"Edina stvar, ki je močnejša od sovraštva, je ljubezen." (Bad Bunny)
Ideologija je skupek prepričanj, vrednot in predstav o družbi, politiki, ekonomiji ter drugih področjih življenja, ki oblikujejo naš pogled na svet in usmerjajo naše ravnanje. Predstavlja miselni okvir, skozi katerega presojamo, kaj je prav, pravično in zaželeno ter kaj bi bilo treba spremeniti. Ideologije se oblikujejo okoli določenih temeljnih idej, na primer pravičnosti, svobode ali enakosti, ter ponujajo predstavo o tem, kako naj bi bila družba urejena in katere cilje naj bi zasledovala.
Danes poznamo številne ideologije (s pripono –izem), kot so kapitalizem, socializem, neoliberalizem in druge. Težava nastane, ko se takšna ideologija začne dojemati kot edina pravilna, drugačen pogled ali druga ideologija pa postane grožnja. Takrat postane izključujoča in vodi v razdeljenost ter ločenost med ljudmi, v konflikte in celo vojne. Namesto odprtega dialoga se vzpostavi delitev na »mi« in »oni«.
Kaj pa, če presežemo ideološke delitve in prihodnost zasnujemo drugače? Če oblikujemo skupne cilje ter za njihovo uresničitev uporabimo tisto, kar je dobro – bodisi iz kapitalizma, socializma ali katerega koli drugega sistema. Iz vsake ideologije lahko vzamemo tisto, kar je najboljše.
Tako bi lahko ustvarili nekaj novega, nekaj, kar bi preseglo ideologije, razdeljenost med ljudmi, sovraštvo in neenakost.
Skupni cilji
Najprej na kratko razmislimo o skupnih ciljih. Teh ni težko opredeliti. Velikokrat so bili že zapisani – na primer v Ustanovni listini Združenih narodov, v Splošni deklaraciji človekovih pravic ali v Ciljih trajnostnega razvoja. To so:
Najprej na kratko razmislimo o skupnih ciljih. Teh ni težko opredeliti. Velikokrat so bili že zapisani – na primer v Ustanovni listini Združenih narodov, v Splošni deklaraciji človekovih pravic ali v Ciljih trajnostnega razvoja. To so:
- svetovni mir
- blaginja vseh ljudi
- zdravo in čisto okolje
Kapitalizem in socializem
Poglejmo si zdaj na kratko dve glavni ideologiji, ki sta zaznamovali 20. stoletje in še vedno odmevata v naših razumih, čustvih in dejanjih: kapitalizem in socializem.
Kapitalizem v svojem izhodišču temelji na ideji svobode. V togi fevdalni ureditvi je bila človekova usoda v veliki meri določena z rojstvom. Če se je rodil v družino fevdalnih gospodarjev, je tam tudi ostal, ne glede na svoje sposobnosti. Če se je rodil v družino revnega kmeta, je tudi sam postal reven tlačan, pa naj je bil še tako nadarjen. In tako naprej.
Kapitalizem je omogočil zlom takšnega sistema in, če nekoliko poenostavimo, odprl možnost svobode in uspeha vsakomur. Ne glede na družinsko ozadje ste lahko postali družbeno in ekonomsko uspešni. S tem je sprostil ogromen človeški potencial.
Toda temeljna ideja svobode se je kmalu začela sprevračati v svoje nasprotje. Neomejena svoboda je spodbudila nebrzdano tekmovanje, ki je omogočilo bogatenje peščici, medtem ko so velike množice ostajale ujete v revščini in garanju.
Poglejmo si zdaj na kratko dve glavni ideologiji, ki sta zaznamovali 20. stoletje in še vedno odmevata v naših razumih, čustvih in dejanjih: kapitalizem in socializem.
Kapitalizem v svojem izhodišču temelji na ideji svobode. V togi fevdalni ureditvi je bila človekova usoda v veliki meri določena z rojstvom. Če se je rodil v družino fevdalnih gospodarjev, je tam tudi ostal, ne glede na svoje sposobnosti. Če se je rodil v družino revnega kmeta, je tudi sam postal reven tlačan, pa naj je bil še tako nadarjen. In tako naprej.
Kapitalizem je omogočil zlom takšnega sistema in, če nekoliko poenostavimo, odprl možnost svobode in uspeha vsakomur. Ne glede na družinsko ozadje ste lahko postali družbeno in ekonomsko uspešni. S tem je sprostil ogromen človeški potencial.
Toda temeljna ideja svobode se je kmalu začela sprevračati v svoje nasprotje. Neomejena svoboda je spodbudila nebrzdano tekmovanje, ki je omogočilo bogatenje peščici, medtem ko so velike množice ostajale ujete v revščini in garanju.
V svoji skrajni obliki se je kapitalizem izrazil v miselnosti ameriškega sna – prepričanju, da smo popolni individualisti, sami odgovorni za svoj uspeh in tudi povsem sami krivi, če nam ne uspe. Družba, država, davki in skupne institucije so v takšnem pogledu razumljeni kot ovira neomejeni svobodi posameznika.
Socializem predstavlja nasprotno ideologijo, ki v temelju izhaja iz ideje pravičnosti in enakosti. V svoji skrajni obliki pa lahko pomeni vsiljeno pravičnost in enakost na račun človekove svobode. Obdobje stalinizma lahko tako razumemo kot eno izmed najbolj skrajnih uresničitev te ideologije.
Vendar so ideje enakosti in pravičnosti zaživele tudi v drugačni obliki – v okviru tako imenovane socialne države, značilne predvsem za številne evropske države, zlasti skandinavske. Tudi naša država je v tem pogledu izrazito socialno usmerjena.
Namesto da bi si prizadevali za prevlado ene ideologije nad drugo, se zato raje vprašajmo, ali se lahko iz lekcij preteklosti naučimo živeti bolj uravnoteženo in odgovorno.
Socializem predstavlja nasprotno ideologijo, ki v temelju izhaja iz ideje pravičnosti in enakosti. V svoji skrajni obliki pa lahko pomeni vsiljeno pravičnost in enakost na račun človekove svobode. Obdobje stalinizma lahko tako razumemo kot eno izmed najbolj skrajnih uresničitev te ideologije.
Vendar so ideje enakosti in pravičnosti zaživele tudi v drugačni obliki – v okviru tako imenovane socialne države, značilne predvsem za številne evropske države, zlasti skandinavske. Tudi naša država je v tem pogledu izrazito socialno usmerjena.
Namesto da bi si prizadevali za prevlado ene ideologije nad drugo, se zato raje vprašajmo, ali se lahko iz lekcij preteklosti naučimo živeti bolj uravnoteženo in odgovorno.
Svoboda, enakost, pravičnost v ravnovesju
Ali lahko ustvarimo družbo, v kateri bo človek svoboden, enak drugim in bo živel v pravični skupnosti?
Najprej je pomembno, da svobode ne razumemo kot pravice, da lahko počnemo kar koli, ne glede na posledice za druge ljudi in okolje.
Prav tako enakosti ne smemo razumeti kot zahteve, da moramo imeti vsi enako v materialnem smislu. Ljudje smo različni po sposobnostih, interesih in življenjskih poteh. Enakost pomeni predvsem enako dostojanstvo, enake možnosti in enake pravice.
Pravičnost pa je temelj, ki lahko povezuje obe vrednoti. Pravična družba je tista, ki vsakomur omogoča dostojno preživetje, razvoj potencialov in soudeležbo pri skupnem dobrem.
Ljudje so lahko lastniki podjetij, ki jim omogočajo ustvarjanje zasebnega premoženja. Lahko so tudi bogati. Vendar so tudi oni del širše družbe in okolja, ki jim sploh omogočata ustvarjanje bogastva. Izkoriščajo naravne vire, uporabljajo skupno infrastrukturo, opirajo se na znanje, ki ga je ustvarilo človeštvo, ter na javni izobraževalni sistem in druge skupne institucije.
Zato je razumno, da del ustvarjenega bogastva vračajo družbi, iz katere izhaja njihov uspeh – prek davkov, odgovornega poslovanja in tudi z vlaganji v skupno dobro.
Lahko bi to razmišljanje še nadaljevali, vendar lahko za zdaj sklenemo, da moramo na vseh področjih – političnem, ekonomskem in družbenem – iskati ravnovesje med velikimi idejami svobode, enakosti in pravičnosti. Iz tega ni treba ustvarjati nove ideologije. Bolj smiselno je razvijati družbeno-ekonomske oblike, ki se bodo tem idealom približale.
V tem okviru lahko rečemo, da je ekonomija delitve ena izmed možnosti, kako te ideje uresničevati v vsakdanjem življenju.
Na koncu pa lahko rečemo, da ideologije običajno povzročajo razdvajanje in sovraštvo, medtem ko je ljubezen povezovalna sila, ki nam omogoča živeti v svobodi, enakosti in pravičnosti. Vsi, brez izjeme.
Ali lahko ustvarimo družbo, v kateri bo človek svoboden, enak drugim in bo živel v pravični skupnosti?
Najprej je pomembno, da svobode ne razumemo kot pravice, da lahko počnemo kar koli, ne glede na posledice za druge ljudi in okolje.
Prav tako enakosti ne smemo razumeti kot zahteve, da moramo imeti vsi enako v materialnem smislu. Ljudje smo različni po sposobnostih, interesih in življenjskih poteh. Enakost pomeni predvsem enako dostojanstvo, enake možnosti in enake pravice.
Pravičnost pa je temelj, ki lahko povezuje obe vrednoti. Pravična družba je tista, ki vsakomur omogoča dostojno preživetje, razvoj potencialov in soudeležbo pri skupnem dobrem.
Ljudje so lahko lastniki podjetij, ki jim omogočajo ustvarjanje zasebnega premoženja. Lahko so tudi bogati. Vendar so tudi oni del širše družbe in okolja, ki jim sploh omogočata ustvarjanje bogastva. Izkoriščajo naravne vire, uporabljajo skupno infrastrukturo, opirajo se na znanje, ki ga je ustvarilo človeštvo, ter na javni izobraževalni sistem in druge skupne institucije.
Zato je razumno, da del ustvarjenega bogastva vračajo družbi, iz katere izhaja njihov uspeh – prek davkov, odgovornega poslovanja in tudi z vlaganji v skupno dobro.
Lahko bi to razmišljanje še nadaljevali, vendar lahko za zdaj sklenemo, da moramo na vseh področjih – političnem, ekonomskem in družbenem – iskati ravnovesje med velikimi idejami svobode, enakosti in pravičnosti. Iz tega ni treba ustvarjati nove ideologije. Bolj smiselno je razvijati družbeno-ekonomske oblike, ki se bodo tem idealom približale.
V tem okviru lahko rečemo, da je ekonomija delitve ena izmed možnosti, kako te ideje uresničevati v vsakdanjem življenju.
Na koncu pa lahko rečemo, da ideologije običajno povzročajo razdvajanje in sovraštvo, medtem ko je ljubezen povezovalna sila, ki nam omogoča živeti v svobodi, enakosti in pravičnosti. Vsi, brez izjeme.
Ni komentarjev:
Objavite komentar