Iz vsake najboljše

"Edina stvar, ki je močnejša od sovraštva, je ljubezen." (Bad Bunny)

Ideologija je skupek prepričanj, vrednot in predstav o družbi, politiki, ekonomiji ter drugih področjih življenja, ki oblikujejo naš pogled na svet in usmerjajo naše ravnanje. Predstavlja miselni okvir, skozi katerega presojamo, kaj je prav, pravično in zaželeno ter kaj bi bilo treba spremeniti. Ideologije se oblikujejo okoli določenih temeljnih idej, na primer pravičnosti, svobode ali enakosti, ter ponujajo predstavo o tem, kako naj bi bila družba urejena in katere cilje naj bi zasledovala.

Danes poznamo številne ideologije (s pripono –izem), kot so kapitalizem, socializem, neoliberalizem in druge. Težava nastane, ko se takšna ideologija začne dojemati kot edina pravilna, drugačen pogled ali druga ideologija pa postane grožnja. Takrat postane izključujoča in vodi v razdeljenost ter ločenost med ljudmi, v konflikte in celo vojne. Namesto odprtega dialoga se vzpostavi delitev na »mi« in »oni«.

Kaj pa, če presežemo ideološke delitve in prihodnost zasnujemo drugače? Če oblikujemo skupne cilje ter za njihovo uresničitev uporabimo tisto, kar je dobro – bodisi iz kapitalizma, socializma ali katerega koli drugega sistema. Iz vsake ideologije lahko vzamemo tisto, kar je najboljše.

Tako bi lahko ustvarili nekaj novega, nekaj, kar bi preseglo ideologije, razdeljenost med ljudmi, sovraštvo in neenakost.

Skupni cilji

Najprej na kratko razmislimo o skupnih ciljih. Teh ni težko opredeliti. Velikokrat so bili že zapisani – na primer v Ustanovni listini Združenih narodov, v Splošni deklaraciji človekovih pravic ali v Ciljih trajnostnega razvoja. To so:

• svetovni mir
• blaginja vseh ljudi
• zdravo in čisto okolje

Lahko bi omenili še številne druge cilje, a ti so ključni za prihodnost človeštva in Zemlje.

Kapitalizem in socializem

Poglejmo si zdaj na kratko dve glavni ideologiji, ki sta zaznamovali 20. stoletje in še vedno odmevata v naših razumih, čustvih in dejanjih: kapitalizem in socializem.

Kapitalizem v svojem izhodišču temelji na ideji svobode. V togi fevdalni ureditvi je bila človekova usoda v veliki meri določena z rojstvom. Če se je rodil v družino fevdalnih gospodarjev, je tam tudi ostal, ne glede na svoje sposobnosti. Če se je rodil v družino revnega kmeta, je tudi sam postal reven tlačan, pa naj je bil še tako nadarjen. In tako naprej.

Kapitalizem je omogočil zlom takšnega sistema in, če nekoliko poenostavimo, odprl možnost svobode in uspeha vsakomur. Ne glede na družinsko ozadje ste lahko postali družbeno in ekonomsko uspešni. S tem je sprostil ogromen človeški potencial.

Toda temeljna ideja svobode se je kmalu začela sprevračati v svoje nasprotje. Neomejena svoboda je spodbudila nebrzdano tekmovanje, ki je omogočilo bogatenje peščici, medtem ko so velike množice ostajale ujete v revščini in garanju. 

V svoji skrajni obliki se je kapitalizem izrazil v miselnosti ameriškega sna – prepričanju, da smo popolni individualisti, sami odgovorni za svoj uspeh in tudi povsem sami krivi, če nam ne uspe. Družba, država, davki in skupne institucije so v takšnem pogledu razumljeni kot ovira neomejeni svobodi posameznika.

Socializem predstavlja nasprotno ideologijo, ki v temelju izhaja iz ideje pravičnosti in enakosti. V svoji skrajni obliki pa lahko pomeni vsiljeno pravičnost in enakost na račun človekove svobode. Obdobje stalinizma lahko tako razumemo kot eno izmed najbolj skrajnih uresničitev te ideologije.

Vendar so ideje enakosti in pravičnosti zaživele tudi v drugačni obliki – v okviru tako imenovane socialne države, značilne predvsem za številne evropske države, zlasti skandinavske. Tudi naša država je v tem pogledu izrazito socialno usmerjena.

Namesto da bi si prizadevali za prevlado ene ideologije nad drugo, se zato raje vprašajmo, ali se lahko iz lekcij preteklosti naučimo živeti bolj uravnoteženo in odgovorno.

Svoboda, enakost, pravičnost v ravnovesju

Ali lahko ustvarimo družbo, v kateri bo človek svoboden, enak drugim in bo živel v pravični skupnosti?

