Ekonomski “eksperiment”

Kaj pomeni konkurenčnost v ekonomiji? Je to res gibalo razvoja? Kaj pomeni tako imenovana svobodna oziroma ekonomija, ki jo opredeljuje odsotnost družbenih pravil? Je “svobodna” ekonomija res gibalo razvoja? Poskusimo narediti eksperiment oziroma si ga vsaj zamislimo.

V dva ločena zaprta prostora oziroma ograjena območja (nekako tako, kot da bi šlo za resničnostni šov) postavimo za določeno obdobje dve skupini ljudi, ki jim damo dovolj hrane, pijače, zdravil, oblačil in drugih virov za preživetje.

1. poskusna skupina: Poskusne osebe iz te skupine prepričamo, da je preživetje odvisno zgolj od njihove lastne iznajdljivosti (inovativnosti) in da je virov za normalne potrebe vseh v skupini premalo (temu bi ekonomisti rekli redkost virov oziroma dobrin). Dovolimo jim svobodni pristop oziroma jim ne postavimo nobenih omejitev in pravil, kako (pre)živeti. V tem “ekonomskem resničnostnem šovu” bo za zmagovalca razglašen tisti, ki si bo pridobil največ virov (šteje se seveda tudi, če jih konzumira oziroma poje).

2. poskusna skupina: Poskusne osebe vnaprej informiramo, da je virov povsem dovolj za vse. Postavimo jim jasne omejitve; prvenstveno, da se škodljivo ravnanje do drugih (fizično nasilje, preprečevanje dostopa do virov itd.), takoj kaznuje z izločitvijo iz “igre”. Zmagovalec oziroma zmagovalci so tisti, ki ravnajo najbolj etično oziroma pravično in pošteno.

Kaj se bo zgodilo v prvi skupini ni težko napovedati, saj takšen eksperiment že dolgo poteka pred našimi očmi - vsakodnevno in na mnogo širšem prostoru, na celotnem planetu. Ljudje se medsebojno uničujemo in borimo za planetarne vire, ki jih je sicer povsem dovolj za vse. Temu sicer olepšano rečemo konkurenčnost in svobodna ekonomija. Zmagovalcev je čisto malo (simbolični 1 %), poražencev pa zelo veliko (99 %). Poleg ljudi so poraženci tudi druga bitja, ki z nami delijo planet, in okolje.

V prvi skupini bi dobili le enega zmagovalca ali kvečjemu majhno skupinico. Zmagal bi najagresivnejši, najmočnejši, najbolj zvit in pokvarjen posameznik ali skupina. Prostor bi bil precej razdejan, saj bi se med člani skupine vnel ogorčen boj za vire. Natanko takšen ekonomski eksperiment poteka v okviru “sodobne konkurenčne in inovativne” globalne ekonomije. In posledice vidimo vsak dan: revščina, lakota, onesnaženo okolje in družbena razkrojenost.

V drugi skupini bi bili rezultati verjetno bistveno drugačni. Ljudje, ki jim je jasno, da je virov dovolj, ob tem, da so postavljena jasna pravila ravnanja z njimi in do soljudmi, se sploh ne bi borili zanje, temveč bi se preprosto dogovorili za njihovo pravično in pošteno delitev.

Bi lahko prestavili drugi del eksperimenta na širšo - državno in globalno raven?

Globalni “eksperiment” - medsebojna delitev dobrin

Najprej moramo zrušiti ekonomski mit o redkosti virov. Kljub gosti poseljenosti planeta Zemlja (7 milijard prebivalcev), je ključnih virov (voda, hrana, energetski viri itd.) dovolj za vse. Mar ni podatek, da skorajda polovica pridelane hrane konča v smeteh, več kot zgovoren. Ni problem v količini hrane, ki je prebivalcem Zemlje na voljo, temveč v njeni porazdelitvi oziroma distribuciji. Podobno je z drugimi viri - dobrinami. Morda je zlato redek vir, a mar zlato jemo? Ekonomisti naj povedo resnico: redkosti virov ni; redkost virov je ustvarjena umetno, da bi lahko upravičili konkurenčnost oziroma tekmo zanje.

S tehnologijami, ki jih imamo - informacijsko-komunikacijske, transportne - bi z lahkoto prerazdelili ključne globalne vire tako, da nihče ne bi trpel pomanjkanja osnovnih dobrin. Medsebojna delitev lahko postane nova globalna paradigma, le odločiti se moramo zanjo. V resnici medsebojna delitev sploh ni eksperiment, temveč logična posledica zdravega razuma. Za tega pa se zdi, v teh časih, da je res redka dobrina.