Razmišljanje o ekonomiji delitve nas vselej pripelje do najzahtevnejšega izziva: preobrazbe, ki jo moramo izvesti sami. Zunanje spremembe niso mogoče, če nanje nismo notranje pripravljeni. Če verjamemo, da smo si materialni standard, ki ga uživamo kot del bogatega sveta, prislužili zgolj s svojim trdim delom, medtem ko so revni in lačni ljudje preprosto nesposobni in leni, potem resnično ne razumemo sveta, v katerem živimo.
Današnji svet je v ekonomskem smislu izjemno nepravičen in neenak. Medtem ko v razvitem svetu razmišljamo o nakupu najnovejšega telefona, hišnih pripomočkov in modernih oblačil, se odločamo med različnimi destinacijami za počitnice ter brskamo med neskončno ponudbo izdelkov in storitev v trgovskih centrih ter spletnih trgovinah, se ljudje v revnejših predelih sveta sprašujejo, kaj bodo oni in njihovi otroci jedli, če sploh kaj. Ko jim bo zbolel otrok, si bodo lahko privoščili zdravnika, če je sploh kakšen na voljo?
Prvi korak do sprememb je razumevanje sveta, v katerem živimo. Svet je tesno povezan in prepleten. Nakup izdelkov iz celega sveta se nam zdi samoumeven, ne zanima pa nas, kako ti izdelki pridejo do nas. Uničeno okolje, izkoriščanje ljudi, revščina, vojne – vse to morda spremlja izdelke do naših polic. Ne smemo biti samozadovoljni in brezbrižni, kajti to ni samo problem držav in korporacij, temveč tudi nas samih – kupcev končnih izdelkov.
Povezuje nas tisoč in ena stvar: zrak, ki ga dihamo; voda, ki jo pijemo; geni, ki nas »gradijo«; planet, na katerem živimo; podnebje, ki je globalno; jeziki, ki jih govorimo; dobrine, s katerimi trgujemo; znanje in kultura, ki si ju delimo, in tako naprej. Več nas povezuje, kot ločuje.
Zavedanju te povezanosti in enosti sveta, v katerem živimo, mora slediti naša aktivnost. Ni dovolj, da se umaknemo nekam v naravo, se odpovemo izdelkom, postanemo samooskrbni in skromni. S tem sveta ne bomo spremenili. Popolnoma drugače pa je, če se povežemo z drugimi ljudmi in zahtevamo pravičnost za vse, kot pravi Mohammed Sofiane Mesbahi:
»Po tako številnih letih politične neaktivnosti lahko revščino v svetu obilja izkorenini samo množični izraz volje do dobrega navadnih ljudi na množičnih in nenehnih protestih v vseh državah sveta. Pojdimo torej po poti najmanjšega odpora in skupaj razglasimo že dolgo dogovorjene človekove pravice iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic – do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti za vse ljudi – z vedenjem, da je to najzanesljivejši način, kako prisiliti naše vlade k redistribuciji virov in k prestrukturiranju globalne ekonomije«.
Ekonomija delitve, ki temelji na »redistribuciji virov in prestrukturiranju globalne ekonomije«, ne pomeni, da se odpovemo koristim materialnega razvoja, temveč da vsakomur na svetu omogočimo dostop do osnovnih dobrin, ki se nam zdijo samoumevne. Ko bomo stopili na pot delitve dobrin, bomo tudi znali prilagoditi svoj življenjski slog in spremeniti svoje prioritete. Morda res ne potrebujemo vsega, kar nam ponujajo oziroma vsiljujejo velikanski potrošniški sistemi (proizvodnja, trgovina, marketing, financiranje).
Zato je načelo medsebojne delitve dobrin, ki se v praksi izraža kot ekonomija delitve, pot naše preobrazbe – notranje in zunanje. Čas, ki ga zdaj namenjamo nakupovanju in pogosto stresnemu izbiranju najboljših izdelkov, raje posvetimo sebi, medsebojnim odnosom in blaginji skupnosti. Prav tako se moramo zavzemati za pravičnost v naši največji skupnosti – človeštvu. Z medsebojno delitvijo dobrin bomo vzpostavili pravilne človeške odnose z drugimi ljudmi, posledično pa tudi z drugimi bitji in okoljem.
V središče naše pozornosti in aktivnosti postavimo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki nam, čeprav je bil napisan daljnega leta 1948, še vedno jasno sporoča, kaj moramo storiti, če želimo živeti v boljšem in pravičnejšem svetu:
»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.
Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.«
Ko bomo uveljavili ta »ekonomski« člen Splošne deklaracije človekovih pravic, bomo drugačni mi in bo drugačen svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar