Jezdeci na Zemlji

“Iz Lune izgleda Zemlja tako majhna in krhka ter tako izjemno majhna pika v tem vesolju, da jo lahko prekriješ s svojim palcem. Potem spoznaš, da je na tej piki, na tej modri in beli stvari, vse, kar nam kaj pomeni - vsa zgodovina, glasba, poezija, umetnost, smrt in rojstvo in ljubezen, solze, radost, igre, vse to je prav tam na tej majhni piki, ki jo lahko pokriješ s svojim palcem. In iz te perspektive spoznaš, da si za vedno spremenjen, da je tam nekaj novega, da odnos do Zemlje ni več, kakršen je bil prej.” Rusty Schweickart

Ameriški astronavt Rusty Schweickart je bil leta 1969, le nekaj mesecev pred uspešnim pristankom Američanov na Luni, član posadke na odpravi Apollo 9. V času odprave je moral zaradi manjšega popravila iz vesoljskega plovila in v času tega “vesoljskega sprehoda” je imel izjemno izkušnjo, ki mu je spremenila življenje. Na podlagi tega doživetja je leta 1977 napisal krajši esej Nobenih okvirjev, nobenih meja; povezanost s celotnim planetom - iz vesolja (No Frames, No Boundaries; Connecting with the whole planet - from space). V letu 2012 pa je izšel še DVD z naslovom Eno ljudstvo, en planet (One People: One Planet), ki prikazuje astronavtov sprehod po vesolju in njegov opis izkušnje. V času, v katerem živimo, so misli ameriškega astronavta Rustya Schweickarta tako močne in pomembne, da se jih splača spomniti in o njih razmisliti.

Rusty se je v tistih izjemnih trenutkih, ko je potoval nad Zemljo, spraševal, s čem si je zaslužil to izjemno doživetje, ta “božji dotik”, ki ga drugi niso mogli izkusiti. Prešinilo ga je, da ta izkušnja ni namenjena samo njemu, temveč, da predstavlja “element čutenja za vse človeštvo, kot posameznik, ki izkuša za vsakogar.” Občutil je, da je “del celote življenja” in da ima odgovornost svojo dragoceno izkušnjo deliti z drugimi. In res jo je.

Meje in ločnice

“Pogledaš dol in si ne moreš predstavljati, koliko meja in ločnic si prešel, vedno znova in znova in znova, pa jih niti vidiš ne. Potem se znajdeš tam - stotine ljudi na Bližnjem vzhodu se pobija med seboj nad neko imaginarno črto, ki se je niti ne zavedaš niti je ne moreš videti. In od tam, odkoder jo gledaš, je stvar celota, Zemlja je celota in tako lepa je. Želiš si, da bi v vsaki roki držal osebo, po eno iz vsake strani različnih konfliktov in jim rekel: “Poglejte. Poglejte iz te perspektive. Poglejte tja. Kaj je pomembno?””, je zapisal Rusty Schweickart.

Koliko smo pripravljeni vložiti, da ubranimo “moje” in “naše”? Koliko konfliktov in vojn je bilo sproženo, da bi obranili črte - meje, ki smo jih postavili ljudje sami? Za obrambo vseh teh meja in ločnic smo pripravljeni vložiti veliko energije - v obliki sovražnosti, nasilja, izkoriščanja, vojn itd. Ko bi le za trenutek poskusili podoživeti izkušnjo celote, enosti z vsemi živimi bitji, kakršno je doživel ameriški astronavt Schweickart. Potem bi vse te meje v hipu padle.

Danes, po toliko letih, nam še vedno manjka pogled na Zemljo iz druge perspektive; manjka nam razumevanje, da smo eno ljudstvo, ki živi na enem planetu. In pri tem nam ni potrebno izbrisati meja in zavreči naših raznolikih nacionalnih, kulturnih, verskih in ekonomskih identitet, temveč jih razumeti kot bogastvo raznolikosti. “Ko v uri in pol obkrožiš Zemljo, začenjaš spoznavati, da je tvoja identiteta povezana s celoto. In to povzroči spremembo,” je zapisal Rusty Schweickart. Raznolike identitete nas ne smejo razdvajati, temveč lahko obogatijo celotno človeško družbo.

Jezdeci na Zemlji skupaj, bratje v večnem mrazu

Astronavt Rusty Schweickart je na koncu svojega eseja citiral ameriškega pesnika in pisatelja Archibalda MacLeisha, ki je leta 1968 (v času odprave Apollo 8) napisal kratek esej z naslovom Jezdeci na Zemlji skupaj, bratje v večnem mrazu (Riders on Earth Together, Brothers in Eternal Cold), leto pred Rustyevo izkušnjo na poletu nad Zemljo. Sprememba perspektive in nov pogled na Zemljo bosta spremenila predstavo o Zemlji in človekovi vlogi na njej, je poudaril MacLeish. Ljudje bomo končno spoznali, da smo “jezdeci” na planetu, resnični bratje in sestre. Archibald MacLeish je leta 1968 med drugim zapisal:

“Srednjeveška predstava o Zemlji je človeka postavila v središče vsega. Jedrska predstava o Zemlji ga je postavila v prazen prostor - celo preko območja razuma - izgubljenega v absurnosti in vojni. Ta nova predstava bo morda imela drugačne posledice. Oblikovana v umih herojskih človeških raziskovalcev, lahko na novo oblikuje podobo o človeštvu. Nič več ta nenaravna figura v centru, nič več degradirana žrtev na obrobju resničnosti in zaslepljena s krvjo, človek lahko končno postane to, kar je. Videti Zemljo, kakršna je v resnici, majhno in modro in lepo v tej večni tišini, v kateri pluje, je videti jezdece na Zemlji skupaj, brate in sestre na tej lesketajoči milini v večnem mrazu - ljudji, ki zdaj vedo, da so zares bratje in sestre.”

Bomo končno zaživeli kot bratje in sestre na enem planetu, ki je naš skupni dom?