Prilika o piščancih in denarju

Večinoma smo prepričani, da države in podjetja pretežno zaradi pohlepa potrebujejo neprestano gospodarsko rast. Resda je v ozadju pohlep peščice posameznikov, ki so ustvarili (finančni) sistem “avtomatskega” bogatenja, a ostala večina je bolj ali manj pahnjena v začaran krog medsebojnega tekmovanja, garanja in pomanjkanja. Torej, zakaj je obstoječi ekonomski sistem “življenjsko” odvisen od neprestane gospodarske rasti, ki ne prinaša večje blaginje prebivalstva, hkrati pa uničuje naše okolje?

Enajsti žeton

Bernard Lietaer je v knjigi The Future of Money napisal poučno Zgodbo o enajstem žetonu (The Story of the 11th round), ki o problematiki modernega finančnega (denarnega) sistema pove več, kot kopica ekonomskih učbenikov in strokovnih člankov (zgodba je zapisana v nekoliko skrajšani obliki):

Nekoč so v zakotni vasici ljudje med seboj trgovali z vsemi mogočimi dobrinami. Na tržni dan so hodili naokrog s piščanci, jajci, šunko in kruhom ter se pogajali za dobrine, ki so jih potrebovali. Ko je bilo potrebno, na primer v času žetve ali, ko je nekdo potreboval večje popravilo skednja po neurju, so stopili skupaj in pomagali drug drugemu. Vsakdo je vedel, da bo v prihodnosti morda tudi on potreboval pomoč drugih.

Nekega dne, na tržni dan, se je pojavil tujec v zloščenih črnih čevljih in z elegantnim belim klobukom ter s sarkastičnim nasmeškom opazoval dogajanje. Ko je zagledal kmeta, ki je s šestimi piščanci tekal naokoli in jih želel zamenjati za veliko šunko, ni mogel zadržati smeha. “Ubogi ljudje, kako so primitivni,” je pripomnil.

Kmetova žena ga je slišala in ga izzvala rekoč, ali bi on znal na boljši način ravnati s piščanci. “S piščanci ne”, je odgovoril tujec, “obstaja pa veliko boljši način, kako odpraviti vso to zmedo.” Kako misli to storiti, je zanimalo žensko. Tujec ji odgovori, da naj se vaščani zberejo pri drevesu, mu prinesejo veliko kravjo kožo in razložil jim bo veliko boljši način menjave dobrin.

In začelo se je, vzel je kravjo kožo in izrezal popolnoma okrogle kose ter jih označil. Vsaki družini je dal deset teh “žetonov” in jim pojasnil, da vsak izraža vrednost enega piščanca. Na ljudi je s svojim ravnanjem naredil velik vtis. “Vendar”, jim je rekel, “čez eno leto se ponovno vrnem natanko na isto mesto. Želim, da mi vsaka družina vrne 11 žetonov. Ta enajsti žeton predstavlja nagrado za tehnično izboljšavo, ki sem jo uvedel v vaša življenja.” Kmet s šestimi piščanci ga je vprašal, kje bodo dobili enajsti žeton. “Boste že videli”, mu je odgovoril tujec.

Kaj se zgodi, če število prebivalcev in letna produkcija v prihodnjem letu dni ostaneta na enaki ravni, sprašuje avtor zgodbe Bernard Lietaer. Ker enajsti žeton ni bil nikoli ustvarjen, vsaka enajsta družina ostane brez vseh žetonov (oziroma bankrotira), pa četudi prav vsi delajo dobro, da bi pridobili še dodaten - enajsti žeton. Čeprav je trgovanje z žetoni mnogo enostavnejše, kot s piščanci, pa takšna nova denarna igra sproži medsebojno tekmovalnost in bistveno zmanjša pripravljenost za sodelovanje, medsebojno radodarnost in pomoč.

Natanko takšna je “narava” današnjega finančnega sistema: denar vstopa v obtok obremenjen z obrestmi. Ker vsota, ki jo predstavljajo obresti, ni bila ustvarjena hkrati z glavnico, se v sistemu avtomatsko pojavi “luknja”, ki sproži konkurenčno tekmo in ustvari potrebo po novem denarju oziroma kreditih.

Charles Eisenstein je v knjigi Sacred Economics zgodbo takole nadaljeval (skrajšano):

Kmetje se ponovno zberejo pri možu s klobukom in mu rečejo: “Gospod, nam lahko daste še nekaj dodatnih žetonov, tako da nihče od nas ne bo bankrotiral”?

“Bom,” pravi mož, “a le tistim, ki me lahko prepričajo, da mi bodo posojeno vrnili. Ker je en žeton vreden enega piščanca, bom posodil le tistim, ki imajo več piščancev, kot je število žetonov, ki mi jih dolgujejo. Če mi žetonov ne vrnejo, jim lahko v zameno vzamem piščance. In ker sem tako prijazen, sem celo pripravljen ustvariti nove žetone tudi za ljudi, ki ta trenutek nimajo dovolj piščancev, če me le uspejo prepričati, da jih bodo več vzgojili v prihodnosti. Torej, pokažite mi vaš poslovni načrt! Dokažite, da ste vredni zaupanja. Posodim vam za 10-odstotne obresti in če boste svojo jato povečali za 20 odstotkov na leto, mi boste lahko vrnili in tudi sami boste obogateli.”

Vaščani moža vprašajo: “To zveni v redu, a ker ste ustvarili nove žetone po 10-odstotni obrestni meri, še vedno ne bo dovolj, da bi vam na koncu vse vrnili.”

Mož jim odgovori: “Ko bo prišel čas, bom ustvaril še nove in nove žetone. Vedno bom pripravljen ustvariti in posoditi nove žetone. Seveda, vzgojiti boste morali več piščancev in dokler boste povečevali produkcijo piščancev, ne bo nobenega problema”.

Zgodba se še nadaljuje, a izzid je znan: da takšen denarni sistem (žeton igra vlogo denarja) lahko preživi, je potrebno stalno povečevati proizvodnjo oziroma gospodarsko rast. Ljudje morajo vedno več delati in pogosto proizvajati stvari, ki jih morda sploh ne potrebujejo (vedno več in več piščancev), zase pa imajo vedno manj (saj morajo vedno več vrniti). Poleg tega posledično zaradi vse večjih obremenitev propada njihovo okolje, gospod z klobukom (bankir) pa bogati, ne da bi mu bilo treba zares delati (več, kot jim posodi, bolj je bogat). Vse to vodi, pravi Charles Eisenstein, do “paradoksa pomanjkanja sredi obilja”.

Denar je izjemno koristna stvar, a vendar je - takšen kot je danes - “zanka okoli vratu” človeštva. Finančni (denarni) sistem ni nekaj naravnega in nespremenljivega. Je človekova stvaritev. Kar pomeni, da ga lahko spremenimo. Kadarkoli.

Ne verjemite bankirjem, ekonomistom in politikom, da ta hip ni boljšega finančnega sistema.

Prilika o “revnemu” ribiču in “bogatem” turistu

Nekoč je na čudoviti in neokrnjeni morski obali reven ribič lovil ribe. Pravzaprav niti ni bil tako zelo reven, njegov ulov mu je zadoščal za povsem udobno življenje. Delo je jemal zlahka, pravzaprav je v njem užival in običajno se ni pretegnil od napora; vsake toliko se je zleknil v udobno senco pod košatim borovcem in malce zadremal ali pa preprosto samo lenaril.

Nedaleč stran je svoj letni štirinajstdnevni dopust preživljal bogat turist, sicer uspešen podjetnik. Ribič mu je šel na živce, zdelo se mu je, da povsem brezplodno zapravlja svoje življenje. Po nekaj dneh, ki jih je zelo aktivno preživljal na obali, kjer se je potapljal, plaval, srfal, veslal in lovil ribe, je sklenil, da se bo z ribičem resno pogovoril.

Ko se je ribič ravno pripravljal k svojem običajnem lenarjenju, se mu je bogati turist z vljudnim pozdravom približal. Ribič je bil gostoljuben človek, povabil ga je, naj prisede v prijetno senco in mu ponudil nekaj od svoje skromne južine. Malce sta poklepetala o običajnih stvareh, ki pritičejo vljudnostnemu klepetu neznancev: o vremenu, ulovu in podobnih rečeh.

Potem pa ga je turist, ki mu ribičev način življenja ni dal miru, končno vprašal, če je s svojim življenjem zadovoljen. Ribič mu je odvrnil, da o tem sicer ni posebej razmišljal, da pa mu ničesar ne manjka, da ima družino, ljubečo ženo, majhno hiško, prijatelje. Turist ga poduči, da bi lahko z bolj učinkovitim ribolovom ujel veliko več rib in bi seveda tudi veliko več zaslužil. Ribič pa mu je odvrnil, da v tem ne vidi kakšnega posebnega smisla.

A turist se ni dal. Zabrusil mu je, da bi si čez nekaj časa lahko kupil čoln in nalovil še več rib, sčasoma bi si kupil še en čoln in najel še kakšnega ribiča, da bi delal zanj. A ribič mu je odvrnil, da v tem ne vidi nobene posebne koristi. Turist že malce jezno, zaradi “trdoglavosti” ribiča, nadaljuje, da bi si v nekaj letih prizadevnega dela lahko kupil ribiško ladjo, najel še več ribičev in nalovil zelo veliko rib, kar bi mu prineslo veliko bogastvo.

Ribiču to ni bilo preveč všeč in ga je opozoril, da bi se zaradi velikega izlova v okolici morda zmanjšala količina rib, kar ne bi bilo dobro ne zanj ne za druge ribiče. Prav tako se mu je zdelo slabo, da bi bil veliko zdoma in bi zanemaril tako družino kot prijatelje. A turist mu je, zdaj že precej jezno, navrgel, da bi potem lahko lovil še drugje, kupil še nove ribiške ladje in s trdim delom postal resnično bogat.

Po daljši tišini (ki je, mimogrede, turista precej ujezila), se je ribič udobno namestil, pojedel nekaj domačih oliv, srknil požirek odličnega, prav tako doma pridelanega vina, potem pa je turista povsem mirno vprašal: “In kaj bi v resnici imel od vsega tega silnega bogastva”. Turist mu je odvrnil, da bi si potem, po letih trdega dela in odrekanj, lahko prav tako kot on privoščil dopust, užival bi na neokrnjeni obali, pil domače vino in jedel domače olive ter lovil ribe.

Ribič mu je s širokim nasmeškom, malce porogljivo, odvrnil: “Pa saj to že zdaj počnem. Vsak dan.” Turist je besno vstal, jezen na “nepodjetnega” ribiča in odšel nazaj na “svojo” obalo še naprej “aktivno uživat” zadnjih nekaj dni svojega dopusta, preden se je vrnil v svoje podjetje, kjer je od ranega jutra do poznega večera “ustvarjal svoje veliko bogastvo”.


(Pričujoča zgodba je izposojena in nekoliko predelana, običajno v različnih variantah kroži v obliki šale oziroma vica. A zgodba ima pomemben nauk: je zgodba o o naši “podjetnosti”, o neskončni gospodarski rasti, o ekonomski “logiki”, predvsem pa o naši neskončni neumnosti.)

Delitev dobrin - velik korak naprej

V nedavni raziskavi, opravljeni med 538 prebivalci Slovenije (vir: Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji), je kar 380 oziroma 70,6 % anketirancev odgovorilo, da bi morali “delitev najpomembnejših dobrin, kot so hrana, voda in zdravila organizirati v okviru držav ali mednarodne skupnosti ”. 55 (10,2 %) anketirancev je na vprašanje odgovorilo, da je “za delitev najpomembnejših dobrin že zdaj primerno poskrbljeno in sicer v okviru trgov”; 103 (19,1 %) pa o tem nimajo posebnega mnenja.

Rezultati raziskave so zgolj potrditev tistega, kar je več kot očitno: globalni trgi ne omogočajo niti približno pravične porazdelitve globalnih dobrin. Številke temu pritrjujejo:

• V svetu trenutno živi 842 milijonov ljudi - 12 % populacije oziroma vsak osmi prebivalec planeta -, ki trpijo zaradi kronične lakote, kar pomeni, da ne dobijo dovolj hrane za normalno življenje (Food and Agriculture Organization - FAO). Resnično pretresljivo pa je, da vsako leto za posledicami lakote umre kar 3,1 milijona otrok, mlajših od petih let (World Food Programme).

• Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za potrebe vseh ljudi na planetu (World Food Programme) oziroma jo celo presega. Proizvodnja hrane naj bi celo za polovico presegala človeške potrebe in naj bi zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2013 nas na planetu živi dobrih sedem milijard. 

• Letno zavržemo eno tretjino vse proizvedene hrane, kar pomeni 1,3 milijarde ton, izhaja iz nedavne študije Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo z naslovom Odtis prehranskih odpadkov: vpliv na naravne vire (Food Wastage Footprint: Impacts on Natural Resources). Posledično izguba zemlje, vode in biološke raznovrstnosti ter negativen vpliv na podnebne spremembe pomenijo letne stroške v višini 750 milijard ameriških dolarjev (FAO).

Nekaj je hudo narobe. Pridelamo dovolj hrane, a hkrati je zelo veliko ljudi lačnih ali celo umirajo zaradi lakote. Veliko hrane zavržemo in zato povsem po nepotrebnem uničujemo okolje. Ko gre za hrano, podobno je tudi pri številnih drugih dobrinah, ne potrebujemo še večje pridelave in proizvodnje (čemur pravimo gospodarska rast), temveč boljšo in pravičnejšo porazdelitev (distribucijo) ter bolj ekonomično ravnanje z dobrinami.

Z enostavnim sistemom delitve ključnih dobrin v državah in na globalni ravni bi lahko enostavno rešili ta tako sramotni madež na vesti človeštva, lakoto. Mar ni neverjetno, da v dobi robotov, superračunalnikov, mobilne tehnologije in razvejanih transportnih poti ljudje umirajo zaradi pomanjkanja hrane?

Države bi lahko presežne dobrine, ki tako ali drugače končajo smetiščih, namenile v poseben globalni sklad dobrin (organiziran v okviru OZN), iz katerega bi dobrine dosegle ljudi, ki jih zares potrebujejo. Podobno bi bilo mogoče storiti tudi znotraj posameznih držav in manjših skupnosti. S tem ne bi uničili niti trgovine niti ekonomije, zagotovili pa bi pravičnejšo porazdelitev ključnih globalnih dobrin (hrane, vode, primernih bivalnih pogojev, osnovnega zdravstvenega varstva in izobraževanja), česar tržni sistem več kot očitno ne zmore zagotoviti.

Z medsebojno delitvijo bi tako zagotovili večjo pravičnost in več zaupanja tako med posamezniki kot med narodi, kar bi omogočilo boljše odnose in mir v raznoliki ter številčni človeški skupnosti 21. stoletja. Medsebojna delitev bi resnično pomenila velik korak za človeštvo. Korak v resnično boljšo prihodnost.

Ekonomija delitve - nov ekonomski pristop

Drugo desetletje 21. stoletja zaznamuje kriza, ki je na različne načine in v različnem obsegu prizadela skorajda vse države sveta; Slovenija pri tem ni izjema. Kriza, ki se je najprej začela v finančnem sektorju, je postopoma prizadela tudi druga družbena področja, še zlasti gospodarsko in v širšem smislu celoten ekonomski sektor ter posledično družbo kot celoto; zraven pa moramo prišteti še dlje prisotno problematiko podnebnih oziroma okoljskih sprememb.

Rešitve za izhod iz krize, ki jih moramo iskati, zato ne smejo biti enostranske, temveč celovite; če se na primer lotimo samo ekonomskega področja in ponovno zaženemo gospodarsko rast ter potrošnjo, lahko še bolj zaostrimo okoljsko krizo. Prav tako samo z varčevanjem ne moremo rešiti gospodarstva, saj tako le še bolj zaostrimo družbene težave (povečanje brezposelnosti, nižanje socialnih pravic, revščina itd.).

Ekonomija delitve (ang. sharing economy) predstavlja nov ekonomski pristop in hkrati celovit način reševanje aktualne krize. Namesto individualne potrošnje, ki predstavlja veliko breme za naravne vire in ima velik vpliv na okolje (v obliki izpustov v ozračje in odpadkov), se ekonomija delitve osredotoča na dostop do izdelkov in storitev. Namesto da vsako stvar, ki jo potrebujemo, kupimo in jo imamo v lasti, pa modeli ekonomije delitve oblikujejo nove načine delitve, souporabe, zamenjave in izposoje za to primernih izdelkov ter storitev.

Današnji ekonomski sistem po eni strani proizvaja presežke izdelkov in storitev, po drugi strani pa povzroča njihovo izjemno neenakomerno porazdelitev. Številne potrošne dobrine so zelo slabo izkoriščene, hkrati pa njihovi hramba, vzdrževanje in varovanje pomenijo visoke stroške. Takšen primer je na primer avto, ki je v razvitem svetu povprečno v uporabi vsega eno uro dnevno, medtem ko so stroški njegovega lastništva ogromni. Ekonomija delitve predstavlja možno rešitev naštetih težav in hkrati predstavlja nove podjetniške in v širšem smislu družbene priložnosti.

