V tem trenutku se zdi, da je Slovenija otok sočutja in razuma v Evropski uniji – in tudi širše. Postavila se je na pravo stran zgodovine. Obsodba genocida v Gazi, uvedba sankcij proti dvema skrajnima ministroma izraelske vlade, vsaj delna gospodarska in orožarska blokada ter številni politični pozivi k prenehanju vojne so nedvomno velika dejanja.
Majhna država pri tem vedno veliko tvega, zato je vrednost teh korakov še toliko večja. Čeprav njihov neposredni vpliv morda nima odločilne teže, pa je njihov moralni in simbolni pomen izjemen. Slovenija ima močna civilnodružbena gibanja in politike, ki si upajo odzvati na eno najhujših oblik človeškega trpljenja, ki mu trenutno priča svet – na tragedijo v Gazi.
Živimo v obdobju človeške zgodovine, ko moramo izbrati stran. Nevtralnost ni več mogoča. Res je, da nobena zgodba ni povsem črno-bela in da so žrtve vedno na obeh straneh konflikta. Vendar moramo prepoznati, kdo ima v rokah moč – denar, orožje, najsodobnejšo vojsko in široko mednarodno podporo – ter kdo je žrtev, ki trpi že desetletja.
V zadnjih mesecih je to trpljenje v Gazi postalo tako neizmerno, da ga ni mogoče opisati z nobenimi besedami. Vsak poskus njegovega opravičevanja je v popolnem nasprotju z zdravo pametjo povsem običajnega človeka. Lakota je, denimo, skorajda še hujše orožje kot bombe, saj človeka obsodi na počasno in dolgotrajno trpljenje, ki se konča z neizbežno smrtjo.
V teh usodnih trenutkih smo lahko ponosni na slovensko vlado, ki si upa ukrepati in se jasno opredeliti. Pomembno vlogo pa imajo tudi civilnodružbena gibanja in posamezniki, ki organizirajo številne aktivnosti za ozaveščanje javnosti, proteste, opozarjanje in druge oblike delovanja.
Živimo v času brez primere. Na voljo imamo najsodobnejše tehnologije, ki omogočajo udobno življenje, a hkrati tudi povzročajo neizmerno trpljenje. Imamo informacijsko-komunikacijska orodja, ki nam v trenutku pokažejo resnične podobe sveta, a obenem omogočajo tudi obsežno manipulacijo in širjenje laži.
A človeku sta dana vest in razum, ki ga zavezujeta k etičnemu ravnanju, sočutju, pravičnosti in resnici. Zato nima izgovora, da bi rekel, da ni videl ali vedel, kaj se je in se dogaja po svetu. Spomnimo se 1. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, h kateri smo se zavezali že davnega leta 1948:
»Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva.«
Ravnati v duhu bratstva?
Sovražiti, ubijati, izstradati, mučiti? NE.
Ljubiti, spoštovati, pomagati, deliti? DA.
Ni komentarjev:
Objavite komentar