Na katerokoli področje človeške družbe se ozremo, se zdi, da gre nekaj narobe. V politiki se uveljavljajo skrajnosti, politične stranke so vse bolj polarizirane, sodelovanje za skupno dobro pa je skoraj nemogoče. Klasične religije ne najdejo pravega stika z moderno družbo – togo se oklepajo svojih »večnih« resnic, ne zmorejo pa se vključiti v reševanje problemov, ki pestijo sodobno človeštvo: podnebne spremembe, skrajna revščina, migracije ter nova znanstvena spoznanja. Izobraževanje se večinoma osredotoča na usposabljanje kvalificirane delovne sile, ne zna pa mladih pripraviti na življenje v kompleksnem družbenem okolju 21. stoletja.
Lahko bi naštevali še mnoga druga področja, vendar nobeno ni v slabšem stanju kot ekonomija. Kako to vemo? Ne po kazalnikih, kot so bruto domači proizvod, gospodarska rast, borzni indeksi ali cene nafte in zlata, temveč po posledicah, ki jih ekonomski sistem povzroča v svetu – in te so resnično katastrofalne. Skrajna revščina, lakota, uničeno okolje in podnebne spremembe so le najbolj očitne posledice njegovega delovanja. (Več o tem v prispevku Svet, v katerem živimo)
Čeprav sodobni ekonomski sistem proizvaja ogromno izdelkov in storitev ter ustvarja vtis velikega bogastva, je organiziran tako, da se to bogastvo kopiči v rokah manjšega dela človeštva. Več kot polovica svetovnega prebivalstva pa ne more zadostiti niti najosnovnejšim življenjskim potrebam, medtem ko približno sedemsto milijonov ljudi nima dostopa niti do minimalne količine hrane, potrebne za normalen razvoj in zdravje. Hkrati manjši del človeštva uživa v nepredstavljivem razkošju in s svojim bogastvom paradira pred očmi in zasloni celega sveta.
Ekonomski sistem je družbeno področje izjemnega pomena, saj mora zagotavljati materialne dobrine, ki omogočajo preživetje, zdravje in blaginjo posameznikov ter družbe kot celote. A to nalogo opravlja skrajno slabo. Kakorkoli že imenujemo današnjo ekonomijo – kapitalistično, liberalno, neoliberalno ali drugače – prepoznamo jo po njenih dejanjih in »vrednotah«: sebičnosti, tekmovalnosti, brezbrižnosti do velikega dela človeštva in okolja ter pohlepu, ki so postali njeni zaščitni znaki.
Zato so na ekonomskem področju spremembe nujno potrebne. Ekonomski sistem ni nekaj, kar bi bilo mogoče ali smiselno ukiniti, saj bi s tem spodkopali materialne temelje družbe. Treba pa ga je temeljito preoblikovati – predvsem na področju pravičnejše porazdelitve dobrin. Navsezadnje ne moremo trditi, da so le nekateri ljudje upravičeni do naravnih virov, ki so neizogibno potrebni za proizvodnjo dobrin – bodisi izdelkov bodisi storitev. Prav tako tudi človeško delo, ki omogoča nastanek teh dobrin, ni omejeno zgolj na delo v podjetjih in državnih institucijah. Sem sodi tudi delo v gospodinjstvih, društvih, okoljskih organizacijah in drugih skupnostih ter organizacijah, ki prav tako prispevajo k skupnemu blagostanju.
Zato prihodnji ekonomski sistem imenujemo ekonomija delitve, saj želimo poudariti tisto, kar je za prihodnost najpomembnejše. Seveda je dobrine treba najprej ustvariti; za to potrebujemo mala in velika podjetja, banke, mednarodne organizacije, trgovine in druge ekonomske ustanove. Toda danes so sadovi ekonomskega razvoja namenjeni le nekaterim, medtem ko večini ostane zelo malo ali nič – vse to pa spremlja tudi življenjsko nevarno uničevanje okolja.
Ekonomija delitve se zato osredotoča na skupne cilje: na zadovoljevanje potreb vseh ljudi in celotne družbe ter na ohranjanje okolja, ki bo tudi v prihodnosti lahko podpiralo razvoj človeštva in drugih bitij, s katerimi si delimo Zemljo. Na ta način postavljamo temelje za mirno sobivanje med ljudmi ter med ljudmi in naravo.
Da bi to dosegli, moramo obstoječi ekonomski sistem preoblikovati tako, da bo takšno prihodnost omogočal. Zato ekonomija delitve poudarja pravičnejšo razporeditev globalnih dobrin – in prav zato jo imenujemo ekonomija delitve.
Več o ekonomiji delitve
_(cropped).jpg)