Ekonomija delitve spreminja nekatere obstoječe vzorce na področju podjetništva, naš odnos do lastnine in nakupnih navad. V zadnjih letih se v svetu, še posebej uspešno v ZDA, pojavljajo različni podjetniški in drugi modeli (v okviru lokalnih skupnosti, javno-zasebnih partnerstev, društev itd.), ki jih lahko uvrstimo v okvir ekonomije delitve. Zelo uspešni sta na primer podjetji za delitev avtomobilov Zipcar in za delitev bivalnega prostora Airbnb. V Sloveniji je o ekonomiji delitve sorazmerno malo znanega, čeprav že obstajajo modeli, kot je na primer Bicikelj, javno-zasebni sistem delitev koles v Ljubljani.

Razvoj novih poslovnih modelov ekonomije delitve sovpada z razvojem informacijsko-komunikacijske tehnologije in spletnih družbenih omrežij, ki spreminjajo podobo sodobne družbe in znotraj nje ekonomskega področja. Nove tehnološke rešitve omogočajo razvoj poslovnih modelov, ki temeljijo na hitrem in preglednem dostopu do izdelkov in storitev, s čimer se zmanjšuje potreba po nakupu in lastništvu vsega, kar potrebujemo. Če neki izdelek, ki ga uporabljamo samo občasno (na primer avto, večje orodje, oprema za kampiranje), lahko zadovoljuje potrebe več ljudi, potem takšen način predstavlja bistven prihranek naravnih virov, manjšo obremenjenost okolja, nižje stroške za posameznike, hkrati pa nove podjetniške priložnosti. Manj proizvodov ne pomeni nujno manj delovnih mest, saj se z novimi oblikami ekonomije delitve povečujejo potrebe po različnih storitvah (svetovanje, vzdrževanje itd.) in po večji kakovosti izdelkov in storitev.

Nove ekonomske oblike, ki temeljijo na delitvi, zahtevajo tudi širše ekonomske in družbene spremembe. Današnji ekonomski sistem, ki temelji na individualni potrošnji in gospodarski rasti, ne ustreza več novim okoliščinam in težavam, s katerimi se spopada človeštvo v 21. stoletju. Preobremenjeno okolje zaradi povečanih potreb po novih virih vse številčnejšega človeštva in zaradi vse večjih količin odpadkov in izpustov zahteva drugačne pristope, ki bodo temeljili na manjši uporabi naravnih virov in trajnostnem razvoju. Prav tako se morajo spremeniti tudi naši potrošniški vzorci in načini uporabe dobrin, kar pomeni, da moramo z manj dobrinami zadovoljiti enako ali več potreb kot v preteklosti. V tem kontekstu ekonomija delitve predstavlja obetajočo priložnost.

Za ekonomijo delitve lahko rečemo, da predstavlja nov ekonomski pristop, ki se spopada z reševanjem perečih ekonomskih, družbenih in okoljskih vprašanj, hkrati pa namesto uničevalnega ekonomskega modela, ki temelji na neprestani gospodarski rasti in pretirani potrošnji, uvaja družbeno odgovorno in trajnostno naravnan razvojni ekonomski model.

Vir: Inovativni podjetniški modeli ekonomije delitve v Sloveniji

Zelemenjava

V Sloveniji se v zadnjem času hitro širi gibanje Zelemenjava. Ideja je izjemna. Ljudje se zberejo in med seboj zamenjujejo oziroma bolje rečeno si delijo domače pridelke, semena, recepte, izkušnje... Zelemenjava je dokaz, da ekonomija ni samo nakup in prodaja, kjer osrednjo vlogo igra cena, temveč da obstajajo še druge oblike dostopa do dobrin.

Je mogoče zamenjati jurčka za domačo marmelado. V kapitalistični ekonomiji moramo najprej ugotoviti tržno ceno blaga in ju zamenjati, če sta enakih vrednosti oziroma ponuditi večje število jurčkov ali večjo količino marmelade.

Dejansko pa tržna vrednost ni “nevtralna” in edina “zveličavna” vrednost neke dobrine. Prava vrednost dobrine ima še številne druge dimenzije, ki so subjektivne narave. Marmelada ima povsem drugačno vrednost, če prej s njenim “proizvajalcem” poklepetamo o receptu in mimogrede odkrijemo, da smo nekoč hodili v isto osnovno šolo. Vrednost dobrine je vsekakor povezana z našim odnosom do okolja in do drugih ljudi - s prijateljstvom, empatijo, s solidarnostjo do drugih.

Kapitalizem nas je skorajda prepričal, da je cena rezultat procesa ponudbe in povpraševanja oziroma neodvisnega in nevtralnega tržnega mehanizma. Zdaj nove ekonomske oblike spodkopavajo same temelje kapitalističnih tržnih odnosov. Pri Zelemenjavi nihče nima dobička, nihče ne obogati na račun drugega.

Pri Zelemenjavi se posameznik lahko odloči, da gajbico jabolk zamenja za par semen paradižnikov; lahko pa jih preprosto podari nekomu, ker jih pač ne potrebuje in se mu jih zdi škoda vreči proč. Pri tem morda dobi dobrega prijatelja, ki mu bo nekoč v prihodnosti brezplačno pomagal prepleskati stanovanje.

Dobrine niso nikoli nekaj ločenega od ljudi. Kapitalizem pa nas uči, da so dobrine zgolj blago, ki ga kupimo, uporabimo in zavržemo.

Neposredna menjava, medsebojna delitev, souporaba in druge ekonomske oblike, bodo postopno preoblikovale podobo sodobne ekonomije. Nakup in prodaja seveda ne bosta izumrla, ne bosta pa več edini ekonomski obliki dostopa do dobrin.

Zato: živela Zelemenjava!


