Morda bi kdo rekel, da je Slovenija majhna in da si ne more privoščiti velikih politikov ali velikih političnih zgodb. A poglejmo si samo srednjeameriško državo Kostariko. Čeprav gre v svetovnem merilu za majhno državo – velika za približno dve Sloveniji – se je kljub temu lotila velikih političnih zgodb: ukinila je vojsko, bistveno zmanjšala revščino in izboljšala svoje okolje, za povrh pa je v okviru Združenih narodov vodila izjemno zahteven proces sprejetja mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, ki jo Slovenija niti podpisala ni (glejte Globoko sklonjena glava ali slovenski ne-podpis pogodbe o prepovedi jedrskega orožja).
Ali pa miniaturna država, kraljevina Butan, z vsega 800.000 prebivalci, ki je svetu ponudila nov pristop merjenja uspešnosti držav. Namesto bruto družbenega proizvoda (BDP) zdaj vse več držav uporablja in upošteva indeks bruto družbene sreče, ki ga je predlagal Butan (glejte: Kraljestvo sreče). Torej je prostora za velike zgodbe še dovolj, nenazadnje se lahko spomnimo pokojnega slovenskega predsednika Janeza Drnovška in njegovih prizadevanj za globalni mir (glejte: Mir in dobro).
Kaj pa bo ostalo za našim zdajšnjim predsednikom, ki se poteguje za nov mandat? Morda samo njegove "miške" in insta(gram)nt podobe na digitalnih medijih? Čeprav je vloga predsednika v naši ureditvi predvsem simbolne narave, je to še kako pomembna vloga.
Ljudje potrebujemo simbole, s katerimi se identificiramo, ki nas navdihujejo in spodbujajo. To je še zlasti pomembno danes, ko je politika postala izpraznjena, brez prave vsebine. Kar ni naključje. Politiki danes bolj kot državljanom služijo interesom korporacij in tako postajajo zastopniki komercializacije družbe, kjer so na prvem mestu dobiček, pohlep in sebičnost. Ne samo pri nas, tudi v najmočnejših državah sveta.
Politiki se zavedajo te svoje vloge, zato so prazni in to praznino skušajo zapolniti z medijskimi vsebinami, ki pritičejo igralcem, glasbenikom, zvezdnikom vseh vrst, starletam, medijskim osebnostim, itd. A praznine ni mogoče zapolniti s prazno (digitalno) vsebino; tako kot političnih programov ne morejo zamenjati šovi, spektakli, tviti, instagrami, všečki, itd.
Danes politiko potrebujemo bolj kot kdaj koli prej. Potrebujemo politike, ki razumejo razmerja moči v današnjem svetu in ki so dovolj pogumni, da se uprejo procesom razgradnje politike in države v korist vse bolj mogočnih tržnih sil, ki jih poosebljajo korporacije, velike banke in druge finančne institucije.
V današnjem globalnem svetu, ki ga tarejo globalni problemi, kot so podnebne spremembe, množične migracije, revščina in lakota, terorizem in grozeča jedrska vojna, je morda čas za predsednika, ki bi imel globalno vizijo: Ne sprašuj, kaj lahko stori zate globalna skupnost, vprašaj se, kaj lahko za globalno skupnost storiš ti. In se lotil nove vizije sveta, ki jo je predlagala že Brandtova komisija (glejte: Brandt za 21. stoletje): z globalno delitvijo dobrin in z resničnim mednarodnim sodelovanjem med državami lahko ustvarimo svet miru, blaginje in večje (bruto) družbene sreče.
Vsak volilec se mora sam odločiti, ali bo še naprej podpiral izpraznjene politične zgodbe ali bo dal priložnost novim zgodbam. Vendar ni enostavnih poti, da se nove zgodbe uresničijo, tako kot velikih sprememb ni mogoče narediti z všečnimi medijskimi podobami. Treba je poudariti: tudi novi politiki so povsem nemočni brez angažiranih državljanov, kajti brezbrižni državljani ustvarjajo brezbrižno in izpraznjeno politiko, česar se lahko veselijo edino tržne sile.
Ni komentarjev:
Objavite komentar