Človeštvo je ena družina, ki biva v skupnem domu – na planetu Zemlja, in si za preživetje ter blaginjo pravično deli skupne dobrine.
Za resničen premik naprej, v smeri boljše prihodnosti za vse, moramo začeti razmišljati na nov način. Danes smo (še vedno) ujeti v miselne vzorce, ki jih opredeljujeta besedi "jaz" in "moje". Seveda je povsem prav in celo dobro, da imamo občutek enkratnosti in individualnosti, kot posamezniki in kot narodi. Problem pa nastane, ko ta občutek postane osnova za ločevanje in vrednotenje: jaz sem boljši kot ti, moj narod je vrednejši kot tvoj …
Lahko pa začnemo razmišljati takole: jaz sem enkraten, a takšen si tudi ti in vsi drugi; moj narod je enkraten, a takšen je tudi tvoj in vsi drugi. In tudi takole: jaz sem enakopraven in enakovreden pripadnik velike človeške družine; moj narod je enakopraven in enakovreden pripadnik velike družine narodov (Združenih narodov) oziroma enega človeštva. Kar torej pomeni, da ohranimo svojo individualnost in enkratnost, a to priznamo tudi vsem drugim.
Če torej v resnici začnemo razmišljati na takšen način, se mora to odražati tudi na vseh področjih našega delovanja. Še zlasti pa je to pomembno vključiti v naš politični in ekonomski sistem. Če smo torej vsi pripadniki človeštva, potem smo soodgovorni tako za naš skupni dom, Zemljo, kot tudi za naše skupne dobrine, ki nam omogočajo preživetje in blaginjo. Prav vsak Zemljan mora imeti dostop do ključnih dobrin, ki mu omogočajo zdravje in blaginjo, kakor je tudi zapisano v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:
"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje."
Za dosego tega izjemno pomembnega cilja za prihodnost človeštva, morajo države na mednarodni ravni oblikovati takšen sistem medsebojne delitve dobrin (več o tem v Predlogu za globalno delitev dobrin), ki bo slehernemu Zemljanu zagotovil zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. To so potrebe, ki so omenjene v 25. členu, zraven pa lahko prištejemo še nekatere druge potrebe, ki omogočajo poln in kakovosten razvoj človekove osebnosti, na primer izobraževanje in zdravo okolje.
Za preživetje in blaginjo človeštva imamo na voljo skupne dobrine človeštva, ki jih moramo uporabljati za dobro vseh ljudi in na način, ki ne ogroža Zemeljskega okoljskega ravnovesja. Leta 2015 je človeštvo sprejelo sedemnajst ciljev trajnostnega razvoja, ki povezujejo zdravje in blaginjo ljudi z ohranitvijo planetarnega okolja ter globalnim mirom.
Začeti moramo torej razmišljati o "našem" domu – planetu Zemlja, "naši" družini – enemu človeštvu, in "naših" skupnih dobrinah; pri tem pa ni nič narobe, če ohranimo svojo posamično in narodno identiteto, ki je "enkratna med enkratnimi".
Slika: Pixabay
Ni komentarjev:
Objavite komentar