Nadaljnje informacije:

Zelemenjava (Facebook)

Zelemenjava (24ur)

Zelemenjava: zelenjavni podarim dobim (Delo)

Zelemenjava je super zabava (Metina lista)

Hrana in voda da, finančne špekulacije ne

Eden od priljubljenih ukrepov, s katerim želijo vlade reševati dolgotrajno krizo, je uvedba novih ali zviševanje že obstoječih davkov. Pobiranje davkov je staro kot so stare države, saj gre za njihov temeljni “dohodek”, brez katerega praktično ne bi mogle obstajati. Koliko lahko države “privijejo” svoje državljane, je stvar modre presoje njenih voditeljev? Previsoki davki so zrušili že premnoge države, kraljestva in imperije. A ne gre samo za višino, temveč tudi za pravičnost.

Če revni in malo manj revni plačujejo veliko, bogati pa malo, bo nezadovoljstvo revnejših vedno večje. Nezadovoljstvo pa, še zlasti če je dolgotrajnejše, se slej ko prej manifestira - bodisi na individualni (bolezni, nasilje v družini itd.) bodisi na družbeni ravni (protesti, nemiri). So davčna bremena krize v Sloveniji pravično porazdeljena?

Z julijem letos se je na primer najbolj splošen davek v državi - davek na dodano vrednost (DDV) - dvignil na 22 %, po znižani stopnji pa na 9,5 %. Znižana stopnja davka se plačuje na primer za naslednje dobrine (vključno s storitvami) (glej: Zakon o davku na dodano vrednost):

• “hrana (vključno s pijačo, razen alkoholnih pijač) za ljudi in živali; žive živali, semena, rastline in primesi, ki so (običajno) namenjene za pripravo hrane; izdelki, ki se (običajno) uporabljajo kot dodatki k hrani ali kot njen nadomestek; priprava jedi;
• dobava vode;
• zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje in preprečevanje bolezni v humani in veterinarski medicini, vključno z izdelki za nadzorovanje rojstev in z izdelki za higiensko zaščito;
• medicinska oprema, pripomočki in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo, vključno z njihovim vzdrževanjem;...”

Vse našteto štejemo med dobrine, ki zadovoljujejo človekove osnovne potrebe. Kar pomeni, da so ključnega pomena ne samo za blaginjo, temveč za človekovo preživetje. OK, torej država je vsaj toliko pametna, da temeljne dobrine obdavči po znižani stopnji.

Če pa se še malo bolj poglobimo v davčno zakonodajo, pridemo do zelo zanimivih ugotovitev, na primer naslednje (glej Zakon o davku na finančne storitve - pojasnila, 3. člen):

“Predmet obdavčitve niso transakcije in posredovanje z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji ter upravljanje investicijskih skladov, čeprav so te storitve tudi oproščene plačila DDV.”

Finančni “produkti” in storitve (transakcije in posredovanje z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji ter upravljanje investicijskih skladov) so torej povsem oproščene plačila vseh davkov. Ravno te finančne storitve oziroma bolje rečeno finančne špekulacije so temeljni vzrok za današnjo krizo. Če bi bile te finančne špekulacije obdavčene, do krize verjetno sploh ne bi prišlo, vsaj ne v zdajšnjem obsegu, kajti finančnim špekulantom se preprosto ne bi splačalo večkrat dnevno kupovati in prodajati različnih finančnih “produktov” in “pokasirati” razlike v ceni (pri čemer seveda ne plačajo nikakršnega davka).

In finančne špekulacije so še vedno neobdavčene, medtem ko hrana, voda, medicinska oprema in podobno so, čedalje bolj. Česa torej država ne obdavči? Ozrimo se na Ljubljansko borzo in čeprav je danes obseg finančnega trgovanja na njej daleč manjši kot v predkriznih letih “cvetoče” gospodarske rasti, pa je še vedno precejšen. V obdobju 10. 9. 2012 - 10. 9. 2013 (Ljubljanska borza, 10. 9. 2013) je bil skupni obseg trgovanja na Ljubljanski borzi 380.849.350 € oziroma dobrih 380 milijonov €.

Če bi bila ta vsota obdavčena na primer s splošno stopnjo DDV (22 %), bi se v državno blagajno v zgoraj omenjenem obdobju steklo približno 83,6 milijona €, po znižani (9,5 %) pa 36,1 milijona €. Kar sploh ni malo. Seveda bodo ekonomisti takoj skočili “v luft”, češ da bi potem popolnoma uničili trg kapitala. Kar seveda sploh ne drži; kdor bi zares želel investirati v neko podjetje (z nakupom delnic), mu pač ne bi bilo odveč plačati davka. Saj ga plačamo tudi za nakup stanovanja, hiše, zobne ščetke, hrane, vode, za striženje las itd.

Finančni špekulanti tako še naprej s preprodajo finančnih “produktov” služijo bajne vsote in hkrati uničujejo realni sektor oziroma podjetja, ki morajo za njihove aktivnosti plačevati predvsem z nižanjem plač in odpuščanjem delavcev.

Davek na finančne transakcije?
In zdaj pridemo do najzanimivejšega. 11 evropskih držav na čelu z Nemčijo, med njimi je tudi Slovenija, želi uvesti davek na finančne transakcije. Vendar evropski pravniki zdaj ugotavljajo, da je takšen davek nezakonit (EU lawyers say transaction tax plan is illegal). Davek naj bi med drugim oviral svoboden pretok kapitala in naj bi bil celo diskriminatoren do držav, ki ga ne bi uvedle.

Famozna obrazložitev. Mirno lahko dodatno obdavčijo hrano, vodo in zdravila, ne pa finančnih transakcij, ki so pravi vzrok hude krize. Uvedba davka na finančne špekulacije naj bi bila celo nezakonita. Ali je potemtakem zakonito, da je 870 milijonov Zemljanov kronično podhranjenih, je zakonito da 10,9 milijona otrok vsako leto umre zaradi podhranjenosti ter ozdravljivih bolezni in tako naprej (2013 World Hunger and Poverty Facts and Statistics)?

