sreda, 08. avgust 2012

Ekonomija celote

Živimo v svetu obilja. Četudi nas je (v letu 2012) že 7 milijard, je dobrin dovolj za vse ljudi; nikomur ne bi bilo potrebno živeti v pomanjkanju, kaj šele stradati. Sleherni Zemljan bi lahko zadovoljeval svoje osnovne potrebe, kar pomeni, da bi imel dovolj hrane, pitne vode, živel bi v primernem bivališču in imel dostop do zdravstvenega varstva ter izobraževanja. To ni znanstvena fantastika, temveč povsem realno dejstvo; na to, da je hrane dovolj in da je pomanjkanje (ekonomisti temu rečejo redkost) te ključne dobrine le mit, so nas že dolgo nazaj opozorili Frances Moore Lappé, Joseph Collins in Peter Rosset v knjigi 12 mitov o lakoti (World Hunger: 12 Myths).

Zakaj potem del sveta trpi tako hudo pomanjkanje, drugi del pa polni smetišča s povsem uporabnimi dobrinami, med njimi tudi s hrano? Kdo je odgovoren za tako stanje, ki je ne samo nečloveško in nemoralno, temveč tudi izjemno nevarno, saj velika nesorazmerja v današnji globalni družbi povzročajo hude stiske, nemire, konflikte in celo vojne? Zakaj nekatere, tudi najbolj osnovne dobrine ne dosežejo številnih prebivalcev planeta?

Sistem, ki je odgovoren za proizvodnjo in distribucijo (razdelitev) dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih potreb, ne ustreza zdajšnjim razmeram v svetu. Ta sistem imenujemo ekonomski in njegova naloga je zagotavljati materialno osnovo za bivanje in preživetje človeštva. Današnji ekonomski sistem sicer lahko imenujemo kapitalistični, a dejansko gre samo za zadnjega v dolgi vrsti sistemov, ki so bili utemeljeni na medsebojnem tekmovanju za globalne dobrine, njihovemu neomejenemu izkoriščanju in izkoriščanju številnih ljudi.

Tekmovanje za dobrine v osnovi izhaja iz splošno sprejetega občutka ločenosti - stanja, ko sebe, svojo družino ali državo občutimo kot nekaj ločenega - ločenega od drugih ljudi, drugih držav in nenazadnje tudi okolja. V ekonomskem sistemu je zelo čislana konkurenčnost, a ta ni nič drugega kot pogosto zelo brutalno tekmovanje oziroma vojna za dobrine. Ekonomski sistem posameznika, posamezno podjetje ali posamezno skupnost obravnava kot ločeno enoto, ki si mora v tekmi z drugimi zagotoviti preživetje. To naj bi izhajalo iz narave, kjer naj bi vladal “boj za preživetje” med posameznimi organizmi.

V resnici pa je narava “mreža darov”, kjer vsak njen delček (bitje) neprenehoma dobiva in daje ter s tem omogoča nemoteno delovanje celotnega planetarnega sistema. Kroženje darov v naravi zagotavlja brezkončni krog in napredovanje življenja. Človek je ta krog prekinil, saj predvsem jemlje - jemlje drugim ljudem, naravnemu okolju in drugim bitjem. Če vzamemo darilo, je prav, da tudi sami dajemo darila. Ekonomski sistem, ki ga je ustvaril človek, je namesto na kroženju utemeljen na kopičenju (akumulaciji) dobrin. Le-te se kopičijo v rokah posameznikov, za vse ostale pa jih je le malo ali premalo.

Ekonomski sistem iz skupnih dobrin, ki pripadajo vsem ljudem, ustvarja redke oziroma ekonomske (tržne) dobrine. Dobrinam, ki so dejansko darovi narave in stvaritve človeštva, se v ekonomskem sistemu podeli (denarna) vrednost in lastništvo. Tako iz dobrin nastane (trgovsko) blago. Načeloma s tem ni nič narobe, če pa zaradi tega številni ljudje nimajo niti dostopa do pitne vode, hrane in zdravil, potem je s takšnim sistemom nekaj hudo narobe. Sredi obilja se ustvari pomanjkanje, saj je dostop do dobrin odvisen od denarja in lastninskih pravic, ne pa od dejanskih potreb ljudi.

V središču procesa pretvorbe dobrin (darov narave in človeških stvaritev) v blago je denar. Namesto, da bi denar spodbujal kroženje dobrin med ljudmi in skupnostmi, za kar je bil tudi ustvarjen, pa omogoča kopičenje (akumuliranje) bogastva v rokah posameznikov. Iz študije davčnega strokovnjaka Jamesa Henrya izhaja, da je svetovna elita v tako imenovanih davčnih oazah skrila kar 21 bilijonov dolarjev oziroma 21.000 milijard dolarjev (V davčnih oazah skritih 21 bilijonov dolarjev?). To je denar, ki bi v hipu rešil vse globalne probleme in poleg tega pa niti obdavčen ni. Dobrin in denarja dejansko ni premalo, imamo le ekonomski sistem, ki omogoča umetno ustvarjanje pomanjkanja.

A glavni problem ni v denarju samem, temveč v povsem specifični obliki denarja, ki nastaja kot dolg na podlagi obresti. Namesto, da bi države same izdajale denar in omogočale normalno delovanje ekonomskega sistema ter skrbela za zadovoljevanje potreb ljudi, si morajo denar izpostojati pri bankah (prav tako kot podjetja in posamezniki), ki so večinoma v zasebni lasti. Denar je tako že v samem izvoru obremenjen z obrestmi, kar pomeni, da mora država za “svoj” denar vračati več denarja, kot ga je prejela. S tem se v ekonomskem sistemu neprestano veča dolžniška “luknja”. Velik del ekonomske dejavnosti je tako namenjen pokrivanju te “luknje”, namesto, da bi bil namenjen zadovoljevanju resničnih potreb vseh članov skupnosti.

Naslednji pomemben problem je sprejemanje ključnih ekonomskih odločitev. V prej omenjeni knjigi Svetovna lakota: 12 mitov avtorji pravijo, da glavni vzrok za lakoto ni pomanjkanje hrane ali zemlje, temveč “pomanjkanje demokracije”. Danes se ekonomske odločitve sprejemajo daleč od ljudi, ki se jih te odločitve še kako tičejo. Iz tisoče kilometrov oddaljenih sedežev finančnih institucij in korporacij se vsega nekaj posameznikov odloča o tem kaj, kako in koliko se bo proizvajalo ter kako in komu se bo delilo. Povsem odveč je poudariti, kako pomembno te odločitve vplivajo na življenje posameznikov, lokalnih skupnosti, držav in regij. Nedopustno je, da ljudje ne morejo odločati o življenjsko pomembnih ekonomskih vprašanjih, kar je povsem v nasprotju s splošno sprejetimi načeli človekovih pravic in demokracije.

Denar in ekonomski sistem sta izključno človeški stvaritvi, kar pomeni, da ju lahko spremenimo. Denar, banke, podjetja in druge ekonomske institucije ter ekonomski mehanizmi lahko služijo celotnemu človeštvu in ne samo peščici. Najti moramo nove poti, vendar to ne pomeni, da moramo uničiti vse, kar poznamo danes. Trgov ni potrebno ukiniti, a nekatere dobrine preprosto ne spadajo tja in med njimi so nedvomno hrana, pitna voda in druge nujno potrebne dobrine za zadovoljevanje človekovih potreb. Denarja ni potrebno ukiniti, le (spet) mora postati pripomoček za kroženje dobrin, ne pa sredstvo za kopičenje bogastva v rokah peščice.

Občutek ločenosti, ki je prav tako samo stvaritev človeškega uma, na srečo danes vse bolj slabi. Ljudje so vse bolj povezani, k čemer veliko prispevajo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, socialna omrežja in transportna sredstva. Vse več ljudi svet dojema kot medsebojno povezano celoto vseh bitij in njihovega naravnega okolja.

Ekonomski sistem ljudi lahko povezuje, ne pa da jih ločuje in dela sovražne. Nove ekonomske oblike, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin, sodelovanju in skupnemu upravljanju, v manjši obliki že prispevajo k preobrazbi sveta, kjer bodo dobrine ponovno postale darovi, ki posamezne dele (človeka in vsa druga bitja) povezujejo v skladno delujočo celoto. 

2 komentarja:

Bronhi7 pravi ...

Dobro napisano, tudi moje razmišlanje je v tej smeri.

Anonimni pravi ...

Res je skoraj vse kar si napisal in dobro je napisano, toda da ti bo bolj jasno kaj se dogaja si preberi za začetek tole: -> World Conspiracy ali po naše Svetska Zarota od Nikola Nikolova, vtipkaj v Google ISBN 9989-676-09-7 le oznaka knjige je...pa lepo branje...