Papež je za medsebojno delitev

Na binkoštni ponedeljek 2026 je bila javnosti predstavljena prva enciklika papeža Leona XIV. z naslovom Magnifica Humanitas oziroma Veličastno človeštvo in s podnaslovom O ohranjanju človeštva v dobi umetne inteligence. Čeprav je v ospredju umetna inteligenca, papež tega vprašanja ne obravnava zgolj kot tehnični, pravni ali ekonomski izziv, temveč predvsem kot vprašanje človekovega dostojanstva, skupnega dobrega, pravičnosti in solidarnosti. Ob tem obsoja tudi voditelje, ki probleme še vedno rešujejo s silo, čeprav bi jih bilo mogoče reševati drugače.

Papež poudarja, da tehnološki razvoj sam po sebi še ne pomeni napredka za vse ljudi. Nova orodja lahko povezujejo, izobražujejo, zdravijo in lajšajo življenje. Lahko pa tudi izključujejo, nadzorujejo, poglabljajo neenakosti ter bogastvo in moč koncentrirajo v rokah majhnega števila ljudi. Zato papež poziva, naj razvoj umetne inteligence in digitalnih tehnologij ne bo prepuščen samo trgu, interesom velikih podjetij ali logiki dobička.

V encikliki papež obsoja vojne in opozarja, da »človeštvo drsi v nasilno kulturo moči, v kateri mir ni več razumljen kot odgovornost, temveč kot krhek premor med vojnami.« Ob tem poudarja, da ima človeštvo na voljo drugačne in bolj človeške poti za reševanje sporov:

»Človeštvo razpolaga z veliko učinkovitejšimi in zmogljivejšimi orodji za spodbujanje človeškega življenja in reševanje sporov, kot so dialog, diplomacija in odpuščanje. Uporaba sile, nasilja in orožja odraža revščino odnosov, ki ima vedno katastrofalne posledice za civilno prebivalstvo.«

A papeževa enciklika oziroma okrožnica govori tudi nič manj kot o medsebojni delitvi dobrin ter o takšni obdavčitvi, ki pravičneje porazdeli bogastvo v dobro vseh.

Papež s tem nakaže, da prava solidarnost ni nekaj presežnega, kar pride šele potem, ko smo poskrbeli zase. Solidarnost je način življenja v svetu, kjer nihče ne obstaja sam zase. Če so naše usode povezane, potem mora biti povezana tudi naša skrb za drugega človeka. Zato medsebojna delitev eden od temeljev pravične družbe. Nihče ne sme biti izključen in vsakomur mora biti omogočen dostop do dobrin:

»Drugič, vključenost in dostop: koristi inovacije morajo biti povezane z naložbami v znanje, infrastrukturo in ključne storitve, da se zagotovi, da tehnologija ne povečuje vrzeli med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo. Končno, ukrepi za zagotavljanje pravičnosti: obdavčitev, socialna zaščita in industrijske politike morajo popravljati neravnovesja, ki jih ustvarja koncentracija bogastva in moči. Dejansko ta merila ne pomenijo zavore za inovacije; namesto tega jo naredijo civilizirano in človeško.«

To je jasen odgovor na pogosto trditev, da vsaka regulacija, obdavčitev ali družbena odgovornost zavira razvoj. Papež pravi nasprotno: pravičnost ne uničuje inovacij, temveč jih naredi človeške. Tehnologija, ki koristi samo nekaterim, medtem ko druge potiska na rob, ni resničen napredek. Resničen napredek mora vključevati tudi tiste, ki so najšibkejši, najrevnejši in najmanj slišani.

Tu se enciklika zelo približa ideji ekonomije delitve. Če so podatki, algoritmi, platforme, patenti, znanje in tehnološka infrastruktura nova oblika bogastva, potem tudi zanje velja vprašanje pravične dostopnosti oziroma delitve. Ne smejo postati sredstvo novega gospostva peščice najbogatejših nad večino. Umetna inteligenca mora biti usmerjena v skupno dobro, ne le v zasebni dobiček.

Papež zato ne govori samo o moralnih načelih, temveč tudi o konkretnih družbenih in ekonomskih ukrepih. Posebej omenja pravične zakone, prerazporejanje, davčne sisteme, socialno zaščito in industrijske politike. Pri tem zapiše:

»Pravični zakoni in metode prerazporejanja so gotovo potrebni za popravljanje neravnovesij, vključno z davčnimi sistemi, ki olajšajo breme najšibkejših in zahtevajo več od tistih z večjimi viri. Vendar pa prizadevanja za družbeno pravičnost ne bi smeli obravnavati kot ločeno vprašanje, ki sledi šele po ustvarjanju bogastva, kakor da bi ekonomija obstajala zgolj zato, da ustvarja bogastvo, politiki pa bi posredovali šele pozneje, da bi ga razdelili. Dejansko pravičnost zadeva vsako fazo ekonomske dejavnosti, od pridobivanja virov do financiranja in od proizvodnje do potrošnje; vsaka izbira ima moralne posledice.«

Ta misel je zelo pomembna. Papež zavrača predstavo, da naj ekonomija najprej ustvarja bogastvo brez moralnih omejitev, nato pa naj politika in dobrodelnost popravljata posledice. Pravičnost mora biti navzoča že na začetku: pri pridobivanju virov, pri financiranju, pri proizvodnji, pri trgovini, pri porabi, pri davkih, pri lastništvu in pri delitvi koristi.

Drugače povedano: ekonomija ni nekaj moralno nevtralnega. Vsaka ekonomska odločitev ima posledice za ljudi, skupnosti in naravo. Tudi odločitev, komu bo umetna inteligenca služila, kdo bo imel dostop do nje in kdo bo od nje imel koristi, je moralna odločitev.

Zanimivo je tudi, da papež medsebojno delitev povezuje z vero in zakramentalnim življenjem. Krščanska vera po njegovem ne more ostati le notranja, obredna ali zasebna stvar. Če je človek resnično povezan z Bogom in bližnjim, se mora ta povezanost pokazati tudi v konkretnih odnosih, v skrbi za druge in v delitvi dobrin. V encikliki beremo:

»Služenje drugim se ne izraža samo po naši veri, ki jo obhajamo in živimo v zakramentih, ter v sprejetju sinodalnega sloga, temveč tudi v konkretni delitvi dobrin.«

To pomeni, da vera ni ločena od vprašanj lastnine, bogastva, revščine, dostopa do tehnologije in družbene pravičnosti. Nasprotno, ravno tu se pokaže, ali je vera živa. Delitev dobrin ni nekaj obrobnega, temveč konkreten izraz služenja. Še posebej močna je povezava med evharistijo, pravičnostjo in delitvijo. Papež zapiše:

»Evharistija nas odpira za pravičnost in medsebojno delitev, s prednostno skrbjo za tiste, ki jih bremenita revščina ali marginalizacija. In medtem ko lahko nove ekonomske in tehnološke mreže ustvarjajo izključenost, osamljenost in odvisnosti, je Cerkev, hranjena z evharistijo, poklicana, da naredi viden drugačen vzorec, takšen, ki ohranja človeške povezave, daje glas nevidnim in zagotavlja, da so procesi usmerjeni k spoštovanju dostojanstva ljudi.«

V tej misli se lepo razkrije osrednje sporočilo enciklike. Novi ekonomski in tehnološki sistemi lahko človeka naredijo nevidnega. Lahko ga spremenijo v uporabnika, potrošnika, podatek, profil ali strošek. Lahko ustvarijo osamljenost, odvisnost in nemoč. Cerkev pa je poklicana kazati drugačen vzorec: vzorec odnosov, poslušanja, solidarnosti in spoštovanja dostojanstva vsakega človeka.

Zato enciklika Magnifica Humanitas ni samo dokument o umetni inteligenci. Je tudi dokument o prihodnosti človeštva. Vprašanje ni samo, kakšne stroje bomo ustvarili, temveč kakšni ljudje bomo postali. Bomo gradili svet, v katerem bo tehnologija služila predvsem dobičku, nadzoru in tekmovanju? Ali pa bomo gradili skupni dom, v katerem bodo tehnologija, ekonomija in politika služile človeku, skupnosti in skupnemu dobremu?

Papeževo sporočilo je jasno: umetna inteligenca mora ostati v službi človeške inteligence, človeškega srca in skupnega dobrega. Pravi napredek ni v tem, da nekaj zmoremo narediti, temveč v tem, da to naredimo pravično, odgovorno in v korist vseh.

V dobi umetne inteligence zato ne potrebujemo manj človečnosti, temveč več. Potrebujemo več solidarnosti, več pravičnosti, več skrbi za šibkejše in več medsebojne delitve dobrin. Prav v tem je lahko ena najpomembnejših smeri prihodnosti: da tehnološke, ekonomske in kulturne vezi med nami ne postanejo vir neenakosti, temveč poti sodelovanja, skupnosti in skupnega dobrega.

 

Viri:

Papež Leon XIV., Magnifica Humanitas, Vatikan, 15. maj 2026. Dostopno na: https://www.vatican.va/content/leo-xiv/en/encyclicals/documents/20260515-magnifica-humanitas.html

RTV Slovenija, »Papež Leon XIV. v svoji prvi encikliki poziva k strožjemu nadzoru nad umetno inteligenco«. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/svet/papez-leon-xiv-v-svoji-prvi-encikliki-poziva-k-strozjemu-nadzoru-nad-umetno-inteligenco/783239

Pope Leo XIV gives the homily during his inauguration. Dostopno na: https://www.flickr.com/photos/197399771@N06/54527455440/

Zakaj plačevati davke

V delu slovenske politike in družbe se vse pogosteje na davke in prispevke gleda kot na nekakšnega nebodigatreba. Predstavljeni so kot cokla razvoja, včasih skoraj kot nekaj protidržavnega. Zato poskusimo razmisliti in na preprost način predstaviti nekaj temeljnih misli oziroma trditev o davkih (zaradi poenostavitve bomo mednje prišteli tudi prispevke, trošarine, DDV in druge javne dajatve).

Davki so prispevek za skupno dobro.

Vprašanje davkov je vprašanje države oziroma življenja skupnosti. Kot posamezniki imamo svoje individualne potrebe, ki jih najprej želimo zadovoljiti. Potrebujemo hrano, vodo, oblačila, stanovanje in še marsikaj drugega. A imamo tudi skupne potrebe, ki nam omogočajo, da živimo skupaj in da država sploh lahko deluje.

Cestna, energetska in telekomunikacijska infrastruktura, izobraževanje, zdravstvo, socialno varstvo, javna uprava, javne službe, kot so vodovod, odvoz in ravnanje z odpadki, skrb za varnost, okolje ter številna druga področja zadovoljujejo naše skupne potrebe.

Vse to pa ni zastonj. Pričakujemo, da bo delovalo brezhibno, hkrati pa za to pogosto ne bi radi plačevali. Toda tako ne gre. Če želimo živeti v urejeni, varni in solidarni skupnosti, moramo zanjo tudi prispevati.

Davki so izraz solidarnosti.

Ko plačujemo davke in prispevke, na primer za tako imenovano zdravstveno blagajno, se nam to morda zdi krivično, še posebej, če smo zdravi. Lahko plačujemo leta in leta, pa skoraj nikoli ne obiščemo zdravnika. Nekdo drug pa iz te blagajne »porabi« veliko denarja, morda veliko več, kot je kdaj koli vplačal. Sam tega stroška ne bi zmogel.

A tudi nas lahko kadar koli doleti, da hudo zbolimo ali se poškodujemo. Takrat drugi prispevajo za nas. S tem, čeprav zdravstveni sistem ne deluje idealno, pomagamo drugim, hkrati pa se lahko počutimo varne, saj vemo, da bomo tudi sami deležni pomoči, ko jo bomo potrebovali.

Sami si zelo dragega zdravljenja nikoli ne bi mogli privoščiti. Tudi drugi si ga ne bi mogli. Vsi skupaj pa ga lahko omogočimo. Podobno velja tudi za pokojninski sistem, socialne pomoči, dolgotrajno oskrbo in druga področja skupnega dobrega.

Pravični davki so progresivni davki.

Še zlasti najpremožnejši državljani radi poudarjajo, da plačujejo previsoke davke. Ker imajo pogosto tudi velik politični vpliv, lobirajo za njihovo znižanje, na primer v obliki tako imenovane socialne kapice.

Vendar pri pridobivanju svojega bogastva večinoma uporabljajo večji delež družbenih in naravnih virov kot drugi: na primer zemlje, znanja, delovne sile in družbenih storitev. Pogosto lahko povzročajo tudi večje okoljsko breme.

Zato je prav, da prispevajo več kot drugi državljani ali vsaj v enakem deležu glede na svoje prihodke in premoženje, še pravičneje pa je, da tisti z večjimi zmožnostmi prispevajo sorazmerno več.

Davki so izraz domoljubja.

Če imamo radi svojo državo, to ne pomeni, da od nje samo pričakujemo koristi, temveč tudi, da zanjo nekaj prispevamo. Država ni zastonj. Za svoje delovanje potrebuje denar, državljani pa smo tisti, ki k temu prispevamo. Davki so ena od oblik tega prispevka.

Zato je plačevanje davkov domoljubno dejanje. Nasprotno pa sta izogibanje davkom ali zahteva po njihovem nepremišljenem zmanjševanju izraz pomanjkanja odgovornosti do skupnosti. Torej: pravim domoljubom plačevanje davkov ni težko, saj razumejo, da s tem prispevajo k delovanju države in skupnemu dobremu.

 

Ekonomija delitve je ekonomija človekovih pravic

Ko danes razmišljamo o ekonomiji, se naš pogled pogosto zoži na kazalnike, kot so BDP, gospodarska rast, produktivnost, dobiček in podobno. Ob tem pa se vse premalo sprašujemo, kaj ekonomske politike in ukrepi pomenijo za ljudi, dostojanstvo, pravičnost, okolje ter druge vidike, povezane s človekovimi pravicami.

Visoki komisar OZN za človekove pravice Volker Türk je aprila 2023 uradno predstavil koncept ekonomije človekovih pravic (human rights economy). Pri tem je med drugim poudaril:

»Ekonomija človekovih pravic bo prinesla boljše rezultate za ljudi in planet, saj presega ozko logiko dobička in temelji na pravicah vseh ljudi. Njene politike usmerjajo močno energijo v uresničevanje Agende za trajnostni razvoj, ki je hkrati agenda človekovih pravic, ter usklajeno obravnavajo družbena in okoljska vprašanja, ki so ključnega pomena za vsakega človeka na Zemlji.« (UN High Commissioner for Human Rights)

Kako opredeliti ekonomijo človekovih pravic?

»Ekonomija človekovih pravic postavlja ljudi in planet v središče ekonomskih, družbenih in okoljskih politik, načrtov in programov. Njen cilj je zagotoviti, da vse gospodarske, industrijske in trgovinske politike, investicijske odločitve, varstvo potrošnikov, potrošniške izbire ter poslovni modeli trdno temeljijo na normah in standardih človekovih pravic.« (Share the Worlds Resources)

V prispevku Human rights economy: Seeding change for an economy that enhances human rights (Ekonomija človekovih pravic: sejanje sprememb za ekonomijo, ki krepi človekove pravice) je predstavljenih nekaj poti za uresničevanje ekonomije človekovih pravic.

Na nacionalni ravni takšna ekonomija zahteva pravičnejše javne proračune in davčne politike, ki omogočajo financiranje osnovnih javnih storitev. Države naj bi največji možni obseg razpoložljivih sredstev namenile zdravstvu, socialni zaščiti, kakovostnemu izobraževanju, stanovanjem, vodi in drugim temeljnim pravicam. Pomembno je tudi, da ohranijo dovolj proračunskega prostora za uresničevanje človekovih pravic tudi v času dolžniških stisk. Poleg tega naj bi razvijale sisteme skrbi in podpore, človekove pravice vključile v trgovinske sporazume ter gospodarski uspeh merile širše kot zgolj z BDP.

Na globalni ravni pa ekonomija človekovih pravic poudarja, da spremembe niso potrebne samo znotraj posameznih držav, temveč tudi v mednarodni finančni ureditvi in globalnem ekonomskem upravljanju. Potrebna je reforma mednarodne finančne ureditve, zlasti na področju dolgov, delovanja mednarodnih finančnih institucij in mednarodnega davčnega sodelovanja. Cilj je preprečevati izogibanje davkom, povečati sredstva držav za uresničevanje človekovih pravic ter zagotoviti, da gospodarske politike ne spodkopavajo družbenih in razvojnih ciljev.

Pobuda Surge Initiative

Posebno vlogo pri uresničevanju ekonomije človekovih pravic ima pobuda Surge Initiative, ki deluje v okviru Urada visokega komisarja ZN za človekove pravice oziroma OHCHR. Ustanovljena je bila leta 2019 kot odgovor na naraščajoče ekonomske in druge neenakosti, počasno uresničevanje Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja ter vse večje družbene napetosti. Njen namen je okrepiti uresničevanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic ter tesneje povezati človekove pravice z ekonomskimi politikami.

Od leta 2019 je pobuda podprla več kot 80 projektov po svetu, med drugim v Severni Makedoniji, Esvatiniju, Keniji, Zambiji, Jordaniji, Čadu, Gvineji Bissau in Srbiji. Ti primeri kažejo, kako je mogoče načelo »nikogar ne pustiti ob strani« uresničevati v proračunih, zakonodaji in socialnih politikah ter na področjih, kot so pravica do hrane, izobraževanja, vode in zaščite ranljivih skupnosti.

