Dobrodelnost in korak naprej

Odzivi na katastrofalne poplave v Bosni, Srbiji in na Hrvaškem, so resnično neverjetni. Zbiranje poteka takorekoč povsod: v humanitarnih organizacijah, šolah, društvih, podjetjih, med posamezniki itd. Slovenija, ki je tudi sama v precejšnji krizi, se je odzvala res široko in izjemno hitro.

Poplave, ki so vsaj deloma posledica globalnega segrevanja ozračja, so samo del problema. Danes moramo zbirati pomoč za šolske otroke, brezposelne, upokojence, družine, celo za zaposlene ljudi itd. Seveda ni z dobrodelnostjo prav nič narobe, a vse bolj pogosto gre predvsem za blaženje posledic izjemno nepravičnega ekonomskega sistema v večini svetovnih držav.

Spomnimo se besed britanske pisateljice, filozofinje in feministke Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), ki je že dolgo tega dejala, da v svetu potrebujemo pravičnost, ne dobrodelnosti (“It is justice, not charity, that is wanting in the world.”).

Če ne bomo spremenili krivičnega in nepravičnega ekonomskega sistema (lahko mu rečemo neoliberalizem, kapitalizem ali kako drugače), potem nam bo za preživetje v resnici preostala samo še dobrodelnost. Samo pravičen ekonomski sistem lahko odpravi vzroke, zaradi katerih se tako pogosto pojavlja potreba po dobrodelnosti.

Dejstvo je, da je danes na svetu dovolj dobrin oziroma, da ne obstaja noben razumen razlog, da bi kdorkoli stradal, po nepotrebnem umiral ali živel v skrajni revščini (glej prispevek Nova zora človeštva). Potemtakem današnji ekonomski in tudi družbeni problem ni v proizvodnji, temveč v porazdelitvi oziroma distribuciji dobrin.

Človeštvo bi naredilo izjemen korak naprej, če bi na globalni ravni sprejelo princip medsebojne delitve dobrin (ang. sharing). Globalni sklad, ki bi skrbel za medsebojno delitev dobrin, bi dobesedno pomenil novo dobo v človeški zgodovini. Presežki dobrin - pri tem mislimo predvsem na dobrine, ki so ključnega pomena za preživetje in blaginjo ljudi -, ki nastajajo v številnih državah, bi se “srečevali” z primanjkljaji v drugih državah. Skorajda ni države na svetu, ki ne bi imela česa odveč in ki ne bi nečesa nujno potrebovala.

Sprva bi seveda bogatejše države več prispevale, kot pa bi iz sklada dobile, kasneje pa bi se - zaradi enakomernejšega razvoja - količina med prispevanimi in prejetimi dobrinami bolj ali manj uravnotežila. Sistem medsebojne delitve na globalni ravni, ki bi deloval kot nekakšen sistem trajne “dobrodelnosti in solidarnosti”, bi imel izjemen vpliv na boljše mednarodne odnose med državami.

Poleg tega, da bi v kratkem času odpravili lakoto in skrajno revščino, bi imeli vedno na voljo dovolj dobrin, ki jih potrebujemo v primeru naravnih katastrof, kakršne so bile nedavne poplave v naših bližnjih državah.

Dobrodelnost je vsekakor dobra, a da bi trajno odpravili posledice, zaradi katerih “moramo biti” pogosto dobrodelni, moramo spremeniti vzroke - te pa lahko spremenimo s sprejetjem principa medsebojne delitve.

Slika: RKS