Svetovni dan boja proti revščini

17. oktobra, le dan po Svetovnem dnevu hrane, obeležujemo še en pomemben "opomnik" – Svetovni dan boja proti revščini. Leta 1992 ga je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, v spomin na 17. oktober 1987, ko se je na trgu Trocadéro v Parizu, kjer je bila leta 1948 podpisana Splošna deklaracija človekovih pravic, zbralo več kot sto tisoč ljudi, da bi opozorili na žrtve skrajne revščine, nasilja in lakote. (UNESCO) Tako je tudi v simbolnem smislu boj proti revščini tesno povezan s človekovimi pravicami.

Živeti v revščini je namreč eno samo veliko kršenje človekovih pravic. Revščina je boj za preživetje, kar pomeni vsakodnevni boj za osnovne dobrine - hrano, vodo, zdravila itd. Z revščino je tako kršen že 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki se glasi:

"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva."

V revščini ni niti svobode niti dostojanstva. Revni ljudje ne morejo živeti svobodno, saj so ves čas vpeti v okruten boj za preživetje. Milijoni cele dneve garajo za pest riža. Je to človeško dostojanstvo? Že sama revščina pomeni odsotnost dostojanstva, revni ljudje pa so izpostavljeni nenehnemu poniževanju in kratenju pravic, ki jih zahteva neusmiljen boj za osnovne dobrine. Ali drug z drugim, še zlasti pa z revnimi, ravnamo v duhu bratstva?

Tema letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini zato ni po naključju: DOSTOJANSTVO ZA VSE V PRAKSI: Skupne zaveze za socialno pravičnost, mir in planet.

Revščina v osnovi pomeni pomanjkanje oziroma prikrajšanje za dobrine in storitve, ki nam omogočajo zdravje in blaginjo. O tem govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo."

Šele življenjska raven, ki posamezniku ali družini omogoča zdravje in blaginjo, pomeni, da ne živimo v revščini. V tem smislu obstajajo trije glavni mejniki revščine:

"Večina ljudi na svetu živi v revščini. 85 odstotkov jih živi z manj kot 30 dolarji na dan, dve tretjini živita z manj kot 10 dolarji na dan, vsak deseti pa z manj kot 1,90 dolarja na dan. V vsaki od teh statistik so upoštevane razlike v cenah med državami za prilagoditev kupni moči v posamezni državi."

Seveda vsi ljudje niso revni na enak način, najhujša je revščina v tretji skupini, kjer govorimo o lakoti, torej pomanjkanju človekove najosnovnejše dobrine – hrane (in vode). O tem smo spregovorili o prispevku Nikogar ne puščamo ob strani. Vendar ima revščina tudi drugačne podobe in z njo se v takšni ali drugačni podobi sooča kar 85 odstotkov Zemljanov.

Ustvarili smo torej družbo oziroma natančneje ekonomski sistem, ki dobro služi vsega 15 odstotkom Zemljanov, kar je približno 1,2 milijarde od 8 milijard ljudi, kolikor nas trenutno biva na našem planetu. Kaj je pravzaprav bistvo in kaj ključna naloga ekonomskega sistema?

Ekonomski sistem je temelj, na kateremu "stoji" družbena skupnost. Ekonomski sistem nam – kot posameznikom in kot skupnosti – zagotavlja dobrine, ki nam omogočajo preživetje, zdravje in blaginjo. Očitno je, da ne deluje dobro; ne za vse ljudi in ne za okolje.

Revščine ne bomo odpravili v tekmovalnem (konkurenčnem) okolju, kjer se "tepemo" za globalne dobrine in kjer vselej zmagujejo najmočnejši ter najbogatejši. Revščino bomo odpravili, če bomo sodelovali in pravičneje delili globalne vire. Ekonomija delitve je zatorej pot za rešitev globalne revščine. Dokler bodo ljudje živeli v revščini, pa ne moremo zaživeti v miru, blaginji in zdravem okolju.