sobota, 09. avgust 2014

Hrano moramo deliti


»Če smo zainteresirani, da zaustavimo trajno kriminalno ravnanje, ki sredi obilja povzroča stradanje, svojih aktivnosti ne smemo omejiti samo na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. Rajši bi morali razmišljati o delitvi hrane na globalni ravni in, pred vsem drugim, v povezavi s politiko dokončnega izkoreninjanja lakote«, pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane, ki je objavljena na spletni strani Share The World's Resources (vse besedilo v navednicah izhaja iz omenjenega članka).

Je hrana trgovsko blago ali dobrina, ki pripada slehernemu Zemljanu? Danes se zdi, da je hrana zgolj trgovsko blago. To pa pomeni, da je na voljo samo tistim, ki imajo denar, da jo lahko kupijo. Ljudje, ki denarja za hrano nimajo, so prepuščeni dobrodelnim organizacijam ali pa trpijo zaradi lakote in množično umirajo. Si sploh lahko zamislimo hujše trpljenje, kot je trpljenje, ko starši svojemu otroku ne morejo zagotoviti niti najosnovnejših živil. Otrok umira pred njihovimi očmi in to v svetu, kjer je hrane dovolj za prav vse ljudi.

»Zato je prav reči, da hrana nikoli ne bi smela postati tržno blago, temveč jo je potrebno postaviti na njeno pravo mesto, kjer bo koristila vsemu človeštvu, ne samo korporacijam, ki iz nje kujejo dobiček. Ko hrana postane tržno blago, takrat lahko rečemo, da jo je sredi obilja za vse ljudi vse manj na voljo. Povejmo še drugače. Na svetovnih trgih je na voljo veliko hrane, vendar je tako draga, da je težko dostopna za osnovno prehrano večine svetovnega prebivalstva, hkrati pa je v izobilju dostopna manjšemu delu človeštva,« pravi Mohammed Mesbahi v članku Dialog o delitvi hrane.

Zaradi komercializacije oziroma trgovanja s hrano je na svetu lačnih približno 842 milijonov ljudi. To je več kot vseh prebivalcev EU (507 milijonov) in ZDA (318 milijonov) skupaj. Še veliko več, kar 1,22 milijarde ljudi, se le s težavo prebija z dneva v dan in ves čas živijo na meji skrajne revščine oziroma smrti. Zato vsak dan zaradi lakote umre več kot 20.000 ljudi in to v svetu, kjer je hrane za vse dovolj! Ne samo, da je hrane dovolj za vse, letno se zavrže kar 1,2 do 2 milijarde ton hrane (30 do 50% vse proizvedene hrane za človeško uporabo). Takšna situacija ni samo nelogična, nesmiselna ali nepravična, temveč dobesedno kriminalna.

Delitev hrane in pravičnost

Mohammed Mesbahi pravi, da gre pri tem za vprašanje pravičnosti. »Upamo lahko, da bodo ljudje, ki so začeli govoriti o medsebojni delitvi v zvezi s hrano, razmislili tudi o vprašanju pravičnosti. Ne pozabite, če bi živeli v svetu enakosti, brez prisotnosti revščine ali prikrajšanosti, potem ideja o delitvi naše hrane ne bi imela prav nobenega pomena in nikoli ne bi niti obstajala. Edini razlog, da je smiselno govoriti o delitvi hrane je v tem, da je svet razdeljen, nepravičen in potopljen v medsebojne konflikte. In celo potem je edino smiselno, da govorimo o ideji delitvi hrane med državami samo v okviru izkoreninjenja lakote.«

Res ne moremo govoriti o pravičnosti, če v svetu obilja toliko ljudi strada in umira zaradi lakote. Kaj sploh je princip delitve hrane? V resnici ga dobro poznamo, v naših družinah.

»Ko se družina zbere pri obroku, ali takrat pomislimo oziroma, ali takrat povemo drug drugemu: ‘Zdaj svojo hrano delim s teboj‘? Seveda ne, nihče v družini tega ne izreče, saj je hrana v družini namenjena vsem njenim članom. Oče ne bo razmišljal, ali naj svojo hrano deli s svojimi otroki in otroci ga ne bodo vprašali, če bi jo delil z njimi. Skupno življenje in prehranjevanje sta preprosto normalen del našega vsakdana. Ta proces je naraven in samodejen.« Delitev hrane je torej med ljudmi nekaj naravnega in samoumevnega, pravi Mohammed Mesbahi, a zakaj potem tega principa ne uveljavimo na najširši ravni, na ravni celotnega človeštva.

»Prav tako, kot družina deli svojo hrano med vse svoje člane in o tem sploh nihče ne razmišlja, bi morala tudi družina narodov deliti obilje svetovne hrane kot nekaj samoumevnega in nikomur sploh ne bi bilo potrebno omenjati potrebe po delitvi. Delitev bi bila tako nekaj naravnega, zdravorazumskega in del našega vsakdanjega življenja. Morda pa sploh ni pravo vprašanje, zakaj moramo deliti našo hrano med seboj, ampak zakaj smo svetovne zadeve organizirali na takšen način, da hrana ne more prosto krožiti med vsemi ljudmi?«

Pomembno je, ko govorimo o delitvi hrane, da »našega razmišljanja ne smemo omejiti samo na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. V prvi vrsti moramo razmišljati v globalnem smislu v smeri politike izkoreninjenja lakote. Drugače bi bil koncept delitve hrane samo še ena vzvišena ideja brez sleherne vsebine.«

Naš aktivizem in moč ljudstva

Kaj nam je torej storiti? Mohammed Mesbahi pravi, da so »svetovne vlade tiste, ki imajo moč, da spremenijo zakone, da regulirajo delovanje korporacij in da hrano preusmerijo tja, kjer je potrebna. Celo korporacije, kljub vsej svoji pokvarjenosti, ne morejo biti kos združenim glasovom svetovnega prebivalstva. Iz katerega koli zornega kota gledate, je ključ do sprememb kolektivna moč navadnih ljudi.«

A vlade ne bodo ničesar storile same od sebe. Zato je pomembno, da postanemo aktivisti »ter se združimo ne glede na to, kje v svetu živimo in skupaj bomo lahko zaustavili to krivico. Čas je za velike demonstracije, ki se ne smejo končati prej, preden naše vlade krize lakote ne bodo začele ustrezno obravnavati.«

Pogosto protestiramo za svoje pravice ali za pravice neke družbene skupine ali naroda, pozabimo pa na milijone in milijone pozabljenih ljudi, ki tiho, daleč od oči javnosti umirajo zaradi lakote, čeprav morda živijo le malo stran od ogromnih nakupovalnih centrov, ki dnevno uničijo velike količine neprodane hrane. Preveč smo samovšečni, da bi videli, kar je več kot očitno.

»Mogoče pa smo mi sami bolj krivi kot naše vlade in korporacije, ker v naši brezbrižnosti le malo naredimo za preprečitev takšnega stanja, ki se leto za letom nadaljuje,” pravi Mohammed Mesbahi in doda: “Ne naše vlade, ne korporacije, ne skrivne zarote, mi smo tisti, ki smo najbolj krivi.«

Delitev za končanje lakote

Princip delitve, pravi Mohammed Mesbahi, »v končnem smislu pomeni, da nihče na tem svetu nikoli več ne sme umreti zaradi lakote.« Gre za najpomembnejšo stvar našega časa, preprosto ne smemo ignorirati tako velikega problema, kot je svetovna lakota. In ta problem je tako enostavno rešljiv, z medsebojno delitvijo hrane.

»Vse pa je na koncu odvisno od naše kolektivne pripravljenosti, da se zberemo na ulicah in da tam vztrajamo tako dolgo, kot še nikoli doslej, vse dokler medvladna telesa in nova ekonomska ureditev ne bosta zagotovila, da bo imel vsakdo zagotovljen dostop do zadostne količine hrane. Vemo, da imamo finančna sredstva, da to storimo že samo s preusmeritvijo naših davkov, ki se zdaj nezakonito porabljajo za vojaške proračune. Vemo, da imamo hrano, strokovno znanje, zmogljivosti in vse druge potrebne vire. Torej, kaj še čakamo? Združimo se in pojdimo pred naše vlade ter zahtevajmo izjemne ukrepe za dokončno izkoreninjenje lakote!« svoj članek zaključi Mohammed Mesbahi.

Princip delitve je način, kako lahko rešimo največje svetovne probleme. Začeti moramo pri hrani (in vodi), da bi lahko odpravili najsramotnejši madež človeštva – lakoto stotin milijonov ljudi. Princip delitve pa seveda lahko razširimo tudi na druge ključne dobrine in tako končno zaživimo v svetu pravičnosti in miru.


Slika: Deccan Chronicle

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Zelo plemenito od avtorja, in organizacij, ki pa v svoji utopični želji pomagati ljudem v stiski delajo vedno iste napake, zaradi katerih se nikoli nič ne spremeni.

Kot prvič, hrana je omejen vir. Nekdo dela, da hrana nastane. Mestni ljudje jo praviloma dobijo v trgovini, na kmetijah in po vaseh pa ljudje težijo k čim večjemu sistemu samooskrbe. Zdaj bom jaz garal cele dneve, da bom lahko nahranil svojega otroka,in plačal vse položnice. Pol pa naj delim še svojo skromno letino za druge, ki so res ubogi, a neodgovorni in neizobraženi, delajo po deset in več otrok??

Centralni plan ni in ne more delovati, če niso odgovorni vsi ljudje v verigi. Ti lahko spretno vse zamotaš v korporacije, a na koncu bo ostala tudi privatna zemlja posameznikov, ki je v procentu dosti večja od tistih v lasti korporacij (vsaj v EU in Aziji).

Drugič - a je avtorju kaj nerodno, ko spusti vodo po dreku v školjki, da mu ne smrdi, medtem ko otroci od žeje umirajo v Somaliji? Ni razloga, ker s tem povečuje rodnost naših otrok in zmanjšuje obolelost. Bi pa ga popolnoma razumel, ker bi to bilo skladno z željo po prerazdeljevanju skladiščene hrane, ki naj nahrani ves svet!

Neodgovornost je tako velik problem, da ga nekaj dobrosrčnih posameznikov ne more spremeniti, tudi če se pri tem žrtvuje do onemoglosti.

Hvala za vašo dobrosrčnost, a rezultate svojega dela, in tisto malo hrane, ki jo pridelam zase, ne bom delil z nobenim razen, če bom sam to hotel. Če bom dobil občutek, da si to zasluži, ne pa kar tak, z levo roko. Je treba trdo delat veste, ne samo otroke delati, pa čakati, če bo kaj prišlo.

Če pa imate v mislih neke masovne kolhoze ali podobne kolektivistične rešitve, pa tak nima smisla nadaljevati.

Z denarjem, ki so ga "gospodje" v korporacijah zapravili, da se sedaj midva lahko pogovarjava (računalnik, rudniki bakra za žice, kitajski rudniki redkih zemelj,...)priča o tem, da je potreben posel in trg, da se hrana učinkovito sploh distribuira.

Ti pa predlagaš, da bi eni delali hrano, drugi pa bi jo prejemali. To pa ne bo šlo, če ne prej, boš to spoznal, ko boš starejši.

Stari kitajski pregovor:
Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.

Če vso to solato poskusim združiti v en koncentriran stavek, bi bil približno tak: Nobena rešitev, ki temelji zgolj na prerazdeljevanju, ne pa tudi na odgovornosti prejemnika pomoči, ni in ne bo delovala.

Bo pa marsikateri aktivist živel udobno, in potoval po svetu na "konference-rešimo revne" na ta račun - češ, poglejte, kako jaz rešujem svet - z žulji drugih. Ob ribi in kozarcu vina v udobnem hotelu - dvolične barabe!

Če bi stavil, katera utopija bi najbolj delovala, da bi nahranil ves svet, bi to bila kvečjemu free energy. Pa naj si vsak sam dela svojo vodo iz zraka, in goji svoj vrt.

Pa ne mi preveč zameriti, ker mislim, da avtor sicer hoče dobro, hoče pomagati, samo pot je po moje napačna.

Lp,Simon

Rok Kralj pravi ...

Spoštovani Simon, hvala za vaš dolg komentar.

Medsebojna delitev hrane o kateri govorim, se nanaša na globalno delitev med državami. Sploh ne gre za to, da bi si morali kot posamezniki odtrgati hrano od svojih ust.

Ta hip so na svetu ogromni presežki hrane, ki propadajo v ogromnih silosih ali pa se hrana na veliko meče proč, ker so police naših trgovin tako prepolne.

Države bi z medsebojnimi dogovori te presežke hrane (in tudi druge nujne dobrine) namenile tja, kjer je zares potrebna.

Države imajo danes vse zmožnosti (logistične, informacijske in druge), da v kratkem času z medsebojno delitvijo povsem izkoreninijo lakoto in skrajno revščino. To je prvi in ključni korak medsebojne delitve.

Z vsem spoštovanjem

Rok Kralj