveč resen razmislek o vzpostavitvi mednarodnega mehanizma za bolj pravično delitev hrane in drugih osnovnih dobrin, od katerih je odvisno preživetje ljudi.
Rešitev ljudi pred lakoto in skrajno revščino je prvi korak k reševanju tudi drugih globalnih problemov, kot je na primer podnebna kriza. V razvitem svetu vidimo rešitve zanjo v električnih avtomobilih in solarnih panelih, a to so globalno zanemarljive rešitve, saj bodo najrevnejši ljudje v neusmiljenem boju za preživetje še naprej uporabljali podnebno škodljive prakse, kot so kurjenje na drva, petrolej in oglje ter krčenje gozdov. A nič ni bolj nujno kot takojšnja zaustavitev vojaških konfliktov, še posebej v Ukrajini in Gazi, ki se vsak trenutek lahko razplamtita v neobvladljiv konflikt z neobvladljivimi posledicami.
Prepričali so nas, da o miru ne smemo niti govoriti. Pa moramo. Naši politiki si ne upajo, saj kot začarani sledijo naraciji vojne in oboroževanja. Da bi preusmerili pozornost od svoje politične impotentnosti, strastno navijajo za športnike in sodelujejo pri poletni športni evforiji, s katero skupaj z mediji skušajo zakriti resnične probleme sveta. Zlata olimpijska medalja, rumena majica in podobni dosežki so plod trdega dela dobro plačanih športnikov, ne pa predmet nacionalne evforije. Kaj če bi vsi skupaj svojo energijo raje investirali v boljši in pravičnejši svet?
Ni komentarjev:
Objavite komentar