»Temeljna slabost zahodne civilizacije je empatija.« (Elon Musk)
»Smrt človeške empatije je eden prvih in najbolj zgovornih znakov kulture, ki je tik pred tem, da se pogrezne v barbarstvo.« (Hannah Arendt, Izvori totalitarizma, 1951)
Elon Musk je simbol našega časa – simbol vplivnega, bogatega in vase zagledanega predstavnika ekonomskih in političnih elit. Te elite imajo skupno težavo: primanjkuje jim empatije in sočutja. Pogosto menijo, da za ti vrednoti v politiki in gospodarstvu sploh ni prostora. A preden nadaljujemo razmišljanje, si poglejmo, kaj empatija in sočutje pravzaprav pomenita:
»Skupna značilnost empatije in sočutja je ta, da se pri obeh v opazovalcu prebudijo občutja, ki se nanašajo na občutja druge osebe. Razlika pa je v tem, da je empatija sposobnost posameznika, da se postavi na mesto drugega, pri čemer zazna in razume oz. se vživi v občutja in misli druge osebe, vendar se z njo ne poistoveti, medtem ko je sočutje, ki izhaja iz empatije, osredotočeno na skrb za dobro počutje druge osebe. Preprosto bi lahko rekli, da je empatija sposobnost vživljanja v drugega, medtem ko je sočutje sestavljeno iz empatije, naše aktivnosti in motivacije za blagostanje drugega.« (Kaja Polak, Empatija vs. sočutje)
Ekonomijo in politiko danes vodijo ljudje, ki nimajo sposobnosti vživljanja v drugega – torej nimajo empatije. Ker nimajo empatije, niso zmožni niti sočutja, da bi si torej aktivno prizadevali za blagostanje ljudi. Zato se svet vse bolj pogreza v barbarstvo, ki se je v svoji skrajni obliki razkrilo – in se še razkriva – v Gazi.
Toda barbarstvo danes ni značilno le za posamezne konflikte in vojne, niti ni omejeno na določene regije. Postalo je prepoznavna značilnost politike in gospodarstva v večini držav sveta. Konflikti, oboroževanje, izkoriščanje ter uničevanje ljudi in okolja niso naključni pojavi, temveč posledica delovanja skrajno sebičnih, narcističnih in brezčutnih ekonomskih ter političnih voditeljev.
Zdaj pa se vprašajmo: ali sta ekonomija in politika lahko empatični in sočutni? Seveda sta. Prizadevanje za blagostanje ljudi je navsezadnje njuna temeljna naloga. Politika skrbi za organizacijo ključnih družbenih dejavnosti, ekonomija pa zagotavlja materialne temelje, na katerih lahko skupnost gradi svoje blagostanje.
Blagostanje je širši pojem od materialne blaginje, ki pomeni, da ima človek dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb. Blagostanje vključuje tudi življenje v mirnem in pravičnem družbenem okolju, v sožitju z drugimi ljudmi ter v ravnovesju z naravnim okoljem. Šele tedaj se lahko človek izrazi kot čustveno, razumno in duhovno bitje – kot celovita osebnost, ki ustvarja in soustvarja skupnost.
Kakšna bi morala biti ekonomija in politika ter njuni najvišji predstavniki, da bi lahko vsi ljudje in planet kot celota zaživeli v blagostanju? Politično in ekonomsko sodelovanje ter medsebojna delitev dobrin bi morala predstavljati temelja politike in ekonomije ter biti vodilni načeli njihovih najvišjih predstavnikov. Za to pa sta nujno potrebna empatija in sočutje.
Če med seboj resnično sodelujemo in si delimo dobrine, s tem nedvomno izražamo empatijo in človečnost. Če pa nam je mar le zase in za svoje bogastvo, smo preprosto sebični, narcistični in brezčutni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar