Maske, razkuževanje, zapiranje lokalov, omejitve gibanja in potovanj, karantene, samoizolacije, prepovedi večjih združevanj in tako naprej. Živimo v dobi prisilnih ukrepov. Kar nas jezi. Počutimo se omejene. Ogrožen je naš način življenja. Hočemo živeti tako kot prej. Jezimo se na oblast, zdravnike, farmacevte, ki so del nekakšne širše zarote. Pa pri vsem tem kdaj pomislimo, da smo morda sebični, da smo del razvajene potrošniške družbe, ki ne prenese niti malo odrekanja, žrtvovanja za druge, nesebičnosti, empatije?
Koronavirus nam je v resnici nastavil ogledalo. Zamislite
si, da oblast sprejme naslednje okoljevarstvene ukrepe: vsak mesec lahko kupite
samo en tank bencina (torej za približno 700 kilometrov razdalje); z letalom
lahko potujete največ 1-krat letno; uporabite lahko največ 50 l vode na dan
(zdaj 150 l), letno lahko odvržete največ 100 kg komunalnih odpadkov (zdaj skoraj 500) itd. Seveda bi bili jezni, ogorčeni, ogrožen bi bil naš način življenja, čeprav dobro vemo, da s svojim načinom
življenja uničujemo okolje.
Potrošniški sistem nas je "uspešno" vzgojil v neodgovorne in sebične
posameznike, ki hočemo predvsem, da se imamo "fajn", da potujemo, se zabavamo,
kupujemo – kolikor pač zmoremo. Nihče nam ne sme postavljati mej. Potem svoja doživetja delimo z drugimi in
zbiramo všečke. V resnici smo postali idealni potrošniki.
Potem pa pride koronavirus. Odpovedati se moramo svojemu
načinu življenja, da bi obvarovali starejše, kronično bolne, pa tudi marsikoga
mlajšega. Marsikdo začne razmišljati, da itak nima smisla ohranjati življenj za
vsako ceno. Kajti za vsako ceno moramo ohranjati svoj življenjski stil. Ne glede na posledice. Pozabljamo pa na same temelje sleherne družbene skupnosti, to je
skrb za druge, solidarnost, tudi samožrtvovanje. To nam je postalo tuje.
Pozabili smo, da se je treba tudi odpovedati čemu, da bi drugi
uspeli, da bi drugi preživeli, da bi drugi živeli v blaginji. Potrošniški sistem tega preprosto "ne pusti" in zapoveduje: uživaj, "imej se fajn", in to ne glede na posledice.
Je nošnja maske res tako velika žrtev? Je razkuževanje res tako težko? Je odpoved potovanja ali izleta res konec našega načina življenja? Morda pa res potrebujemo lekcijo, da ponovno postanemo sočutni, empatični, pripravljeni na samoodpoved.
A to hkrati pomeni tudi konec neodgovorne in
brezbrižne potrošniške družbe, ki uničuje ljudi in okolje. To pa niti ni tako
slabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar