Ko govorimo o ekonomiji, se pogosto zdi, kot da gre vselej zgolj za številke: kolikšna je gospodarska rast, kakšna je inflacija, koliko smo zaslužili, kakšni so davki in podobno. Vendar se moramo zavedati, da namen ekonomije niso številke, kazalniki ali rast sami po sebi, temveč življenje ljudi oziroma, bolj natančno, njihova zmožnost, da preživijo in dobro živijo, torej v blaginji.
Podobno je z denarjem. Denar ni sam sebi namen. V svojem bistvu predstavlja vse tisto, kar lahko z njim kupimo. V prvi vrsti so to osnovne dobrine, ki nam omogočajo preživetje in kakovostno življenje. Danes pa denar vse pogosteje postaja sredstvo za pridobivanje še več denarja, torej za špekuliranje. Velik del denarnih tokov je tako ujet v obsežnih špekulacijah, ki koristijo predvsem bogatenju peščice.
Ekonomisti, podjetniki in mnogi drugi bodo dejali, da v ekonomiji ni prostora za čustva, kot sta sočutje in ljubezen. Poslovanje naj bi bilo stvar razuma, brez odvečnih čustev. Pa je res tako? V resnici se v ekonomiji pogosto zanemarjajo ali zanikajo pozitivna čustva, med katera lahko prištevamo sočutje, altruizem, naklonjenost in ljubezen, medtem ko so »v igri« predvsem negativna, kot so pohlep, sebičnost in zavist.
Temu rečemo »business as usual«, kar bi lahko prevedli kot: »to je pač samo posel«, ne glede na človeške ali družbene posledice. Pri vsaki ekonomski odločitvi, od odločitev na državni ravni do poslovanja manjšega podjetja, pa bi se morali vprašati: kaj to prinaša ljudem, družbi kot celoti in tudi okolju? Dobro ali slabo?
To je temelj vsakršnega človekovega ravnanja. S temi vprašanji se soočamo nenehno. Ali delamo dobro ali slabo, je vselej naša odločitev, in vemo, da imajo naša ravnanja vedno posledice, bodisi dobre bodisi slabe. Zakaj potem tega ne spoštujemo, ko gre za ekonomijo?
Če proizvajamo puške, bodo najverjetneje uporabljene. Če špekuliramo z denarjem, ga bo nekje zmanjkalo. Če kopičimo dobrine, jih bo drugje primanjkovale. Ekonomske odločitve – osebne, na ravni podjetij ali držav – imajo vselej otipljive posledice. Te so lahko zelo hude.
Danes se s kronično lakoto sooča med 638 in 720 milijoni ljudi, kar predstavlja od 7,8 do 8,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Poleg tega je kar 2,3 milijarde ljudi, približno 28 odstotkov svetovnega prebivalstva, zmerno ali hudo prehransko nepreskrbljenih (več v prispevku Svet, v katerem živimo).
To so realne posledice ekonomskih odločitev najrazvitejših držav in velikih podjetij, posredno pa tudi vseh ostalih, ki takšen nepravičen sistem podpirajo ali vzdržujejo, morda kot potrošniki, zaposleni ali volivci.
Ekonomija torej ni le igra številk, denarja in »hladnih« poslovnih odločitev, temveč gre vselej za ljudi, njihovo preživetje in blaginjo, pa tudi za blaginjo planeta kot celote. Zato je ekonomija delitve sistem, ki zagotavlja blaginjo vseh, s tem pa tudi mir in ohranitev okolja.