Kaj pa, ko bi raje začeli govoriti o svobodnem pretoku oziroma medsebojni delitvi hrane, vode, zdravil, medicinskih storitev, izobraževanja, znanstvenih dosežkov itd. ter finančne špekulante končno pospremili na smetišče zgodovine. Kar je skrajno enostavno, samo obdavčiti je potrebno njihove umazane rabote. In to povsem zakonito.

Elizij in Marshallov načrt

Elizij (Elysium) je ameriški znanstveno-fantastični film z letnico 2013, ki ga je režiral Neill Blomkamp, v glavnih vlogah pa igrata Matt Damon in Jodie Foster. Zgodba se odvija v letu 2154 na planetu Zemlja, ki je onesnažena, prenaseljena; večina prebivalstva živi v revščini; bolnišnice so slabe in prenatrpane; kdor ima delo, gara v zelo slabih delovnih pogojih; “red” vzdržujejo roboti-policisti, ki se “do pike” natančno držijo drastičnih zakonov.

Najbogatejši del Zemljanov pa se je preprosto umaknil na umetni satelit Elizij, ki kroži okoli Zemlje. Elizij oziroma Elizejske poljane so v starogrški mitologiji (k)raj, kamor gredo po smrti junaki in božji izbranci (za razliko od ostalih, ki pristanejo v Hadu), kjer živijo srečno in blagoslovljeno posmrtno življenje.

A vrnimo se k filmu. Na Eliziju, za razliko od Zemlje, živijo v čudovitih vilah, kjer so roboti “prijazni in ustrežljivi”; imajo izjemno izpopolnjene medicinske naprave, ki prebivalcem omogočajo življenje brez bolezni. Na Eliziju ni tovarn, te so na Zemlji, a njihovi lastniki so državljani Elizija. Državljanstvo Elizija pomeni, da te imajo roboti “radi”, da imaš dostop do najboljše medicinske opreme in še številne druge ugodnosti.

Številni obupani Zemljani zberejo vse kar imajo, da si lahko kupijo ilegalno vozovnico za Elizij. Čeprav so na Eliziju uradno demokratični in “spoštujejo” človekove pravice, pa vseeno dopuščajo, da njihova obrambna ministrica Jessica Delacourt (Jodie Foster) uporablja “nezakonite” metode zaščite Elizija. Plačanec Kruger tako po njenih ukazih kar iz Zemlje sestreljuje ilegalne ladje in opravlja različna umazana dela na terenu (na Zemlji). Tisti pa, ki vendarle uspejo pripluti na Elizij, jih nemudoma vrnejo nazaj na Zemljo.

Mar zgodba ne spominja na današnji svet: na afriške prebežnike, ki umirajo v Sredozemskem morju, pred trdnjavo Evropo, ali na prebežnike na meji med Mehiko in ZDA? Ali pa na širšo podobo sveta, kjer peščica ultrabogatih živi v zastraženih vilah, hkrati pa imajo v lasti večino globalnih korporacij in naravnih virov, medtem ko večina Zemljanov živi v bedi in gara za prebivalce “elizija”. Sam scenarist in režiser Blomkamp pravi, da v filmu ne napoveduje prihodnosti, kajti “ta film ni znanstvena fantastika. To se dogaja danes. To se dogaja zdaj” (The Future is Now: “Elysium mega-trailer and two more clips).

Delavec in bivši zapornik Max da Costa (Matt Damon), zaradi nesreče v tovarni (izpostavljen je bil visoki dozi sevanja) želi na Elizij, kjer bi lahko ozdravel. Sklene kupčijo z računalniškim hekerjem in organizatorjem ilegalnih prevozov z imenom Spider (Wagner Moura). Spider (Pajek) vsekakor simbolizira sodobne aktiviste, ki se s pomočjo spleta (“pajkove” mreže) borijo proti totalnemu nadzoru in obvladovanju sodobne družbe (arabska pomlad, gibanje Okupirajmo; Wikileaks, ki sta ga s podatki oskrbela Edward Snowden in Bradley Manning; slovenska vstaja itd. - vsem je skupno aktivistično delovanja preko spletnih omrežij).

Po precej burnem razpletu Spider uspe preprogramirati glavni računalnik na Eliziju, tako, da vsi prebivalci Zemlje dobijo državljanstvo Elizija. Roboti, ki so programirani za pomoč državljanom Elizija, nemudoma, z najboljšimi medicinskimi napravami, odletijo na Zemljo in pomagajo Zemljanom.

Marshallov načrt

Po drugi svetovni vojni so Američani, namesto da bi razrušeno Evropo prepustili kaosu in bedi, z Marshallovim načrtom omogočili, da se je Evropa hitro postavila na svoje noge, vključno z Nemčijo (takratnim zahodnim delom). Evropejcem se ni bilo treba seliti, saj so prav dobro lahko zaživeli doma. Ni jim bilo (ponovno) bežati v Ameriko.

Danes ne bi bilo razpadajočih čolnov, v katerih plujejo obupani Afričani v (vse manj) obljubljeno deželo Evropo, če bi jim resnično pomagali tam, kjer živijo, ali jim vsaj dopustili, da imajo koristi od svojih ogromnih naravnih bogastev. Nemci bi se na primer lahko spomnili Marshallovega načrta in Grkom, Portugalcem in drugim delom Evrope, ki so v krizi, resnično pomagali, ne pa da se nad njimi dobesedno izživljajo (glej članek Ne dovolite prihoda trojke).

Danes je potreben nov, tokrat globalen Marshallov načrt, ne pa utrjevati stare in graditi nove meje, nadzorovati državljane, iskati “teroriste”. Ljudje želijo živeti v blaginji, ne pa pluti v razpadajočih ladjah v težko dostopni “elizij” ali iskati vsakršno delo v “obljubljeni” tujini.

