četrtek, 08. maj 2008

UNCU












Dramatično dogajanje na finančnih trgih »umirjajo« samo še milijardne intervencije centralnih bank, ki (umetno) držijo nad gladino nekatere največje svetovne bančne ustanove (glej CNN Money). A situacija se lahko kaj hitro sprevrže v globalno nezaupanje do finančnih ustanov, kar lahko pripelje do popolnega finančnega kaosa nepredvidljivih posledic.

Nezaupanje v finančne – denarne ustanove ima lahko hude ekonomske posledice, saj je denar »kri« celotnega ekonomskega življenja družbe. Če se zaustavi »krvni obtok« se lahko zaustavi življenje družbe oziroma družbe zapadejo v kaos. In to dobesedno.


Vloga denarja

Kaj se danes sploh dogaja z denarjem? Denar že dolgo ni več samo pripomoček za menjavo, zaradi česar je tudi nastal, pač pa je postal končni cilj večine ekonomskih dejavnosti. Danes se zdi, kot da je edini smisel in namen sleherne gospodarske dejavnosti zaslužek in to ne samo zaslužek, temveč čim višji zaslužek oziroma dobiček. Je res? Kaj pa zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi.

Druga (negativna) funkcija pa je, da je denar postal sredstvo špekuliranja, predvsem na finančnih in borznih trgih po svetu. Uporablja se torej za pridobivanje denarja z denarjem (ne pa z delom).

Že starogrški filozof Aristotel (384 – 322 pr. Kr.) je vedel, da je denar mogoče izrabiti in zlorabiti za bogatenje in je to že takrat obsojal:

»Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli. Kajti nastal je za menjavo blaga, obresti pa delajo iz denarja več denarja. Kajti rojeni so podobni tistim, ki so jih rodili. Obresti pa so denar od denarja, tako da je od vseh pridobitvenih panog ta najbolj protinaravna.«

Aristotel seveda ni mogel vedeti za današnje špekulativne borzne trge, gigantske finančne institucije, medvalutne transakcije itd., a dobro je vedel, da je denar mogoče zlo-rabiti (kar dobesedno pomeni uporabiti na zli način). Denar, ta resnično velik »izum« človeštva, nikakor ni slab sam po sebi, slabega ga naredijo šele dejanja ljudi, ki jih žene neizmeren pohlep.

Temeljni in izvorni namen denarja je v poenostavitvi menjave dobrin, kajti v denarju se vrednostno izrazijo oziroma merijo vse ostale dobrine (tudi denar je bil sprva samo dobrina, ki si je postopno pridobil status univerzalnega menjalnega sredstva). Če dve dobrini lahko vrednostno primerjamo med seboj, je tudi menjava daleč enostavnejša, kot če bi morali za vsako dobrino posebej, ki jo želimo zamenjati z neko drugo, »tehtati« njuni medsebojni vrednosti.


»Nazaj v prihodnost«

Šele, če bomo denarju vrnili pravi pomen – torej, da spet postane samo menjalni pripomoček za menjavo dobrin in za plačilo dela ter storitev – se lahko rešimo grozeče finančne krize. Seveda se ne moremo vrniti v preteklost, temveč kvečjemu preko preteklosti v prihodnost. Kaj torej lahko storimo?

V okviru Organizacije združenih narodov, ki edina zares zastopa človeštvo kot celoto, bi lahko vzpostavili nekakšno vzporedno, virtualno oziroma knjižno valuto (pomeni, da bi služila zgolj obračunu blagovnega prometa – takšno vlogo je imel evro od njegove uvedbe leta 1999 do leta 2002, ko so v obtok prišli prvi bankovci in kovanci), katere vrednost bi temeljila na vrednosti ene ali več ključnih dobrin – košarice skupnih dobrin človeštva. To valuto bi lahko poimenovali UNCU (United Nations CUrrency ali valuta Združenih narodov).



UNCU

Kako bi določili vrednost nove valute? Recimo, da za izhodišče vzamemo 1 tono (t) pšenice in rečemo, da je vredna 1 obračunsko denarno enoto oziroma 1 UNCU. Ta vrednost postane osnova za določitev razmerja 1 UNCU (ki predstavlja vrednost 1 t pšenice) do drugih ključnih dobrin: vode, riža, koruze, soje, nafte, lesa itd. (Na primer: 1 t soje je 2 UNCU, kar pomeni, da je 2 t pšenice vrednih toliko kot 1 t soje.)

Nalogo določitve vrednosti denarne enote in razmerij do drugih dobrin bi opravila skupina strokovnjakov v okviru agencije Združenih narodov ustanovljene prav s tem namenom. Z njihovimi odločitvami bi se morale strinjati vse članice, ki bi (prostovoljno) pristopile k takšnemu sistemu. Kriteriji za določitev razmerij drugih dobrin do predlagane denarne enote bi bili naslednji: količina vloženega dela za pridobivanje in/ali proizvodnjo neke dobrine ter njena redkost in pomembnost pri zadovoljevanju osnovnih potreb ljudi. Razmerja vrednosti med dobrinami bi se lahko spreminjala, vendar samo v soglasju z vsemi članicami tega sistema.

S pomočjo nove valute – ki bi bila zgolj obračunska – bi države lahko neposredno menjale dobrine za dobrine, še bolje pa če bi vlogo koordinatorja pri menjavi odigrala novoustanovljena agencija. S tem bi se izognili visokim cenovnim nihanjem dobrin na svetovnih trgih, ki lahko v trenutku poženejo v revščino milijone ljudi. (Ravno to se sedaj dogaja; glej: Delo, Common Dreams, CNN)

Tudi z vezavo običajnih denarnih valut na vrednost UNCU, bi lahko bistveno stabilizirali nihanja svetovnih valut in »pristrigli peruti« valutnim špekulantom, ki povzročajo hude finančne krize. Poleg tega bi z vezavo valut na UNCU lahko umirili inflacijo.

Uvedba nove – vzporedne globalne virtualne valute – UNCU, bi omogočila prehod na pravičnejši sistem porazdelitve svetovnih dobrin: medsebojno delitev.

Ni komentarjev: