sreda, 17. december 2008

Medsebojna delitev, ključ za rešitev krize


Nenadoma številni ekonomski strokovnjaki in analitiki vedo »vse« o zdajšnji finančni krizi, o njenih mehanizmih in vzrokih, čeprav se jim še pred vsega nekaj meseci o njej niti sanjalo ni. A to sploh ni problem, nič ni narobe, če zdaj kar tekmujejo, kdo dlje v preteklosti »vidi« rojstvo krize. Veliko večji problem je, da nam zdaj taisti »slepci« kažejo pot iz krize.

Standardni izbor ekonomskih ukrepov, ki ga predlagajo, je povsem neuporaben, kajti njihov edini učinek je, da težave prestavljajo na prihodnost, pa še to na bližnjo. Kot bi se nad raka »spravili« z aspirini. Predvsem z nižanjem obrestnih mer (cenitev denarja) in z neposredno pomočjo bankam ter drugim finančnim institucijam naj bi ponovno »zagnali« celoten ekonomski sistem.

Dejstvo pa je, da je predvsem finančni (denarni) sistem povsem neustrezen in namesto svoje temeljne funkcije, služi predvsem samemu sebi oziroma posameznikom in majhnim skupinam, ki z njegovo pomočjo bajno bogatijo. Prava oziroma temeljna funkcija denarja in denarnega (finančnega) sistema pa je omogočiti enostavnejšo menjavo dobrin, kajti dobrine so tisto, kar dejansko potrebujemo za življenje. A celo, če bi tako uredili finančni sistem, da bi spet omogočal nemoteno menjavo (na trgu), še ne bi rešili krize.

Menjava dobrin, ki danes poteka skoraj izključno na trgu in na kateri »sloni« celotna ekonomska struktura družbe, ne omogoča, da bi vsaj temeljne dobrine (neoporečna voda, hrana, ustrezna stanovanja, zdravstveno varstvo, izobraževanje) dosegle vsakega prebivalca Zemlje in mu omogočila vsaj minimalno blaginjo. Tržna (komercialna) logika je namreč neizprosna: na trgu lahko sodelujejo samo tisti, ki na njem nekaj lahko ponudijo (v za-menjavo) – bodisi v obliki dobrin, denarja ali svoje delovne zmožnosti.

Kdor zaradi različnih razlogov (bolezen, mladost, starost, delovna nezmožnost, revščina ali kaj drugega) nima ničesar ponuditi v menjavo, na trgu nima kaj iskati. Tržni sistem ne pozna ne sočutja ne solidarnosti. Če za tem človekom ne »stoji« dovolj močna in solidarna družina, lokalna skupnost ali država je prepuščen strašni usodi: skrajni revščini, lakoti in končno (mnogo prezgodnji) smrti. Takšnih ljudi je danes najmanj 1,3 milijarde (tolikšno je namreč število ljudi, ki živijo v absolutni revščini). S krizo se jim pridružujejo novi milijoni, ki so že zdaj na robu skrajne revščine.

Zato so resnične spremembe mogoče samo v pravih temeljih ekonomske strukture. Ko gre za osnovne dobrine s katerimi zadovoljujemo svoje osnovne potrebe moramo izstopiti iz vsakdanjih miselnih vzorcev in začeti razmišljati na nov način. Osnovne dobrine se morajo deliti izven okvira (neusmiljenih) tržnih mehanizmov – na način, ki ga lahko poimenujemo medsebojna delitev dobrin.


Medsebojna delitev dobrin

Medsebojna delitev preprosto pomeni, da se osnovne dobrine menjajo v dogovoru med državami ali znotraj njih na podlagi principov solidarnosti in sodelovanja. Medsebojna delitev pred tržno učinkovitost postavlja osnovne potrebe ljudi. Mehanizem medsebojne delitve ni več tržna menjava, temveč dogovorjena in pravična raz-delitev dobrin.

Sleherna država ima presežke dobrin, ki bi jih dala na voljo posebnemu skladu skupnih dobrin. S tem skladom bi upravljala posebna agencija v okviru Združenih narodov, ki bi koordinirala pretok dobrin v države, ki bi jih potrebovale. S tem bi lahko slehernemu prebivalcu planeta omogočili, da lahko zadovoljuje vsaj svoje osnovne potrebe. Podobni skladi bi lahko delovali tudi znotraj posamičnih držav ali regij.

»Klasični« trgi oziroma »klasična« ekonomija bi še vedno lahko obstajala, a njena največja pomanjkljivost – izjemno nepravična porazdelitev svetovnih dobrin – bi se odpravila. S tem pa bi se bistveno zmanjšale napetosti v svetu in nezaupanje med ljudmi. Medsebojna delitev je zato enostaven način reševanja kompleksnih ekonomskih in družbenih težav.

Ni komentarjev: