Kroženje snovi v človeški družbi

Kroženje snovi v naravi je temelj življenja na planetu, o čemer smo se učili že v osnovni šoli. Lahko tudi rečemo, da gre v osnovi za kroženje energije, kajti materija je dejansko zgoščena energija. Hrana se na primer v nekem organizmu pretvori bodisi v energijo (za življenje) bodisi gradi telo organizma. Vsako živo bitje naravi prejema in daje – tako so na primer rastline hrana za živali in tudi znotraj živalskega kraljestva so prisotne kompleksne prehranjevalne verige. Človek je del teh naravnih prehranjevalnih sistemov, ki jih zaradi svojega razuma obvladuje v svojo korist.

Vendar je kroženje snovi tudi temelj (ekonomskega) življenja v človeški družbi. Vsaj moralo bi biti. V človeški družbi kroženje snovi (izdelki, storitve; dobrine; blago) poteka na tri glavne načine: z menjavo, darovanjem in delitvijo.

Menjava in denar

Na hitro bi lahko rekli, da je temeljni mehanizem kroženja snovi v človeški družbi menjava blaga, ki  pretežno poteka s pomočjo denarja kot menjalnega sredstva. Večina takšne menjave poteka organizirano na tržnicah, trgih, v trgovinah, na borzah; nekaj pa tudi med posamezniki. Načeloma z menjavo na trgu, s posredovanjem denarja, ni nič narobe, a problem nastopi, ko izdelki in blago postanejo samo sredstvo za služenje denarja.

Denar postane osrednji vidik trgovanja, namesto da bi bil le pripomoček, za kar je bil tudi ustvarjen. Vendar denar ni nekaj slabega sam po sebi, temveč šele ko v rokah ljudi postane orodje za doseganje sebičnih ciljev – kopičenje bogastva, moči, prevlade. Denar je torej lahko orodje sebičnih človeških ravnanj ali pa orodje dobrega – v obliki dobrodelnosti ali vlaganja v resnični razvoj družbe in človeštva. Denar lahko namenite za nakup orožja ali za nakup hrane za najrevnejše ljudi. Človek je torej tisti, ki upravlja z denarjem – za dobre ali zle namene.

Ekonomija menjave (tudi tržna ali denarna ekonomija) je mehanizem za kroženje snovi v človeški družbi. Vendar je ta mehanizem pogosto zlorabljen za sebične namene. Zato imamo danes tako hude motnje v človeški družbi – na eni strani nakopičeno bogastvo in preobilje snovi (dobrin, izdelkov, storitev), na drugi strani pa veliko pomanjkanje ter posledično revščino, lakoto, nepotrebne migracije...

Darovanje in dobrodelnost

Dar oziroma darovanje je v primerjavi z menjavo daleč starejša oblika kroženja snovi znotraj človeške družbe. Kako močno je darovanje zaznamovalo človeško družbo, občutimo še danes. Obdarovanje, čeprav danes pretirano skomercializirano, je močna vez v družinskih in drugih skupnostih (prijatelji, sodelavci…). Antropologi ugotavljajo, da je bila ekonomija daru ekonomska "ureditev" večji del človeške zgodovine, menjava pa je bila rezervirana zgolj za poslovanje s tujci ali sovražniki.

Dobrodelnost je širši vidik ekonomije daru; pomeni predvsem darovati nekomu, ki ni član naše družine ali ožje skupnosti.

Medsebojna delitev

Poleg menjave in darovanja pa poznamo še eno obliko kroženja snovi v človeški družbi, in sicer medsebojno delitev oziroma ekonomijo delitve, ki je temeljni ekonomski odnos v ožji in širši družini (nekoč v plemenskih skupnostih). V družinah si delimo praktično vse dobrine. Če si jih ne bi, noben otrok ne bi odrasel, prav tako ne bi imeli starejših članov družine. Zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve najbolj osnovna ekonomska ureditev človeštva in omogoča nemoteno kroženje snovi v človeški družbi.

Sodobni davčni sistemi so na primer ena od oblik medsebojne delitve, saj vsakdo, ki plačuje davke, prispeva k delovanju sistemov, ki omogočajo blaginjo za vse – zdravstvo, šolstvo, skupna infrastruktura itd.

Menjava, darovanje ali delitev?

Vse tri glavne oblike kroženja snovi v človeški družbi – menjava, darovanje in delitev – so danes prisotne. Problem je, da je tržna (denarna) menjava postala prevladujoča in je "zavzela" tudi področja, ki so ključnega pomena za blaginjo celotne skupnosti – zdravstvo, šolstvo, oskrbo z osnovnimi živili itd. Tržna ali denarna menjava nikoli ne more zadovoljiti temeljnih človekovih potreb vseh ljudi.

Z dobrodelnostjo (darili) sicer skušamo reševati velika nesorazmerja, ki jih ustvarja tržna menjava, a dobrodelnost lahko samo gasi požare, ne more pa rešiti temeljnega problema – izjemno neenakomerne in nepravične porazdelitve dobrin v človeški skupnosti.

To pa lahko dosežemo edino z medsebojno delitvijo dobrin, ki omogoča, da osnovne dobrine dosežejo slehernega člana človeške skupnosti. S tem pa lahko odpravimo revščino, lakoto, nepotrebno umiranje zaradi bolezni ter brezštevilne družbene konflikte.

Odgovor na vprašanje v naslovu se torej glasi: menjava, darovanje in medsebojna delitev lahko soobstajajo. Ko gre za osnovne človekove potrebe, moramo kot temelj uporabiti ekonomijo delitve. Ekonomija daru oziroma dobrodelnosti dopolnjuje ta sistem. Tržna menjava pa lahko pokriva ostala področja, ki niso neposredno povezana s preživetjem in blaginjo človeštva.