Vsaka skupnost, lokalna, državna in globalna, bi morala svojo ekonomsko ureditev in politike usmerjati v uresničevanje človekovih pravic. Te so zapisane v številnih mednarodnih dokumentih, predvsem v Splošni deklaraciji človekovih pravic, na bolj konkretni ravni pa se odražajo tudi v Agendi 2030 oziroma ciljih trajnostnega razvoja. Naj gre za davčni sistem, proračunsko financiranje šolstva, zdravstva in drugih javnih sistemov, mednarodne trgovinske sporazume ali dolgove, vselej bi morali izhajati iz človekovih pravic in jim tudi slediti.

Ekonomija človekovih pravic in ekonomija delitve

 

Ekonomija človekovih pravic se ukvarja s tem, kako naj bo urejen ekonomski sistem, da bo vsak človek lahko dostojno živel in uresničeval svoje temeljne pravice. Zato poudarja pravico do hrane, stanovanja, vode, zdravstva, izobraževanja, socialne varnosti in dostojnega dela.

Ekonomija delitve pa na zelo podobno vprašanje odgovarja z drugega vidika: kako naj dobrine in vire pravičneje delimo, da bo vsak človek imel dostop do osnovnih pogojev za dostojno življenje.

Zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve v svojem bistvu tudi ekonomija človekovih pravic: njen cilj je pravičnejša delitev dobrin in virov, da bi vsak človek lahko dostojno živel in uresničeval svoje temeljne pravice.

Podjetniki bi morali vedeti

Že v kratkem se v slovenskem parlamentu pričakuje odločanje o novem intervencijskem zakonu za razvoj Slovenije. Če nekoliko poenostavimo, gre za zakon, ki naj bi razbremenil prebivalce Slovenije in s tem pospešil gospodarski razvoj. Vendar ne gre le za ta zakon, temveč za širše prepričanje, da so davčna bremena v Sloveniji previsoka in da ovirajo nadaljnji razvoj države.

Po najnovejših primerljivih podatkih evropskih institucij Slovenija po splošni davčni obremenitvi ni med najbolj obremenjenimi državami Evropske unije, temveč je celo nekoliko pod povprečjem EU. Eurostat za leto 2024 navaja, da so davki in neto socialni prispevki v Sloveniji znašali 38,8 % BDP (12. mesto), medtem ko je bilo povprečje EU 40,4 % BDP. Torej ne drži, da smo v Sloveniji nadpovprečno davčno obremenjeni.

Podjetniki in davki

Pozive k nižjim davčnim obremenitvam pogosto najglasneje izražajo podjetniki. Vendar podjetniki ne živijo v praznem prostoru oziroma vakuumu. Njihovi zaposleni so se za svoj poklic praviloma izobrazili v javnem izobraževalnem sistemu, ki se financira iz državnih in občinskih virov. Za to so potrebni davki in prispevki, ki jih lahko poenostavljeno opredelimo kot davčno obremenitev.

Zaposleni, pa tudi lastniki podjetij, potrebujejo zdravstveni sistem, ki se večinoma financira iz javnih virov. Res je, da si nekateri lažje privoščijo zasebne storitve, vendar bi tudi zanje lahko bili stroški zahtevnih in dolgotrajnih zdravljenj zelo visoki. Za to so potrebni davki in prispevki.

Podjetja za nemoteno delovanje potrebujejo električno, komunalno, cestno, železniško in drugo infrastrukturo, ki se večinoma financira iz državnih in občinskih virov. Za to so potrebni davki.

Podjetja potrebujejo tudi varno in stabilno okolje, ki ga zagotavljajo policisti, upravne enote, gasilci, civilna zaščita in številne druge institucije. Tudi za to so potrebni davki.

Še bi lahko naštevali, vendar podjetniki dobro vedo oziroma bi morali vedeti, kaj vse jim omogoča nemoteno delovanje. 

Res pa je tudi, da je Slovenija majhna država, zato mora razmeroma majhno število delovno aktivnih prebivalcev zagotoviti sredstva za delovanje celotne družbe. V državah z veliko več prebivalci, na primer z 80 milijoni ljudi, se lahko določena javna bremena porazdelijo med širši krog zavezancev.

