nekje v mračnem zakotju najbolj zakotne dežele tega planeta.
Otrok, eden izmed petih milijonov*, ji umira v naročju.
Mati je brez solza, te so že davno presahnile,
niti ihti ne več, že dolgo ni slišana.
Samo tiho, brezmejno trpljenje,
samo tih, brezmejen obup.
Nihče je ne vidi, nihče je ne sliši:
ne mediji, ne politiki, ne javnost – glasno odmeva
samo njihova brezbrižnost in
njih samozadovoljstvo.
Zdaj pa si zamislite običajnega prebivalca bolj osvetljene,
a neRazsvetljene dežele tega planeta,
ki blodi med tisočerimi lučmi
tisočerih prodajaln tisočerih trgovskih svetišč
v iskanju tisočerih daril za svoje bližnje;
za božič – v imenu Kristusove luči in ljubezni?!
Zblojen v neskončnem hrupu in bleščavi
vsakoletnih orgij potrošniškega pirovanja
ne sliši in ne vidi mlade matere
z umirajočim otrokom v naročju.
Zdaj pa se vprašajmo: Sem to jaz?!
Brezbrižen in samozadovoljen v bleščavi trgovskih luči.
* Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, oktober 2017) je leta 2016 umrlo 5,6 milijona otrok, starih do 5 let, kar pomeni 15.000 vsak dan. Več kot polovico teh smrti bi lahko enostavno preprečili. Glavni vzroki so: porodni zapleti, pljučnica, driska, malarija, pomanjkljiva prehrana.
Slika: Pablo Picasso, Mati in otrok, 1902
Ni komentarjev:
Objavite komentar