Dobro premislite, preden pokosite travo!

"Naj so si ljudje, ki se jih je zbralo nekaj sto tisoč na majhnem kraju, še tako prizadevali, da bi iznakazili zemljo, na kateri so se gnetli; naj so jo še tako zabijali s kamenjem, da ne bi nič raslo na njej; naj so še tako trebili sleherno travico, ki se je prerila na vrh; naj so še tako kadili s premogom in nafto; naj so še tako obrezovali drevje in preganjali vse živali in ptice – pomlad je bila vendarle, celo v mestu pomlad. Sonce je grelo; trava je oživljala, rasla in zelenela povsod, če je le niso bili postrgali, ne samo na bulvarskih tratinah, ampak tudi med kamnitimi ploščami; breze, topoli in krhlika so razgrinjali smolnato, dišeče listje; popki na lipah so se napenjali in pokali; kavke, vrabci in golobi so po pomladni navadi že veselo pripravljali gnezda in muhe so brenčale ob zidovih in se grele na soncu. Rastline, ptice, žuželke, otroci, vse je bilo veselo. A ljudje, veliki, odrasli ljudje, niso nehali varati sebe in drug drugega. Za sveto in važno ljudje niso imeli tega pomladnega jutra, ne te toplote božjega sveta, ki je bila dana vsem bitjem v blagor – lepote, ki se je nagibala k miru, soglasju in ljubezni – ampak za sveto in važno so imeli to, kar so si bili sami izmislili, da bi gospodovali drug nad drugim." (Lev Nikolajevič Tolstoj, Vstajenje)


Trate – zelene puščave

Namesto uvodnih besed si tokrat izposodimo daljši odlomek iz romana Vstajenje Leva Nikolajeviča Tolstoja, ki je izšel davnega leta 1899. Ta odlomek služi kot več kot primeren uvod v temo, ki se na prvi pogled zdi nepomembna – trava. Trava je namreč v naših krajih povsod okoli nas. V zvezi s travo pa je dobra novica ta, da smo najbolj aktivni in koristni takrat, ko smo nedejavni. Z drugimi besedami: pustimo naravi, naj opravi svoje čudovito delo, kot to počne že milijone let.

»Če imamo na vrtu angleško travo, je to za čmrlje in druge opraševalce zelena puščava«, je v podkastu Angleški travnik je za čmrlje zelena puščava (Radio Koper, 18. 4. 2024) dejal docent dr. Danilo Bevk, biolog, čebelar in raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Čmrlji so pomembni opraševalci, saj »oprašujejo tudi v slabem vremenu, torej v mrazu, dežju in vetru, ko medonosna čebela ni dejavna,« pojasnjujejo v društvu Čmrljica.

Ne gre le za čmrlje, temveč za vse opraševalce in druge živali, ki jim travnik nudi hrano in zatočišče. Zakaj smo torej tako obsedeni s košenjem trave, ki mora biti čim bolj kratko ostrižena in brez plevela? Med plevel običajno štejemo vse, kar ni ena sama vrsta trave, vključno s cvetlicami. Zakaj ustvarjamo zelene puščave?

Tako imenovana angleška trata – kratko pokošen in skrbno urejen travnik, kjer prevladuje samo ena vrsta trave – izvira iz poznega srednjega veka in je bila značilna predvsem za Anglijo in Francijo. Predstavljala je simbol višjega družbenega razreda ter je pomenila bogastvo, red in eleganco. Le premožni ljudje so si namreč lahko privoščili neproduktivno zemljišče, na katerem je rasla zgolj trava.

Kasneje so takšni travniki postali običajni tudi med srednjim družbenim razredom ter so začeli »krasiti« dvorišča javnih ustanov, parke, igrišča za golf in podobne površine. Lastnik hiše ali posestva z urejeno »angleško« trato s tem izraža urejenost, dobro situiranost in organiziranost. Nasprotno pa lastnik nepokošene ali naravne trate izkazuje nasprotne značilnosti – neurejenost, neorganiziranost ter nižji družbeni in ekonomski status. Res?


Travniki ohlajajo okolico

Angleška trata je problematična iz več vidikov. Prvič, kot smo že omenili, predstavljajo urejeni travniki puščave za življenjsko pomembne opraševalce – domače in divje čebele, čmrlje, metulje in druge, saj jim ne nudijo niti hrane niti zatočišč. Poleg tega vzdrževanje »lepe« trate zahteva veliko dela, kot sta pogosta košnja in striženje, ter porabo umetnih gnojil, vode in energije.

V vročih dneh je temperatura tal na kratko pristriženih tratah višja kot na nepokošenih; če pa niso dovolj zalite, postanejo sušna in ožgana območja, kar se dogaja vse pogosteje. Študije so pokazale, da se "talna temperatura zniža za 1 °C na vsakih 1,53 m³ povečanja vegetacije, biomasa členonožcev na površini pa se poveča za 0,109 mg na 1 m³ vegetacije" (Complexifying the urban lawn improves heat mitigation and arthropod biodiversity, str. 6)

Spodnji sliki, objavljeni na omrežju X s pomenljivim naslovom Razmislite preden pokosite travo!, prikazuje, kako višja trava zniža temperaturo tal in ohranja vlažnost v vročih poletnih dneh.




Travniki kot ponori ogljika

Travniki in seveda gozdovi igrajo ključno vlogo pri shranjevanju ogljika ter zmanjševanju presežka CO₂ v ozračju. En aker gozda (približno 0,4 hektarja) letno absorbira približno 2,5 tone ogljika, pri čemer mlada drevesa vsako leto vpijejo 5,9 kg CO₂, svojo najvišjo učinkovitost pa dosežejo pri desetih letih, ko absorbirajo do 21,8 kg CO₂ letno. Medtem pa travniki letno lahko shranijo med 0,46 in 1,27 tone ogljika na hektar.

A pomembno je, da gre za zdrave, naravne travnike z globokimi koreninami, saj prav te prenašajo ogljik v tla. Za vsako tono ogljika, shranjenega v zemlji, travniške rastline absorbirajo 3,67 tone CO₂ iz zraka ter ustvarijo približno 2,5 cm debelo plast prsti. Poleg tega takšni travniki vsebujejo več mikroorganizmov in črvov, kar izboljšuje strukturo tal ter povečuje njihovo sposobnost zadrževanja padavin. Tako lahko tla postopoma sproščajo vodo v okolje, s čimer pomagajo preprečevati poplave in izsuševanje.

Zato je ključnega pomena, da se izognemo pretirani košnji, ki ustvarja tako imenovane zelene puščave. Namesto tega je priporočljivo ohranjati travo višjo, saj globlje korenine ne le bolje prenašajo sušo, temveč tudi učinkoviteje delujejo kot ponor ogljika, ki prispeva k podnebni stabilnosti. (Lawns with Healthy Soils for Climate Restoration, How Organic Lawns Sequester Carbon)


Drago in nevarno vzdrževanje »urejenih« travnikov

"Travnik ne potrebuje popolnosti, da bi bil resnično koristen. Ni nujno, da vzdržujete izjemno intenziven sistem upravljanja s travniki. V redu je, če stvari pustite nekoliko bolj divje." (Dr. Carly Ziter)

Povsem drugačno zgodbo predstavljajo kratko postriženi travniki. Ti ne le da ne delujejo kot ponor ogljika, temveč njihovo vzdrževanje močno obremenjuje okolje. Samo v ZDA vsako leto porabijo približno 3 milijarde litrov bencina za košenje travnikov, pri čemer se dodatnih 64 milijonov litrov razlije. Poleg tega bencinske kosilnice nimajo tako učinkovitih filtrirnih sistemov kot avtomobili, kar pomeni, da lahko ena štiritaktna kosilnica v eni uri delovanja v ozračje izpusti toliko škodljivih snovi kot avtomobil na 800-kilometrski poti. (Lawn Maintenance and Climate Change)

Poleg tega kratko pokošeni travniki potrebujejo dodatno "nego". Vsako leto se na travnike in vrtove v Severni Ameriki razprši neverjetnih 36 tisoč ton pesticidov. Hrepenenje po idealnem zelenem prostoru pogosto spregleda nevidne posledice, ki jih te snovi prinašajo v naše okolje in naše življenje. Pesticidi vplivajo na opraševalce, vodne vire, ptice, domače živali in nenazadnje tudi na nas same. (Dangers of Lawn Chemicals: Impacts and Alternatives)


Nepopolni travniki so – popolni

Ne ustvarjajmo torej zelenih puščav okoli svojih domov, v parkih in na drugih travnatih površinah. Če je bilo nekoč v modi imeti kratko urejeno in enolično travo, so danes cvetoči travniki privilegij naše visoke okoljske zavesti.

Višja trava ne ponuja le hrane opraševalcem in drugim žuželkam, temveč ohranja vlažnost in kakovost tal, omogoča preživetje majhnim koristnim živalim, pomaga nižati poletne temperature, poleg tega pa je še lepša od ožganih poletnih trav. Zakaj torej vztrajamo pri pokošenih tratah? Kaj je lahko popolnejše od cvetočega travnika?

Razmislite torej, preden pokosite travo!

Objavljeno na spletnem portalu: Navdihni me

Moja družina in moj dom

Moja prva družina so moji najbližji sorodniki.
Moja druga družina je moj narod.
Moja resnična družina je človeštvo.

Moj prvi dom je moje stanovanje.
Moj drugi dom je moja država.
Moj resnični dom je planet Zemlja.

V družini skrbimo drug za drugega.
V družini sodelujemo in si delimo dobrine.
V družini skrbimo za svoj dom.

Vesak, 12. maj 2025

»Nauk Bude o sočutju, strpnosti in nesebičnem služenju globoko odraža vrednote Združenih narodov. V času velikih globalnih izzivov nas morajo ta brezčasna načela voditi na naši skupni poti naprej.« (Generalni sekretar ZN António Guterres)

Vesak, ki ga obeležujemo na dan polne lune v maju – letos 12. maja – je najsvetejši dan za milijone budistov po vsem svetu. Ravno na ta dan pred več kot 2600 leti, leta 623 pr. n. št., se je rodil Buda. Na dan Vesaka je dosegel razsvetljenje in prav tako na ta dan, v svojem osemdesetem letu, zapustil ta svet.

Generalna skupščina Združenih narodov je z resolucijo 54/115 iz leta 1999 mednarodno priznala dan Vesaka kot poklon prispevku budizma – ene najstarejših svetovnih religij – k duhovnosti človeštva, ki že več kot dva tisoč petsto let bogati svet in to poslanstvo nadaljuje še danes. (United Nations)

Medtem ko budisti praznujejo Vesak kot čas, ki zaznamuje rojstvo, razsvetljenje in smrt Bude, ga drugi dojemajo kot živo, resnično dogajanje. Ob natančnem trenutku polne lune v znamenju bika naj bi se Buda za kratek čas vrnil na Zemljo in se prikazal tistim, ki so zbrani v odročni dolini v Himalaji ter ga zmorejo videti. (Wesak Festival: Taurus)

Vsekakor pa je prav, da si prizadevamo uveljaviti temeljna Budova načela – sočutje, strpnost, zmernost in nesebično služenje drugim – v širši družbeni skupnosti, ki je danes razklana in prežeta s sovraštvom. Na globalni ravni to pomeni sposobnost sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, s čimer lahko vsakemu posamezniku zagotovimo zadovoljitev osnovnih človekovih potreb. Na ta način izražamo sočutje, nesebičnost in – če povežemo Budov in Kristusov nauk – tudi ljubezen do bližnjega.

Dan zmage

Z Dnevom zmage obeležujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne. Zmaga nad nacizmom in fašizmom predstavlja enega največjih dosežkov v zgodovini človeštva. Na kocki je bilo ogromno. Ta zmaga je številnim narodom – tudi slovenskemu – omogočila svobodo in obstoj. V simbolnem smislu so leta 1945 sile dobrega premagale sile zla.

Druga svetovna vojna je zahtevala med 70 in 85 milijonov življenj, kar je predstavljalo približno tri odstotke takratnega svetovnega prebivalstva. Neposredno zaradi vojne je umrlo med 50 in 56 milijoni ljudi, dodatnih 19 do 28 milijonov pa zaradi lakote in bolezni. Vojaške žrtve so skupno znašale med 21 in 25 milijoni, vključno s približno petimi milijoni vojnih ujetnikov, ki so umrli v ujetništvu. Največ žrtev sta utrpeli Sovjetska zveza in Kitajska. Po novejših ruskih raziskavah je število sovjetskih žrtev ocenjeno na 26,6 milijona, od tega 8 do 9 milijonov zaradi bolezni in lakote. (Wikipedia)

Na pogorišču druge svetovne vojne je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov z namenom preprečevanja prihodnjih svetovnih spopadov. Aprila 1945 so se delegati 50 držav zbrali na konferenci v San Franciscu, kjer so pripravili Ustanovno listino Združenih narodov. Ta je bila sprejeta 26. junija 1945. Listina je določila ključne cilje: ohranjanje miru, varstvo človekovih pravic, zagotavljanje humanitarne pomoči, spodbujanje trajnostnega razvoja ter spoštovanje mednarodnega prava.

