Groza prekarnega dela

Zaposlitev za nedoločen čas, plačana bolniška, plačan dopust, plačana vožnja na delo in prehrana na delovnem mestu, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, regres, morda še trinajsta plača. Za večino mladih in za vse večji del preostale populacije je vse našteto vse bolj - znanstvena fantastika! V Sloveniji imamo dve kasti zaposlenih: kasto varno zaposlenih in kasto prekarcev. V Ustavi RS (49. člen) pa v posmeh vse večji množici prekernih delavcev piše: “Vsakdo prosto izbira zaposlitev.”

Kdo na tem svetu pa bi prosto izbral zaposlitev, ki ne zagotavlja ne plačanega dopusta, ne plačane bolniške in ne številnih drugih ugodnosti, ki jih ima kasta varno zaposlenih? Bi parlamentarci prosim ta del 49. člena čimprej izbrisali iz ustave, saj krši človekovo pravico do zdrave pameti.

Sistem zaposlovanja je do temeljev nepravičen. Zakaj?

Pripadnikom kaste varno zaposlenih delodajalec praviloma zagotavlja vsaj 40 ur dela tedensko. Za svoje delo jim po zakonu pripada najmanj minimalna plača v višini 790,73 € oziroma neto 604,36 €. (Izračun za višje plače glej Mladi podjetnik; poseben problem so še pripadniki plačnega razreda J).

Kaj pa pripadniki kaste prekarcev? Ena od možnosti, ki jo imajo, da jim “teče” vsaj nekaj delavskih pravic, je pridobitev statusa “samozaposleni - samostojni podjetnik”. Za samo del pravic, ki jih imajo varno zaposleni, morajo mesečno plačati najmanj 341,20 € (podatki za november 2016) in sicer:

• prispevek za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
• prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje,
• prispevek za starševsko varstvo in
• prispevek za zaposlovanje. 

Verjetno se kdo namerno dela norca iz zdrave pameti, ko zahteva plačilo prispevka za zaposlovanje od tistih, ki so lahko zaposleni tudi samo za nekaj ur tedensko in dobijo plačilo, ki jim ne omogoča niti preživetja.

Kajti prekarcem nihče ne zagotavlja 40-urnega tedenskega dela. Če na primer zaslužijo 400 € mesečno (kar v mnogih poklicih sploh ni lahko), morajo še vedno plačati teh fiksnih 341,20 € (vedno me čudi, kako birokratom uspe izračunati tistih 20 centov na koncu zneska). In jim ostane neto 58,80 €!!! Od svoje “bruto plače” morajo torej odšteti neverjetnih 85,3 %. In potem jih državna statistika lepo šteje med redno zaposlene. In se šopiri po EU z zmanjševanjem nezaposlenosti.

58,80 € je torej neto plača nekoga, ki je v enem mesecu kot samozaposleni uspel zaslužiti 400 €. In mnogi mladi so ujeti v to sranje (upam, da me za te besede kdo ne toži, recimo kakšen dobro plačani poslanec)! Če pa zaslužijo 300 €, jim mora nekdo posoditi 41,20 € (starši, stari starši?).

Če bi prekarci želeli zaslužiti vsaj minimalno neto plačo (604,36 €), bi morali zaslužiti 945,56 € (saj morajo plačati še 341,20 za prispevke, ki hkrati zagotavljajo manj pravic, kot jih imajo varno zaposleni; hkrati pa je to višji znesek, kot ga imajo delodajalci z minimalno zajamčeno plačo, to je 918,04 €).

To je popolna diskriminacija in nepravičnost! Država naj ne pobira prispevkov od nikogar, ki ne dosega vsaj minimalne plače. Minimalna plača pomeni minimalni dohodek, ki zagotavlja vsaj minimalno preživetje!!! Je morda to preveč zahtevno za poslance, ministre ali za predsednika, ki se mu na pozlačeni ograji toži po svoji domovini?

Država naj se neha norčevati iz zaposlenih, še zlasti mladih. Kako naj si ustvarijo družino? Kako naj se osamosvojijo? Kako naj sploh živijo? Minimalna plača bi morala biti zajamčena za vsakogar, ki dela. Pa naj se to poimenuje univerzalni temeljni dohodek ali kar koli drugega.



Slika: Communists in situ