Prebivalci in davki

Prebivalci smo tako ali drugače obremenjeni z davki in prispevki, bodisi prek obremenitve plač, plačila DDV-ja, trošarin, dohodnine in drugih dajatev.

Vendar nekoliko višja plača zaradi nižjih davčnih obremenitev še ne pomeni nujno večjega dejanskega prihranka, če bi se hkrati zmanjšala kakovost ali dostopnost javnih storitev. Dobro delujoče zdravstvo, izobraževanje, pokojninsko in socialno varstvo ter infrastruktura, ki smo jo že omenili, imajo veliko vrednost za posameznika in celotno družbo.

Zato je zelo pomembno, da ne nasedamo preprostim »parolam«, da davki onemogočajo razvoj. Morda bi bilo pravilneje trditi nasprotno: z davki razvoj pravzaprav krepimo. Z njimi namreč financiramo javne storitve, infrastrukturo in institucije, brez katerih ne moreta dobro delovati ne gospodarstvo ne družba kot celota.

Če pa že odpiramo »davčno debato«, bi morali vanjo nedvomno vključiti vprašanje visokih izdatkov za oboroževanje. Ti so pogosto velik in dolgoročen strošek države, hkrati pa ne prispevajo neposredno h kakovosti življenja ljudi tako kot vlaganja v zdravstvo, šolstvo, socialno varnost, stanovanja ali infrastrukturo. Če bi te izdatke zmanjšali oziroma omejili, bi lahko več sredstev namenili področjem, ki neposredno krepijo blaginjo prebivalcev, morda pa bi se odprl tudi prostor za bolj uravnoteženo davčno politiko.

Ekonomija in njena temeljna naloga

Ekonomija je družbeno področje, katerega temeljna naloga je ustvarjati pogoje za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika ter za blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za okolje.

Tako kot politika predstavlja vidik vodenja in organiziranja družbene skupnosti v delujočo celoto, ekonomija predstavlja njen materialni vidik. Ustvarja namreč materialne pogoje bivanja, tako z vidika posameznika kot celotne družbe.

Zato sta politika in ekonomija vselej tako izpostavljeni, pa tudi tesno prepleteni področji, saj je življenje vsakogar od nas močno pogojeno z njunim delovanjem.

V ožjem smislu pa sta politični in ekonomski sistem tista, ki neposredno oblikujeta ti dve področji ter določata institucije, pa tudi politične in ekonomske odnose.

Današnji ekonomski sistem, s podporo politike, povzroča veliko neenakost – na eni strani obsežno revščino in lakoto, na drugi izjemno bogastvo manjšega dela človeštva. Ta neenakost pa je vzrok za največje probleme današnjega sveta – družbene konflikte, vojne, migracije, podnebno krizo itd.

Politični in ekonomski sistem gradimo ljudje sami, zato se spreminjata glede na naše vrednote in prepričanja. Seveda imajo močnejši udeleženci več vpliva, a vendarle smo ljudje tisti, ki oblikujemo, sprejemamo in ohranjamo določen politični in ekonomski sistem.

To pa pomeni, da ju lahko tudi spremenimo, kar je dobra novica. Najprej je potrebna sprememba ekonomskega sistema, saj prav ta povzroča največje probleme in krize sodobnega sveta.

Ekonomija ne sme biti ločena od človeških vrednot, kot so sočutje, skrb za drugega, solidarnost, spoštovanje in ne nazadnje ljubezen. Ne moremo je preprosto ločiti od življenja in reči, da je to pač posel kot posel oziroma business as usual.

Ne moremo biti skrbni starši, ljubeči partnerji, dobri prijatelji in pozorni sosedje, nato pa v podjetjih in korporacijah uničevati okolje, izkoriščati ljudi v revnejših državah ter s finančnimi instrumenti spodkopavati njihove ekonomske sisteme. To preprosto ne gre skupaj.

Takšni, kot smo do svojih bližnjih, bi morali biti tudi do vseh drugih ljudi, v politiki, podjetjih in drugih ustanovah. Ekonomija mora izražati najboljše v človeku, ne pa najslabšega: sebičnosti, pohlepa, tekmovalnosti in sovraštva.

Zato lahko temeljno nalogo ekonomije, to je ustvarjanje pogojev za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika ter za blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za okolje, uresničujemo le s sočutjem, solidarnostjo, spoštovanjem drugih in sposobnostjo izražanja ljubezni. Te človeške kvalitete se v praksi, še posebej na ekonomskem področju, izražajo kot ekonomija delitve.