Najprej je pomembno, da svobode ne razumemo kot pravice, da lahko počnemo kar koli, ne glede na posledice za druge ljudi in okolje.

Prav tako enakosti ne smemo razumeti kot zahteve, da moramo imeti vsi enako v materialnem smislu. Ljudje smo različni po sposobnostih, interesih in življenjskih poteh. Enakost pomeni predvsem enako dostojanstvo, enake možnosti in enake pravice.

Pravičnost pa je temelj, ki lahko povezuje obe vrednoti. Pravična družba je tista, ki vsakomur omogoča dostojno preživetje, razvoj potencialov in soudeležbo pri skupnem dobrem.

Ljudje so lahko lastniki podjetij, ki jim omogočajo ustvarjanje zasebnega premoženja. Lahko so tudi bogati. Vendar so tudi oni del širše družbe in okolja, ki jim sploh omogočata ustvarjanje bogastva. Izkoriščajo naravne vire, uporabljajo skupno infrastrukturo, opirajo se na znanje, ki ga je ustvarilo človeštvo, ter na javni izobraževalni sistem in druge skupne institucije.

Zato je razumno, da del ustvarjenega bogastva vračajo družbi, iz katere izhaja njihov uspeh – prek davkov, odgovornega poslovanja in tudi z vlaganji v skupno dobro.

Lahko bi to razmišljanje še nadaljevali, vendar lahko za zdaj sklenemo, da moramo na vseh področjih – političnem, ekonomskem in družbenem – iskati ravnovesje med velikimi idejami svobode, enakosti in pravičnosti. Iz tega ni treba ustvarjati nove ideologije. Bolj smiselno je razvijati družbeno-ekonomske oblike, ki se bodo tem idealom približale.

V tem okviru lahko rečemo, da je ekonomija delitve ena izmed možnosti, kako te ideje uresničevati v vsakdanjem življenju.

Na koncu pa lahko rečemo, da ideologije običajno povzročajo razdvajanje in sovraštvo, medtem ko je ljubezen povezovalna sila, ki nam omogoča živeti v svobodi, enakosti in pravičnosti. Vsi, brez izjeme.

Ko prepir iz sveta bo pregnan

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

»Po 6. členu ustave in posebnem zakonu je Zdravljica (njena sedma kitica) besedilo himne Republike Slovenije. Melodija je povzeta iz istoimenske zborovske skladbe skladatelja Stanka Premrla (1880–1965). Skupščina Socialistične republike Slovenije je sprejela Zdravljico za himno SR Slovenije 27. septembra 1989.« (Wikipedija)

Prešernova Zdravljica je bila objavljena 1844, štiri leta pred revolucionarnim letom 1848, ko so narodi v večnacionalnih imperijih, na primer v Avstrijskem cesarstvu, zahtevali večjo avtonomijo ali celo lastno državo. Od tod tudi poimenovanje »pomlad narodov«. Nacionalna zavest se je v tem obdobju močno okrepila.

A pot do mednarodnega miru, ko bo »prepir iz svéta pregnan« in bomo z drugimi živeli kot sosedje, torej ne eni pomembnejši od drugih, temveč tako, da »ne vrag, le sosed bo mejak«, je bila še dolga.

Šele leta 1945, po strašni drugi svetovni vojni, je ta Prešernova vizija začela dobivati svojo uresničitev, zlasti z ustanovitvijo Združenih narodov in s sprejetjem njihove Ustanovne listine:

»MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, SMO, ODLOČENI obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode

IN V TA NAMEN živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, …«

Prešernova Zdravljica bi tako lahko bila tudi himna Združenih narodov.

A po drugi svetovni vojni so številne države, zlasti najrazvitejše, znova stopile na staro pot. Na pot sebičnosti, prevlade, izkoriščanja šibkejših, vsiljevanja ideologij in vojn.

Zato si lahko danes, še posebej pred kulturnim praznikom, zaželimo, da se Prešernova vizija vendarle uresniči. Toda želja ni dovolj. Zanjo si moramo prizadevati vsak dan.

Tisti pa, ki netijo razdor med narodi in znotraj njih, ki ljudi delijo na dobre in slabe, na višje in nižje, ki preganjajo drugačne in drugače misleče, naj vsaj ob kulturnem prazniku utihnejo in dobro premislijo, kaj v resnici pomenijo verzi:

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Vse dobro ob kulturnem prazniku.

Doba ekonomije delitve

Opotekamo se iz krize v krizo. Politične, ekonomske in družbene krize si podajajo roke. Enkrat močno pade vrednost bitcoina (kar se prav zdaj dogaja), sledi bombardiranje Gaze, ukrajinsko-ruski konflikt se zaostri, nato se strese newyorška borza, grozi napad na Iran, cena srebra naglo pade. A vse to je le vrh ledene gore. Tisoč in ena kriza poteka v manjših, bolj oddaljenih državah, zunaj žarometov svetovnih medijev. Zdi se, kakor da je svet ena sama velika, prepletena kriza.

Lahko ugotovimo, kaj je vzrok vsemu temu? Ne bo lahko, a vsaj poskusimo. V središču dogajanja je ekonomsko področje. S pojavom industrijske revolucije konec 18. in v 19. stoletju se je postopno oblikoval ekonomski sistem, ki ga s skupnim imenom imenujemo kapitalizem. Okoli leta 1800 je na Zemlji živela približno ena milijarda ljudi, leta 1900 1,6 milijarde. Danes, leta 2026, pa nas je približno 8,3 milijarde.

V 18. in 19. stoletju se je kapitalizem razvijal le v delu sveta, predvsem v Evropi in Združenih državah Amerike. Veliki deli sveta so še naprej živeli na tradicionalne načine, pretežno od kmetijstva in poljedelstva. Manj razvite države, z vidika kapitalističnega sistema, so postale kolonije, iz katerih so razvite kapitalistične sile črpale naravne vire in izkoriščale ceneno delovno silo. Ti procesi so se sicer začeli že nekaj stoletij prej, v času velikih geografskih odkritij. Hkrati so si razvite države postopno ustvarjale nova tržišča za prodajo svojih presežnih izdelkov.

V jedru ekonomskega sistema, ki ga imenujemo kapitalizem (danes pogosto tudi neoliberalizem), je bila vselej rast: rast proizvodnje, prodaje in dobičkov. V 19. stoletju je bila takšna rast mogoča, saj so se odpirala in osvajala nova območja ter odpirala nova tržišča.

Že v začetku 20. stoletja pa so se kapitalistične sile začele soočati z omejitvami nenehne širitve. Svet je nenadoma postal premajhen. V prvi svetovni vojni so se tako industrijske sile udarile med seboj. Nove industrijske države, na čelu z Nemčijo, so izzvale stare kolonialne sile, predvsem Anglijo in Francijo, ki so se razvile prej ter si zagotovile obsežne kolonije – s tem pa dostop do poceni naravnih virov in delovne sile, ključnih temeljev kapitalistične rasti.

Tudi druga svetovna vojna je v marsičem izvirala iz podobnih napetosti. Nasprotja iz prve vojne niso bila razrešena – pravzaprav se niso mogla razrešiti, saj temeljni problem ni izginil. Sistem, ki temelji na nenehni rasti, slej ko prej trči ob meje planeta. Neskončna rast na končnem planetu namreč ne more potekati v neskončnost.

Zgodbo lahko nadaljujemo, a saj jo že poznamo. Po prvi svetovni vojni so se kot vodilne sile utrdile Združene države Amerike in Sovjetska zveza, podobno kot danes vse izraziteje nastopa Kitajska. Svetovno razmerje moči se je preoblikovalo, a logika rasti je ostala.

Po prvi svetovni vojni se je začel tudi pospešen razvoj potrošništva, ki v svojem jedru temelji na rasti človekovih potreb, še natančneje, njegovih želja. Novi mediji, oglaševalske kampanje in filmska industrija so postopoma ustvarili kulturno okolje, v katerem posameznik ni bil več zgolj proizvajalec, temveč predvsem potrošnik. Ljudje so bili prepričani, da potrebujejo vedno nove izdelke in storitve, da bi dosegli srečo, uspeh ali družbeni status.

Rast se tako ni več širila le navzven – v nova ozemlja in nova tržišča – temveč tudi navznoter, v človeka samega. Njegove želje, pričakovanja in samopodoba so postali novo področje ekspanzije oziroma rasti.

Danes, ko na planetu živi več kot osem milijard ljudi, ko so naravni viri že močno izčrpani, ko neprestana rast povzroča vse bolj opazno in nevarno podnebno ter okoljsko krizo, in ko se vse več ljudi zaveda potrošniške zasičenosti, postajajo krize skoraj neizbežne.

Nagla gospodarstva rast praviloma prinaša tudi poglabljanje neenakosti. Ta je danes dosegla skrajne razsežnosti in postaja eden ključnih vzrokov za družbene proteste, nezadovoljstvo, upore in stavke po svetu.

Zato je nujno, da se teh problemov zavemo in ekonomijo postavimo na drugačne temelje. Vprašanje ni več, ali sprememba je potrebna, temveč kakšna bo in ali bo pravočasna.

Zadovoljiti moramo osnovne potrebe 8,3 milijarde ljudi, zagotoviti vzdržnost pri izkoriščanju in rabi naravnih virov ter vzpostaviti učinkovite oblike mednarodnega sodelovanja, saj brez sodelovanja prvih dveh ciljev ni mogoče uresničiti. In brez vsega tega ni mogoče zagotoviti miru, ki je nujen za prihodnost človeštva.

To je kolosalna naloga. A prav zato je tudi zgodovinska priložnost. Človeštvo še nikoli ni imelo tolikšnega znanja, tehnologije in medsebojne povezanosti. Vprašanje je le, ali bo zmoglo razviti tudi dovolj modrosti in volje.

Glavna ovira smo pravzaprav mi sami. Naši miselni vzorci so trdni, pogosto rigidni. Vemo, da hodimo po napačni poti, a hkrati nas je strah stopiti na novo. Zato se oklepamo starega, medtem ko se novo še ni zares začelo.

Vemo tudi, da več kot osem milijard ljudi ne more dolgoročno živeti v ekonomskem sistemu, ki peščici omogoča enormno bogastvo, več kot polovici človeštva pa prinaša trpljenje zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin in vse bolj uničenega okolja.

Alternativa obstaja. To je ekonomija delitve. Njena temeljna predpostavka je sodelovanje, ne tekmovanje. Le s sodelovanjem lahko z naravnimi in družbenimi viri, ki so nam na voljo, zagotovimo blaginjo za vse ter začnemo z njimi ravnati skrbno in odgovorno. Virov je dovolj za dostojno življenje vseh ljudi, nikoli pa jih ne bo dovolj za neskončno rast in pohlep.

 

Ekonomija ni le igra številk

Ko govorimo o ekonomiji, se pogosto zdi, kot da gre vselej zgolj za številke: kolikšna je gospodarska rast, kakšna je inflacija, koliko smo zaslužili, kakšni so davki in podobno. Vendar se moramo zavedati, da namen ekonomije niso številke, kazalniki ali rast sami po sebi, temveč življenje ljudi oziroma, bolj natančno, njihova zmožnost, da preživijo in dobro živijo, torej v blaginji.

Podobno je z denarjem. Denar ni sam sebi namen. V svojem bistvu predstavlja vse tisto, kar lahko z njim kupimo. V prvi vrsti so to osnovne dobrine, ki nam omogočajo preživetje in kakovostno življenje. Danes pa denar vse pogosteje postaja sredstvo za pridobivanje še več denarja, torej za špekuliranje. Velik del denarnih tokov je tako ujet v obsežnih špekulacijah, ki koristijo predvsem bogatenju peščice.

Ekonomisti, podjetniki in mnogi drugi bodo dejali, da v ekonomiji ni prostora za čustva, kot sta sočutje in ljubezen. Poslovanje naj bi bilo stvar razuma, brez odvečnih čustev. Pa je res tako? V resnici se v ekonomiji pogosto zanemarjajo ali zanikajo pozitivna čustva, med katera lahko prištevamo sočutje, altruizem, naklonjenost in ljubezen, medtem ko so »v igri« predvsem negativna, kot so pohlep, sebičnost in zavist.

Temu rečemo »business as usual«, kar bi lahko prevedli kot: »to je pač samo posel«, ne glede na človeške ali družbene posledice. Pri vsaki ekonomski odločitvi, od odločitev na državni ravni do poslovanja manjšega podjetja, pa bi se morali vprašati: kaj to prinaša ljudem, družbi kot celoti in tudi okolju? Dobro ali slabo?

To je temelj vsakršnega človekovega ravnanja. S temi vprašanji se soočamo nenehno. Ali delamo dobro ali slabo, je vselej naša odločitev, in vemo, da imajo naša ravnanja vedno posledice, bodisi dobre bodisi slabe. Zakaj potem tega ne spoštujemo, ko gre za ekonomijo?

Če proizvajamo puške, bodo najverjetneje uporabljene. Če špekuliramo z denarjem, ga bo nekje zmanjkalo. Če kopičimo dobrine, jih bo drugje primanjkovale. Ekonomske odločitve – osebne, na ravni podjetij ali držav – imajo vselej otipljive posledice. Te so lahko zelo hude.

Danes se s kronično lakoto sooča med 638 in 720 milijoni ljudi, kar predstavlja od 7,8 do 8,8 odstotka svetovnega prebivalstva. Poleg tega je kar 2,3 milijarde ljudi, približno 28 odstotkov svetovnega prebivalstva, zmerno ali hudo prehransko nepreskrbljenih (več v prispevku Svet, v katerem živimo).

To so realne posledice ekonomskih odločitev najrazvitejših držav in velikih podjetij, posredno pa tudi vseh ostalih, ki takšen nepravičen sistem podpirajo ali vzdržujejo, morda kot potrošniki, zaposleni ali volivci.

Ekonomija torej ni le igra številk, denarja in »hladnih« poslovnih odločitev, temveč gre vselej za ljudi, njihovo preživetje in blaginjo, pa tudi za blaginjo planeta kot celote. Zato je ekonomija delitve sistem, ki zagotavlja blaginjo vseh, s tem pa tudi mir in ohranitev okolja.