Ubuntu

“Jaz sem to kar sem, zaradi tega kar smo vsi.” (Leymah Gbowee)

“Ubuntu je globok afriški občutek, da smo človeški le preko človeštva drugih ljudi” (Nelson Mandela)

Evropejci smo zelo ponosni na svoje civilizacijske dosežke, na svojo bogato kulturo, filozofijo in tradicijo. Dejansko pa smo še vedno zelo “evropocentrični” in na svet še vedno gledamo vsaj nekoliko zviška, saj je bila Evropa dolga stoletja svetovno politično, ekonomsko, kulturno in filozofsko središče.

Vendar se svet naglo spreminja in danes Evropa ni več “središče sveta”. Evropejci se moramo začeti učiti od drugih. Na primer od Afričanov. Od njih se na primer lahko naučimo, da smo vsi ljudje medsebojno povezani in da kot ljudje pravzaprav obstajamo le v okviru celotnega človeštva. Človek kot od družbe ločeni posameznik sploh ne more obstajati, niti ne more preživeti sam (s čimer smo se ukvarjali v prispevku Recipročni altruizem). Človeška bitja smo lahko samo v okviru človeške družine - človeštva. Tega se moramo vsi naučiti od Afričanov, ki tej filozofiji rečejo ubuntu.

V neprofitni organizaciji Ubuntu Africa, kjer skrbijo za zdravje in blaginjo otrok okuženih z virusom HIV, pravijo, da je “ubuntu afriška filozofija, ki temelji na povezanosti vseh ljudi. Jaz sem zato, ker smo mi (I am because we are) je fraza, ki je običajno povezana s to filozofijo. Ubuntu temelji na vzajemni podpori in medsebojni delitvi, da bi lahko pomagali drugim”.

Ljudje smo torej povezani in ne samo to: sploh ne moremo obstajati brez drugih. Potemtakem z drugimi ne moremo tekmovati in jim onemogočati preživetje. Razumevanje, da smo ljudje pripadniki velike človeške družine - človeštva, da smo povezani, da smo odvisni drug od drugega, je ključnega pomena za družbo prihodnosti. Danes, v času informacijske povezanosti in prepletenosti, počasi ugotavljamo, da imajo ljudje povsod po svetu podobne probleme, podobne želje in da v resnici niso niti naši sovražniki niti naši konkurenti. Prav tako kot mi želijo živeti, želijo mir, želijo blaginjo.

Ubuntu je posrečeno tudi ime računalniškega operacijskega sistema, ki razvija skupnost (Ubuntu Slovenija) oziroma, ki ga razvijajo ljudje za druge ljudi, ga brezplačno delijo z drugimi.

Ubuntu nas torej uči, da smo ljudje povezani in da je zato edino pravo ravnanje, da pomagamo drug drugemu in da si delimo dobrine, ki nam jih naš planet v obilju ponuja. Ko bo ubuntu postal del ekonomije in politike, bo svet postal bistveno prijetnejši kraj za bivanje - vseh ljudi.

Slika: UbuntuAge

Recipročni altruizem

Prepričanje, da je razvoj človeške družbe utemeljen na medsebojni tekmovalnosti (konkurenčnosti) in sebičnosti, je zgrešeno. Predvsem ekonomisti so prepričani, da je človeška ekonomija osnovana na “preživetju najsposobnejših”, kar naj bi bilo Darwinovo spoznanje (čeprav to sploh ne drži). Še stoletje prej, v 18. stoletju, je “oče” sodobne ekonomije Adam Smith v svojem znamenitem delu Bogastvo narodov zapisal, da sebičnost posameznika koristi dobrobiti celotne družbe. Na teh dveh predpostavkah - sebičnosti in tekmovalnosti - temelji današnji prevladujoči ekonomski model v skoraj vseh družbah sveta.

A dejansko sta resnična temelja človeške ekonomije sodelovanje (cooperation) in medsebojna delitev (sharing). Preučevanje ljudstev, ki so še ohranila prvotne odnose pred nastankom večjih družbenih skupnosti (držav), je pokazalo, da je njihova ekonomija slonela na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin.

Zaradi specifičnih značilnosti (v primerjavi z drugimi bitji, človek potrebuje zelo dolgo časa, da se lahko samostojno preživlja; posameznik v naravnem okolju sam praktično ne more preživeti itd.) je človek moral razviti posebne strategije, da je lahko preživel. Tako med lovci-nabiralci (vsaj 2 milijona let dolgo obdobje v zgodovini človeštva), kot kasneje med kmetovalci (približno 10.000 let naše zgodovine) sta bila sodelovanje in medsebojna delitev dobrin nujno potrebna za preživetje.

“Čisti” menjalni oziroma trgovski (tržni) odnosi so se razvili šele v obdobju civilizacij (pred nekaj tisoč leti) in še to v manjšem obsegu; šele v zadnjih dveh stoletjih pa so postali prevladujoči v ekonomiji družbe. A celo danes ostajata medsebojna delitev in sodelovanje trden temelj družinske ekonomije (tako v ožjih kot širših družinah) ter vsaj deloma v ekonomiji lokalnih skupnosti in tudi v širših skupnosti (tako imenovana socialna država do neke mere deluje po principih sodelovanja in medsebojne delitve).

Hillard Kaplan in Michael Gurven iz Oddelka za antropologijo Univerze v Novi Mehiki v svojem prispevku z naslovom The Natural History of Human Food Sharing and Cooperation: A Review and a New Multi-Individual Approach to the Negotiation of Norms (Naravna zgodovina človeške medsebojne delitve hrane in sodelovanja: pregled in nov multi-individualni pristop k pogajanjem o normah) pravita, da “ljudje delimo hrano, za razliko od vseh drugih bitij”. Čeprav si tudi nekatera druga bitja delijo hrano (na primer čebele, mravlje, volkovi, divji psi, nekatere ptice), pa sta “način in kompleksnost medsebojne delitve hrane med ljudmi v resnici unikatna”, pravita Kaplan in Gurven.

Avtorja sta raziskala šest različnih teorij, ki razlagajo obstoj in načine medsebojne delitve hrane in prišla do ugotovitve, “da je neka vrsta recipročnega altruizma podlaga velikemu delu medsebojne delitve hrane”. Recipročni altruizem bi lahko označili kot vzajemno skrb za dobrobit drugega oziroma zmožnost žrtvovati lastni interes v korist drugega in obratno, ali povedano še bolj preprosto: dati svoje dobrine drugim, ko jih le-ti potrebujejo, s čimer si “zagotovimo”, da bomo tudi sami dobili od drugih dobrine, ko jih bomo potrebovali.

Uspeh človeštva je dobesedno zgrajen na medsebojni delitvi dobrin oziroma na recipročnem altruizmu ter sodelovanju, ne pa, kot nas skušajo prepričati še zlasti ekonomisti, na sebičnosti in tekmovanju. Ko sebičnost in tekmovanje (konkurenčnost) začenjata prevladovati, kar se dogaja še zlasti v zadnjih desetletjih, se človeška družba začenja razkrajati in razvojno nazadovati.

Ko bomo medsebojno delitev dobrin (recipročni altruizem) in sodelovanje ponovno postavili v ospredje našega ekonomskega in družbenega življenja in to na vseh ravneh - lokalni, državni in globalni - bo človeška družba ponovno stopila na pot svojega resničnega razvoja.

“Lažja” civilizacija

Deloma zaradi globoke družbeno-ekonomsko-ekološke krize, deloma pa zaradi sprememb, ki izhajajo iz novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij (internet, mobilna tehnologija, spletna socialna omrežja), se prav zdaj odvija izjemno pomembna preobrazba ekonomskega in s tem celotnega družbenega sistema. Pred našimi očmi počasi nastaja tako imenovana lažja civilizacija, v kateri se bistveno spreminja naš odnos do materialnih dobrin.

Ne-lastništvo (disownership)

Nov koncept se imenuje “ne-lastništvo” oziroma angleško “disownership”, ki pomeni, da ljudje vse bolj zavračajo lastništvo nekaterih dobrin in iščejo alternativne načine, kako priti do njih. Lastništvo dobrin je povezano s številnimi stroški, kot so nakup, zavarovanje, vzdrževanje, hramba itd. Nekatere dobrine potrebujemo le občasno, morda le nekajkrat letno ali mesečno, stroški njihovega lastništva (in še prej nakupa) pa so pogosto izjemno visoki.

V svetu, deloma pa tudi pri nas, se porajajo nove družbeno-ekonomske oblike, ki ponujajo enostaven in ekonomičen dostop do dobrin. Avtomobili, kolesa, bivalni in drugi prostori, obdelovalna zemlja in vrtički, medijske vsebine, hišni pripomočki, orodja, so med stvarmi, ki jih je mogoče deliti oziroma do njih dostopati na različne načine: z delitvijo, najemom, izposojo, zamenjavo, odstopanjem, podaritvijo. Z novimi informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami je to zelo enostavno.

Uporabništvo

Danes smo kot družba še vedno “potopljeni” v potrošništvo, ki nakupovanje postavlja v središče ekonomskega sistema družbe. Celotna ekonomija je utemeljena na kupovanju. Podjetja ves svoj “uspeh” gradijo na prodaji večinoma novih izdelkov in storitev. Pozabili pa smo, da so dobrine (izdelki in storitve) zgolj sredstva za zadovoljevanje človekovih potreb, ne pa sredstvo za pridobivanje moči ali prestiža ali uspeha. Prihodnja ekonomija bo temeljila na uporabništvu, kar pomeni, da bomo ljudje uporabljali dobrine le takrat, ko jih bomo potrebovali. Zato ne bo nobene potrebe, da bomo vse, kar potrebujemo, kupili oziroma imeli v lasti.

Dostop-nost

Za mnoge dobrine, ki jih uporabljamo zgolj občasno, bo dovolj vedeti, da do njih lahko dostopamo, kadarkoli jih potrebujemo. To nam omogočajo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, s pomočjo katerih v vsakem trenutku lahko poiščemo dobrine, ki jih potrebujemo in si jih bodisi sposodimo, najamemo ali jih na kakšen drug način delimo z drugimi.

Poseben primer so ključne dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih temeljnih potreb in tudi pravic (voda, hrana itd.). Tako imenovani tržni mehanizem ne more in ne sme “odločati”, kdo ima in kdo nima dostopa do vode, hrane in drugih ključnih dobrin. Ne moremo prepustiti, da trgi odločajo o življenju in smrti ljudi. To je nedopustno.

Vsaka država lahko vspostavi takšen sistem delitve dobrin, ki bo slehernemu prebivalcu omogočal (vsaj) zadovoljevanje njegovih temeljnih potreb.Prav tako lahko takšen sistem vzpostavimo na globalni ravni, ki bi omogočal delitev najpomembnejših dobrin med državami.

Medsebojna delitev

Krizo še vedno skušamo reševati s starimi in nič več učinkovitimi “zdravili” - s spodbujanjem potrošništva, z neprestano gospodarsko rastjo in s tekmovalnostjo (konkurenčnostjo). Mar ne bomo tako le še poslabšali okoljske krize in le še povečali razlik med ljudmi (in s tem zaostrili družbene krize).

Resnično je čas za velike spremembe in te se začnejo pri nas. Od temeljev navzgor začnimo graditi “lažjo” in bolj pravično civilizacijo, ki nikogar ne bo (za)pustila, da trpi zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin.

Čas je za “lažjo” civilizacijo, ki bo temeljila na medsebojni delitvi, na dostopnosti in uporabnosti dobrin.