Ekonomija in sočutje

Mnogo, premnogo ljudi sem že slišal reči, da imajo sicer zelo razvit socialni čut, da so sočutni, vendar ne morejo nič storiti, če drugi ljudje težko živijo ali če propada okolje. Svet pač je, takšen kot je; še zlasti, ko gre za ekonomijo. Če morajo mladi in malo manj mladi opravljati prekarna dela, če se snažilkam ne plačuje socialnih prispevkov, če so tako številni ljudje brez služb; lačni, prezebli, bolni, obupani… Takšen je pač sistem! In to trdijo celo ljudje, ki imajo v rokah škarje in platno, ki oblikujejo ekonomsko politiko, vodijo ustanove in imajo takšno ali drugačno možnost odločanja.

Vendar, ali je človek lahko sočuten in hkrati povzroča ali dopušča takšno situacijo? Ne more. Sklicevanje na sistem ne pomaga. Kajti sistem, na katerega se tako radi sklicujemo, ne obstaja ločen od ljudi. Sistem smo mi sami. Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme, pravi Mohammed Mesbahi v izjemnem prispevku Božič, sistem in jaz. Zato kriviti sistem za probleme človeštva lahko pomeni samo, da nam manjka resnosti, zrelosti in zavedanja. Ko se ločimo od vseh drugih ljudi in obsojamo družbo ter sistem, se to psihološko ločevanje sčasoma oblikuje v brezbrižnost do ostalega človeštva.

Če torej krivimo sistem (lahko ga poimenujemo kapitalizem, neoliberalizem ali kot kateri drugi izem), v resnici krivimo sebe, saj s svojimi vsakdanjimi odločitvami sooblikujemo ta sistem in smo soodgovorni za vse grozne posledice, ki jih le-ta povzroča (ali dobre, če se trudimo za dobro). Vedno prisotno sklicevanje na pokvarjen sistem ali takšne politike, je zgolj prelaganje odgovornosti na druge. Resda imajo ljudje na najvišjih položajih večje odgovornosti, a to ne pomeni, da so krivi za vse.

Tudi če smo čisto tiho in nedejavni, smo soodgovorni za svet v katerem živimo. Tišina je predvsem izraz naše brzbrižnosti. Velja razmisliti o besedah nekaterih velikih ljudi:

Na koncu naše poti se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, temveč tišine naših prijateljev. Martin Luther King

Najslabše je biti brezbrižen oziroma reči ‘nič ne morem storiti, bom že kako.’ Stephane Hessel

Vse, kar je potrebno za zmago zla, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar. Edmund Burke

Ekonomija in sočutje

Zdaj pa poskušajmo odgovoriti na vprašanje, ali je ekonomija oziroma ekonomski sistem, ki ga ustvarjamo, lahko sočuten? Lahko. A seveda samo, če smo sočutni tudi mi sami, ki tvorimo vsakršen sistem – ekonomski, politični, izobraževalni itd. Vendar ni dovolj, da zgolj rečemo, da smo sočutni, da imamo razvit socialni čut in podobno. To svojo držo moramo izražati v svojih vsakdanjih odločitvah in dejanjih, pa čeprav se moramo boriti s prevladujočo miselnostjo in ravnanji večine. Ta boj je lahko zelo boleč in terja mnogo poguma. Veliko lažje je biti tiho in reči, da nič ni mogoče storiti.

Zato lahko, če le želimo, ustvarimo pravično, sočutno in trajnostno družbeno skupnost, ki jo ne moremo ločevati na politični, ekonomski, izobraževalni ali kakršen koli drug sistem. Družba je celota, ki jo vsi sooblikujemo, tudi s tišino in brezbrižnostjo (kar je vsekakor negativen prispevek).

Če se vprašamo, kakšna je sočutna, inkluzivna in družbeno odgovorna ekonomija, je to vsekakor ekonomija delitve, ki vsakomur zagotavlja dostop do dobrin, ki mu omogočajo življenje v dostojanstvu in blaginji.