Daleč od oči, daleč od srca

Pred kratkim, 28. julija 2025, je izšlo Poročilo o stanju prehranske varnosti in prehrane v svetu 2025 (SOFI – The State of Food Security and Nutrition in the World 2025), ki so ga skupaj pripravile Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodni sklad za kmetijski razvoj (IFAD), Sklad Združenih narodov za otroke (UNICEF), Svetovni program za prehrano (WFP) ter Svetovna zdravstvena organizacija (WHO).

Po ocenah se je v letu 2024 s kronično lakoto soočalo med 638 in 720 milijoni ljudi, kar predstavlja od 7,8 do 8,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Da bi si te številke lažje predstavljali: to je občutno več, kot znaša celotno prebivalstvo vseh 27 držav članic Evropske unije, ki trenutno šteje približno 450 milijonov ljudi.

Prav tako je pretresljiv podatek, da je bilo približno 2,3 milijarde ljudi po svetu v letu 2024 zmerno ali hudo prehransko ogroženih. Zmerna prehranska ogroženost pomeni, da ljudje nimajo rednega dostopa do dovolj kakovostne in hranljive hrane ter so pogosto prisiljeni zmanjševati količino ali pestrost svojih obrokov. Huda prehranska ogroženost pa pomeni, da nimajo dovolj hrane za preživetje – pogosto preskakujejo obroke, občutijo lakoto ali celo stradajo.

Zakaj nas te številke ne pretresejo? Večina jih namreč redko pride v glavne medije – »daleč od oči, daleč od srca«, kot pravi ljudski pregovor. V zadnjem času pa v Gazi vidimo podobe strahotnega trpljenja, ki ga povzroča lakota. Podobe lačnih ljudi so izjemno pretresljive, še posebej, če vemo, da svet letno pridelamo dovolj hrane, da bi lahko nahranili 10 milijard ljudi – kar je več, kot znaša trenutno svetovno prebivalstvo, ki avgusta 2025 znaša približno 8,1 milijarde.

Lakota v Gazi je delo človeških rok oziroma neposredna posledica politike izraelske vlade. A to velja tudi za vsa ostala območja, kjer zaradi lakote trpi med 638 in 720 milijoni ljudi. Lakota je vedno posledica političnih in ekonomskih odločitev, še posebej pa to velja za najbogatejše države sveta, ki imajo v rokah »škarje in platno« oziroma krojijo usodo človeštva.

Iz poročila izhaja, da prehranska negotovost narašča v Afriki, medtem ko upada v Latinski Ameriki in na Karibih. V Aziji pa že več zaporednih let postopno upada. V Oceaniji ter v Severni Ameriki in Evropi nove ocene kažejo rahlo zmanjšanje prehranske negotovosti med letoma 2023 in 2024, po obdobju večletnega naraščanja. Na globalni ravni in v skoraj vseh regijah je prehranska negotovost pogostejša na podeželju kot v mestih ter prizadene več žensk kot moških.

Ne smemo postati neobčutljivi. Lakota je ena najhujših oblik trpljenja, ki lahko doleti človeka. Pomeni počasno, boleče umiranje in popolno razvrednotenje človeškega dostojanstva.

Za lakoto v Gazi je neposredno odgovorna izraelska vlada, posredno pa tudi vse države, ki bi lahko vplivale na njeno ravnanje, zlasti Združene države Amerike, države Evropske unije ter arabske države.

Za lakoto v svetu pa smo odgovorni vsi – s svojo brezbrižnostjo, samozadostnostjo in molkom. Dejstvo, da med 638 in 720 milijoni ljudi trpi zaradi kronične lakote, ni zgolj humanitarna tragedija, temveč je svetovni politični in ekonomski genocid. Nič manj kot to!

Kako se lotiti problema lakote – tega velikanskega madeža na duši človeštva? Najprej z ustavitvijo vojn, ki vedno najhuje prizadenejo že tako najranljivejše. To je mogoče doseči le z mirovnimi pogajanji v okviru mednarodne skupnosti.

A lakoto lahko zares odpravimo šele takrat, ko se kot človeštvo odločimo za drugačen ekonomski pristop: za medsebojno delitev dobrin. Vemo namreč, da je hrane in drugih osnovnih virov dovolj za vse. Rešitev je torej v ekonomiji delitve – v pravičnejši, sočutnejši in trajnostni porazdelitvi bogastev tega sveta.