Ljubiti drugega

Ljubiti drugega ni sentimentalno čustvo,
ki ga izrečemo o nekom, nato pa pogosto ravnamo povsem drugače –
včasih celo v popolnem nasprotju z ljubeznijo samo.
Ljubezen do drugega je ljubezen v dejanjih – dejavna ljubezen.

Ljubiti drugega pomeni ljubiti vsakega človeka,
brez vsakršne diskriminacije, še posebej pa ne glede na:
"raso, barvo kože, spol, jezik, vero,
politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo,
premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino".*

To pomeni ljubiti Irance, Izraelce, Američane, Ukrajince, Ruse,
Kitajce, Indijce, Brazilce, Tanzanijce, Uzbekistance in vse druge – brez izjeme.
To pomeni ljubiti muslimane, kristjane, hindujce, budiste
in pripadnike vseh drugih večjih in manjših religij.
To pomeni ljubiti ljudi različnih prepričanj in političnih usmeritev,
različnih spolnih identitet in usmeritev – vsakogar, povsod.

Toda ni nam treba ljubiti tistih, ki – ne glede na pripadnost –
netijo sovraštvo, razkol in vojne,
spodbujajo predsodke ali ustvarjajo
nemogoče pogoje za življenje milijonov naših bratov in sester –
bodisi z orožjem, bodisi s političnimi ali ekonomskimi sredstvi.

Proti njim se moramo dejavno upreti:
protestirati, bojkotirati, demonstrirati, pisati …
Kajti dejavna ljubezen ne izključuje dejavnega upora.

Hrupna tišina

"Hrupna tišina" je seveda oksimoron – torej bistroumni nesmisel, besedna figura, pri kateri gre za združitev protislovnih pojmov. A prav s temi besedami lahko opišemo odziv evropskih voditeljev na izraelski napad na Iran: brez obsodbe, brez protesta, brez groženj s sankcijami. V primeru Rusije je bila zgodba povsem drugačna – nedavno je bil uveden že 18. sveženj sankcij EU proti Rusiji.

Navkljub očitnemu genocidu v Gazi, ki traja že dolge mesece, nedavnemu napadu na Iran ter že prej na druge suverene države – Sirijo, Libanon in Jemen – Evropa ostaja bolj ali manj tiho. Brez sankcij, brez resnih ukrepov, le nekaj (ne preveč strogih) opozoril – zgolj toliko, da si nekateri politiki lažje potešijo slabo vest.

Vsak dan smo bliže vojni vseh vojn – jedrski, saj so "v igri" jedrski objekti in jedrsko orožje. Mar evropski politiki nimajo niti trohice poguma, da bi vsaj skušali to preprečiti? Kaj pomeni pravi pogum, jim je pokazala majhna skupina aktivistov – med njimi tudi Greta Thunberg – ki so se z jadrnico Madleen podali proti Gazi s simbolično pomočjo njenim trpečim prebivalcem. Greta je s svojim dejanjem že drugič razgalila majhnost "velikih" evropskih voditeljev, ki ne zmorejo niti resnega pristopa k podnebnim spremembam, kaj šele soočenja z nevarnostjo izbruha 3. svetovne vojne.

"Kajti v trenutku, ko prenehamo poskušati, izgubimo svojo človečnost. In ne glede na to, kako nevarna je ta misija, ni niti približno tako nevarna kot tišina sveta ob genocidu, ki ga lahko spremljamo v živo."

To izjavo je Greta podala med plovbo z jadrnico Madleen proti Gazi kot odgovor na vprašanja o tveganju njihovega dejanja. Gre za močan moralni poziv k dejanjem v času množične pasivnosti. A ljudje se prebujajo – stotine tisočev protestirajo proti genocidu v Gazi. Kljub temu jih politiki ne slišijo; in s tem niso zgolj pasivni, temveč postajajo aktivni podporniki izraelskih dejanj ter tako sokrivi za grozljive razmere v Gazi.

Zdaj bodo na njihovi vesti tudi stotine življenj v Iranu – in nenazadnje nedolžne žrtve v samem Izraelu, pa še marsikje po svetu.

Za takšne voditelje nas je lahko globoko sram. Njihova tišina je grozljivo glasna – glasna kot eksplozije bomb, ki dežujejo z neba.

Kratka razprava o peklu, ki ga ustvarjamo

"Ker vaš pohlep je svetu kakor kuga,
Falote dviga, poštenjake tlači!"
(Dante Alighieri: Pekel. VIII. krog, Zle kotanje, prevaranti)

Dante Alighieri (1265–1321) je v svoji nesmrtni Božanski komediji, razdeljeni na Pekel, Vice in Raj, mojstrsko upodobil tedanjo družbo. Ker ni mogel neposredno kritizirati mogočnikov svojega časa, jih je na podlagi njihovih dejanj razvrstil glede na mesto, ki si ga zaslužijo po smrti – nekaterim še živim pa je že "rezerviral" prostor, kamor po njegovem sodijo. Na svoji poti se najprej poda v Pekel, v spremstvu rimskega pesnika Vergila, kjer grešnike – od papežev, kraljev, bogatašev, plemičev in trgovcev do navadnih ljudi – razporedi po posameznih krogih, vse od prvega do najnižjega, devetega.

Se je družba od takrat spremenila? Da, se je. Imamo računalnike, avtomobile, robote, umetno inteligenco in še vrsto drugih tehnoloških čudes. Po drugi strani pa – kar zadeva naše človeške lastnosti – nismo bistveno drugačni kot v Dantejevem času. Pohlep, požrešnost, oderuštvo, zavist, laž, zvijačnost, nasilje... Koliko vsega tega še vedno vidimo v politiki, ekonomiji, pa tudi v vsakdanjem življenju. Še huje, velik del znanstvenega in tehnološkega napredka ne namenjamo za blaginjo ljudi, temveč za njihovo uničevanje ter za uničevanje drugih bitij in okolja.

 

Politični pekel

Sla in pohlep po neomejeni oblasti, bogastvu, zemlji, naravnih virih in vplivu na ljudi še vedno usmerja dejanja številnih velikih in malih političnih in gospodarskih voditeljev. A ti voditelji so danes nevarnejši kot kdaj koli prej, kajti za njimi stojijo izjemno premožni posamezniki ter najbistrejši znanstveniki in tehnološki strokovnjaki. Razvoj na področju oboroževanja poteka z osupljivo hitrostjo: droni, vodeni z umetno inteligenco, hipersonične rakete, »pametne« bombe... Vse to postaja naša resničnost.

Namesto da bi vlagali v hrano, zdravstvo, izobraževanje in druge osnovne dobrine, vlagamo v grozljivo orožje. Dovolj je, da pogledamo v Gazo – to je pekel na Zemlji. Tam se uporabljajo najnovejše tehnologije. Zakaj? Za ubijanje, pohabljanje in stradanje – predvsem žensk in otrok. To je politični genocid. Kam bi torej v peklu postavili arhitekte takšne politike – voditelje držav in armad, proizvajalce in trgovce z orožjem ter vse druge, ki jih podpirajo?

Morda kar v deveti, najnižji krog – v jamo izdajalcev sorodnikov, domovine, prijateljev – kjer so grešniki okovani v led. Za razliko od drugih delov pekla, ki so večinoma "peklensko" vroči, tu vlada ledeni mraz. Tako kot je bilo njihovo v času življenja ledeno hladno in neusmiljeno do vseh okoli sebe:

"Navzdol vsakdo obraz obrača bledi,
brk o zmrzali govori strupeni,
oko o srčni žalosti in bedi."


Ekonomski pekel

"Vaš Bog, se ve, je iz srebra in zlata,
le v čem se nosite vi nad pogani?"
(Dante Alighieri: Pekel. VIII. krog, Zle kotanje, prevaranti)

A pekel na Zemlji, ki ga danes simbolizira Gaza, ni zgolj posledica sodobnega orožja, temveč tudi vojne, ki pogosto poteka daleč od oči javnosti – ekonomske vojne. Posledice te vojne so naravnost grozljive. V svetu, kjer bi lahko z obstoječo količino hrane prehranili kar 10 milijard ljudi – torej precej več, kot jih danes živi na planetu (nekaj več kot 8 milijard) – se še vedno z lakoto spopada med 713 in 757 milijonov ljudi. Kar 28,9 % svetovnega prebivalstva, torej približno 2,33 milijarde ljudi, pa je izpostavljenih zmerni ali hudi prehranski nepreskrbljenosti. Vsako leto zaradi lakote in z njo povezanih vzrokov umre več kot 3 milijone otrok.

Temu bi lahko rekli ekonomsko peklo – saj gre za neposredno posledico ekonomske politike najrazvitejših držav. Če smo še natančnejši, lahko govorimo kar o ekonomskem genocidu. Stotine milijonov ljudi strada, milijoni umirajo v najhujših mukah, ki jih povzroča lakota. In vse to v svetu, kjer je dobrin dovolj za vse. To omogoča ekonomski sistem, ki kopičenje bogastva v rokah peščice postavlja nad preživetje večine. Dolgovi, obresti, špekulacije, manipulacije, prisvajanje naravnih virov – to so orodja ekonomske politike, preoblečene v leporečje ekonomskega razvoja in gospodarske rasti.

 

Ustvarimo boljši svet

V Gazi smo priča skupnemu najslabšemu (so)delovanju politike in ekonomije, ki ustvarjata eno najhujših oblik človeškega trpljenja. A razmere niso bistveno boljše niti v številnih drugih državah in regijah po svetu. Samo upamo lahko, da se bo vojna v Gazi čim prej končala. Vendar ne smemo misliti, da bo potem vse v redu. Ne bo! Potrebne bodo temeljite sistemske spremembe v smeri pravičnejše ekonomske politike, ki bo vsakemu prebivalcu Zemlje zagotovila vsaj osnovne človeške potrebe: hrano, vodo, stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo ter dostop do izobraževanja. Če tega ne bomo uresničili, bomo kot človeštvo še naprej tonili vse globlje v brezno propada – v pekel na Zemlji.

Resnično mednarodno sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta edina pot iz tega pekla. Le tako lahko živimo skupaj – v miru in blaginji. Druge poti ni. Mi vsi smo tisti, ki moramo ustvariti boljši svet. Ne bodimo omahljivci in neopredeljeni.

Ko je Dante prvič vstopil v pekel, je v preddverju – v predkrogu pekla – naletel na veliko množico ljudi. Niso bili ne dobri ne zli. Bili so omahljivci in neopredeljeni. V življenju se niso postavili na nobeno stran – niti za dobro niti proti zlu:

"Ukaz najstrožji veli, da bodo v vek tu žalovale
te duše, ki so svoje zemske čase
brez graje preživele in brez hvale.
Ob njih še truma angelov se pase,
ki niso Stvarniku v obraz skočili,
ne bili zvesti, temveč stali zase.
Da bi lepote raju ne kazili,
jih Bog je izvrgel, peklo pa jih neče,
da ne bi grešniki ob njih slavili."

Postavimo se na stran dobrega. Postavimo se na stran sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Postavimo se na stran sočutja, spoštovanja in dejavne ljubezni. Postavimo se na stran miru, blaginje ter resničnega razvoja človeštva.


Viri:
Dante Alighieri: Božanska komedija, Pekel. Mohorjeva družba. Celje, 2005.
Ekonomija delitve
World Food Program USA

Slika:
High resolution scan of engraving by Gustave Doré illustrating Canto XV of Divine Comedy, Inferno, by Dante Alighieri. Caption: Brunetto Latini accosts Dante. Scanned, post-processed, and uploaded by Karl Hahn. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:DVinfernoBrunettoLatiniAccostsDante_m.jpg