Dan zmage (Victory day)

Dan zmage je praznik, ki obeležuje zmago Sovjetske zveze nad nacistično Nemčijo leta 1945. Prvič so ga razglasili v petnajstih republikah Sovjetske zveze po podpisu nemške listine o predaji pozno zvečer 8. maja 1945 (9. maja po moskovskem času). Sovjetska vlada je zmago razglasila zgodaj zjutraj 9. maja po podpisni slovesnosti v Berlinu. (Wikipedia)

Seveda Dan zmage tako ali drugače obeležujejo tudi druge države, ki so bile del zmagovite zavezniške koalicije. V večini držav se Dan zmage (nekje tudi z drugimi imeni, npr. Dan osvoboditve) praznuje 8. in 9. maja, nekatere države pa blizu teh datumov (npr. Italija 25. aprila, Nizozemska 5. maja). (Wikipedia) V naši bivši državi Jugoslaviji je bil 9. maj Dan zmage državni praznik, čeprav ne dela prost dan. (Wikipedija) Slovenija ima vsekakor razloge, da bi praznovala ta dan, saj je bila del zmagovite zavezniške koalicije.

Dan spomina in sprave

Generalna skupščina Združenih narodov je z resolucijo 59/26 z dne 22. novembra 2004 razglasila 8. in 9. maj za Čas spomina in sprave za tiste, ki so izgubili življenja med drugo svetovno vojno (Time of Remembrance and Reconciliation for Those Who Lost Their Lives during the Second World War). Ob tem je priznala, da imajo lahko države članice svoje posamezne dneve zmage, osvoboditve in spomina, ter pozvala vse države članice, organizacije sistema Združenih narodov, nevladne organizacije in posameznike, naj vsako leto na primeren način obeležijo enega ali oba dneva v spomin na žrtve druge svetovne vojne.

Generalna skupščina je poudarila, da je bil ta zgodovinski dogodek podlaga za ustanovitev Združenih narodov, katerih glavni namen je zaščititi prihodnje generacije pred grozotami vojne. Države članice je pozvala k skupnemu soočanju z novimi izzivi in grožnjami, pri čemer naj imajo Združeni narodi osrednjo vlogo. Prav tako jih je spodbudila, naj si po najboljših močeh prizadevajo za mirno reševanje vseh sporov v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov in na način, ki ne ogroža mednarodnega miru in varnosti. (United Nations)

80 let kasneje

80 let je nekoliko več od povprečne pričakovane življenjske dobe na Zemlji v letu 2025, ki trenutno znaša 73,49 leta. V enem samem človeškem življenju smo pozabili strašno lekcijo druge, pa tudi prve svetovne vojne. Danes po svetu poteka 22 oboroženih konfliktov, ki jih mednarodna skupnost opredeljuje kot vojne. V tem trenutku je izbruhnil nov in izjemno nevaren konflikt med Indijo in Pakistanom, dvema jedrskima silama. Nekdanji zavezniki so sprti, vizija, ki jo je človeštvo leta 1945 zapisalo v Ustanovno listino Združenih narodov, pa je skorajda postala mrtva črka na papirju:

»MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode ...«

Pa vendar ni čas za obup. Čestitajmo si ob Dnevu zmage. Čestitajmo velikim zmagovalcem, še posebej velikemu ruskemu narodu, ki se je skupaj z drugimi narodi nekdanje Sovjetske zveze v drugi svetovni vojni neizmerno žrtvoval. Ni prav, da številne evropske države še vedno ne zmorejo zbrati poguma, da bi s predstavniki Rusije sedle za skupno mizo in prenehale podpihovati nesmiselno in nevarno vojno v Ukrajini.

Čestitajmo tudi vsem drugim zmagovalcem druge svetovne vojne. Ne pozabimo neštetih žrtev na vseh straneh. Bodimo ponosni na Združene narode, ki smo jih ustanovili v upanju na boljšo prihodnost. Američani, Rusi, Kitajci, Angleži, Francozi, Nemci, Kubanci, Brazilci, Nigerijci, Slovenci … 193 suverenih držav združenih za skupno dobro vseh – to je ideal Združenih narodov. Uresničimo ga.

Ne pozabimo preteklosti, vendar se obrnimo k prihodnosti – in začnimo skupaj ustvarjati nov svet, v katerem bomo s sodelovanjem zaživeli v miru, z medsebojno delitvijo dobrin ustvarili blaginjo za vse ter poskrbeli za naše skupno okolje.

Šele takrat bomo lahko zares slavili globalni Dan zmage.


Slika: Ženske, oblečene v zastave Združenih držav Amerike, Francije, Velike Britanije in Sovjetske zveze, med praznovanji v središču Pariza